V svetu, ki ga naseljujejo Ida, Marta, Tone in Lojze, na vrtovih gnijejo paradižniki, na nočnih omaricah ždijo nagačeni zajci, krave pa je treba slej kot prej ustreliti med oči. Nič čudnega, če na blatni zemlji komu usodno spodrsne ali pa mu glavo spešta kakšno drevo; Gospod vendarle daje in jemlje, povrh vsega pa še odpušča. V romanu Težka voda, svojstveni anatomiji krivde, ki prelamlja s tradicijo slovenske povesti, se drobci iz življenja starejše protagonistke Ide med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti postopoma sestavljajo v okrušeno celoto. Ta v ekspresivnem, dovršenem slogu razkriva predvsem bridko resnico o prepletenosti življenj znotraj manjše vaške skupnosti, kjer se vse zdi na dlani, pa vendar skrivnost rojeva nove skrivnosti.

Dva malopridneža morata po naročilu usmrtiti špiclja. Med vandranjem po gorah in vaseh ju preganja lastna preteklost. Parabola kot iz sanj, postavljena v brutalen svet, z liki, ki jih strah drži v svojem primežu.

Pripoved o mladi ženski, ki v raztrgani poročni obleki vandra po ulicah nadrealistične Varšave. Popackana je z zlato barvo, namesto torbice ima v roki steklenico vina, v korzetu pa skriva ukraden predmet. Povratek domov ji otežujeta apokaliptična vročina in oblak črnega dima, ki se pomika nad mesto. Osebe, ki jih sreča na poti, presenečajo še bolj kot vreme v prestolnici. Ambroży bi rad ustvaril mojstrovino, čeprav mu primanjkuje talenta. Ramona v okviru kompleksne nege rok strankam ponuja manikuro in prerokovanje iz dlani. Stefan trdi, da je albin – in vsaj eden od njegovih telesnih delov je res. Pogovori z njimi so podlaga za pripoved o sebi in svojih izkušnjah. Ali bolje: o osebi, v katero se trenutno uteleša, pravo ime junakinje namreč vse do konca ostaja skrivnost. Poznamo zgolj njen psevdonim – kot camgirl Violet Love nastopa za moške, ki ji plačujejo za uresničevanje svojih (pa ne le spolnih) fantazij. Prvenec Żarów preseneča: gre za kompleksno knjigo, zamotano in zelo čutno, v kateri je vsaka poved premišljena in na mestu. Koščke sestavljanke, ki nam jih je avtorica raztresla po straneh, je mogoče sestaviti nazaj v ne prav prijetno sliko – morda, nekako v duhu Davida Lyncha, vsi elementi ne bodo gladko padli na svoje mesto, morda nam bo v dlani ostal portret v črno oblečenega človeka s primestnega postajališča ali pa košček obtolčenega ogledalca. A skozi labirint tega romana teče nit, ki nam pomaga najti smisel. Treba je slediti kategoriji pogleda in moči. Kdo je močnejši? Oseba, ki gleda, ali oseba, ki za ta pogled nastopa? – Olga Wróbel, literarna kritičarka in kulturologinja

Ćrtice so roman o Miji in njeni družini, ki se ji je po osamosvojitvi Slovenije zgodil t. i. izbris. Izbris prebivalcev je bil eden najtemnejših trenutkov v sodobni slovenski zgodovini: leta 1992 je bilo več kot 25.000 ljudi – večinoma nekdanjih državljanov drugih jugoslovanskih republik – nezakonito izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev. Čez noč so izgubili pravni status, osebne dokumente in temeljne človekove pravice, s čimer so postali nevidni v lastni državi. Roman razpira tišino okoli te travme – o njej ne govori ne družina ne družba. Mijina zgodba ponuja intimen vpogled v drugo, manj slovesno plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije. S prefinjenim humorjem in tankočutnim pripovednim glasom avtorica razkriva, kako se družbene in politične spremembe zrcalijo v vsakdanjem življenju posameznika. Slovenska literatura s tem romanom prvič dobi obravnavo izbrisa skozi perspektivo otroka – deklice, ki sprva ne razume pomena državljanstva, mej in identitete, a skozi odraščanje vse bolj dojema, zakaj je pomembno, da imaš “dovolj črtic” na zadnji črki svojega priimka.

Zajtrk prvakinj je knjižni prvenec Liu Zakrajšek, v katerem se s protagonistko odpravljamo na tri različna študentska delovna mesta: v kinematograf, kulturni dom in knjigarno. Ko ne obiskuje predavanj ali dela, preživlja čas v majhni in zatohli podstrešni sobici stanovanja, ki si ga deli z impulzivno in kaotično Vesno ter organizirano in resno Pio. Njihova dinamika se skozi poglavja bolj ali manj dramatično gradi in spet ruši, vse to pa se dogaja na ozadju širših bivanjskih kriz, ki jih doživlja mlajša generacija, ki bo šele vstopila na trg dela – od prekarnosti in previsokih cen nepremičnin do vedno hujše razredne segregacije, osamljenosti in slabega mentalnega zdravja. Mlade osebe v romanu, ki naj bi torej razmišljale o svojih sanjah in prihodnosti, se lahko ukvarjajo kvečjemu s tem, kako zaslužiti za naslednjo najemnino. Roman, ki si navdih za naslov izposoja pri Kurtu Vonnegutu, je subtilna satira sodobnega časa, ki jo nujno potrebujemo.

V eni roki piksna piva, v drugi rožni venec, cigareta v ustih, na radiu Aerosmith. Tri punce, ki druga do druge nekaj čutijo, se v razpadajočem oplu vozijo čez provincialno Poljsko. Ena pripoveduje o svojem življenju: o prvi šoli, prvem prijateljstvu in prvi ljubezni. Duhološka odprava v devetdeseta in dvatisoča leta, na katero se poda pripovedovalka tega romana ceste, se izkaže za prodorno analizo razredno-spolne identitete ter poskus opisa homoerotičnega hrepenenja: spočetka povsem zatrtega s strani heternonormativne družbe, potlej izraženega skozi drobne geste in poljube, končno – javno izpovedanega med popotovanjem. Njen geografski cilj je Radom, eksistencialni pa – transgresija, afirmacija in ekstatično doživetje svobode. V sodobni poljski literaturi je malo takih knjig kot Vsi ne bomo šli v nebesa Olge Górske. Avtorica je dosegla to, kar se je dolgo zdelo nemogoče: brezkompromisno je opisala izkušnjo odraščanja kot lezbijka na Poljskem v 90. letih prejšnjega stoletja, in to tako, da je uspela s knjigo doseči širok krog bralcev. Tri leta po zidu – kar je v današnji tržni resničnosti dolgo – je knjiga še vedno prebirana in diskutirana; in čeprav na Poljskem vsake toliko izide kakšna lezbična knjiga, ta ostaja edina, ki je lezbično izkušnjo spretno prelila v romaneskno formo. Kako ji je to uspelo? Vsi ne bomo šli v nebesa se nas dotakne s pristnimi, univerzalnimi opisi romantičnih zagat v nestanovitnih časih zgodnjega kapitalizma, ki je v 90. letih z Zahoda prihrumel na Poljsko. Pred nami razgrinja prelom 20. in 21. stoletja, a ne skozi prizmo političnih dogodkov in velikomeščanske emancipacije, temveč skozi opise vsakdana v majhnem mestu, ljudske religioznosti, pomešane s prebujajočo se seksualnostjo, in najstniške glasbene fascinacije današnjih milenijcev. Kot to zmore le najboljša književnost, pripoveduje o identiteti, brez da bi se posluževala te besede. Górska piše z izrazitim in ekspresivnim jezikom, iz srca, a hkrati s filozofsko prodornostjo. Knjiga je brez dvoma lezbična klasika. – dr. Małgorzata Tarnowska-Sikora, urednica in literarna kritičark