Osemletni Stern živi v Graustadtu. njegov oče je diplomat, mama pa zadržana umetnica, ki se vedno bolj zapira vase. Čeprav ni izrecno napisano, bralci hitro sprevidijo, da se starša razhajata. Pojavi se teta Ema (sestra očetovega bližnjega prijatelja, mladega in ambicioznega polkovnika), ki skrbi za otroka med očetovim službenim potovanjem v tujino. Obljubil je, da se bo vrnil za Sternov rojstni dan tik pred božičem, vendar kmalu se izkaže, da bo težko izpolnil obljubo, saj se je politična situacija v državi spremenila. Graustadt močno spominja na Sofijo, kljub temu pa je lahko katerokoli drugo srednje- ali vzhodnoevropsko glavno mesto. Neznan ostaja tudi dogajalni čas – po pripovedi so razpršeni razni znaki, ki spominjajo na 30., 40., konec 80. let ali celo sedanjost, kar ustvarja občutek déjà vu in deja vécu, kot bi se zgodovina ponavljala s spomini in travmami. V romanu se prepletajo pripovedne in dogajalne niti ter aluzije na teme, kot so populizem, paravojaške skrajno desničarske organizacije in škodljive posledice družbenih omrežij. Pripoved se začne z nekaj navidezno nepovezanimi dogodki v Graustadtu. Iz tovarn na različnih koncih mesta začne izginjati obutev, z zračno ladjo prispe skrivnostni aristokrat z visokoletečimi vizijami. Leteča rezidenca preži nad mestom in vznemirja prebivalce. Baron ima za hrbtom načrt, ki bo razkrit mnogo kasneje – ukrasti sanje prebivalcem Graustadta. »Prvi roman bolgarskega pisatelja je prava literarna senzacija med zgodbo o odraščanju in politično izmišljijo.« Libération, Francija »Veselo-mrakobno-sladko-grenko vračanje v otroštvo nekega odraslega.« Kristin Dimitrova, pisateljica, Literaturen vestnik »Poletje v Burlandiji je težko žanrovsko označiti, saj vsebuje elemente fantastike, zgodovinskega romana, pravljice, pustolovske pripovedke z demonskimi silami. Prav možnost pobega, osebno svetlo obzorje, dela knjigo Milanova tako nežno in berljivo. Čeprav se dogajanje odvija pod zatiralsko senco zračne ladje, ki lebdi nad mestom, v njem ni nič grozljivega ali brezupnega. Gre za iskriv roman o igri z zlom.« Julija Rone, Toes

V svetu, ki ga naseljujejo Ida, Marta, Tone in Lojze, na vrtovih gnijejo paradižniki, na nočnih omaricah ždijo nagačeni zajci, krave pa je treba slej kot prej ustreliti med oči. Nič čudnega, če na blatni zemlji komu usodno spodrsne ali pa mu glavo spešta kakšno drevo; Gospod vendarle daje in jemlje, povrh vsega pa še odpušča. V romanu Težka voda, svojstveni anatomiji krivde, ki prelamlja s tradicijo slovenske povesti, se drobci iz življenja starejše protagonistke Ide med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti postopoma sestavljajo v okrušeno celoto. Ta v ekspresivnem, dovršenem slogu razkriva predvsem bridko resnico o prepletenosti življenj znotraj manjše vaške skupnosti, kjer se vse zdi na dlani, pa vendar skrivnost rojeva nove skrivnosti.