Zajtrk prvakinj je knjižni prvenec Liu Zakrajšek, v katerem se s protagonistko odpravljamo na tri različna študentska delovna mesta: v kinematograf, kulturni dom in knjigarno. Ko ne obiskuje predavanj ali dela, preživlja čas v majhni in zatohli podstrešni sobici stanovanja, ki si ga deli z impulzivno in kaotično Vesno ter organizirano in resno Pio. Njihova dinamika se skozi poglavja bolj ali manj dramatično gradi in spet ruši, vse to pa se dogaja na ozadju širših bivanjskih kriz, ki jih doživlja mlajša generacija, ki bo šele vstopila na trg dela – od prekarnosti in previsokih cen nepremičnin do vedno hujše razredne segregacije, osamljenosti in slabega mentalnega zdravja. Mlade osebe v romanu, ki naj bi torej razmišljale o svojih sanjah in prihodnosti, se lahko ukvarjajo kvečjemu s tem, kako zaslužiti za naslednjo najemnino. Roman, ki si navdih za naslov izposoja pri Kurtu Vonnegutu, je subtilna satira sodobnega časa, ki jo nujno potrebujemo.

V svetu, ki ga naseljujejo Ida, Marta, Tone in Lojze, na vrtovih gnijejo paradižniki, na nočnih omaricah ždijo nagačeni zajci, krave pa je treba slej kot prej ustreliti med oči. Nič čudnega, če na blatni zemlji komu usodno spodrsne ali pa mu glavo spešta kakšno drevo; Gospod vendarle daje in jemlje, povrh vsega pa še odpušča. V romanu Težka voda, svojstveni anatomiji krivde, ki prelamlja s tradicijo slovenske povesti, se drobci iz življenja starejše protagonistke Ide med posledicami zamolčane preteklosti in neizživete prihodnosti postopoma sestavljajo v okrušeno celoto. Ta v ekspresivnem, dovršenem slogu razkriva predvsem bridko resnico o prepletenosti življenj znotraj manjše vaške skupnosti, kjer se vse zdi na dlani, pa vendar skrivnost rojeva nove skrivnosti.

In če vsi pozabijo, zgodba o identiteti, tujstvu in nerazumevanju, je prvi roman, pod katerega se podpisuje Selma Skenderović, zmagovalka Festivala mlade literature Urška 2020.

Kot namiguje podnaslov, knjiga Iskar vsebuje zgodbe o 44 predmetih od blizu in daleč. Radovedna in raznolika zbirka, urejena po tematikah, vključuje presenetljive najdbe z vsega sveta: škornje iz Butana, tlakovce z Gaudijevim vzorcem iz Barcelone, kozarce za vino iz Baskije, broško v obliki srca iz Sarajeva, espadrile iz Pirenejev, skarabeje iz starega Egipta, škatlo smeti iz New Yorka, kos oranžne tkanine s plavajočih pomolov na jezeru Iseo, slovenskega rjovečega zmaja, zemljevid vzhodnega Berlina in še mnogo več. Ko Ekaterina Petrova pripoveduje zgodbe o teh predmetih, pravzaprav pripoveduje tudi o krajih, od koder prihajajo – Kustendorf in Katmandu, Ljubljana in Louisiana, Belvedere in Bilbao, Selçuk in Centralni park –, ter jih umešča v širši jezikovni, kulturni, zgodovinski, antropološki ali geografski kontekst. Umetelna mešanica potopisov, esejev in zgodb je skrbno raziskana in podkrepljena z zanimivimi dejstvi, vendar prežeta s subjektivnim pogledom avtorice in njeno osebno biografijo popotnice, prevajalke in iskarke. Oblikovanje in podoba knjige, ki jo je ustvarila Ljuba Haleva, ena najvidnejših sodobnih bolgarskih ilustratork, dobro in s smislom za humor pričara duh zgodb. Tako tudi sama knjiga postane čudovit predmet, ki prinaša užitek in veselje – za branje in ponovno branje, za posedovanje in obdarovanje.

Ćrtice so roman o Miji in njeni družini, ki se ji je po osamosvojitvi Slovenije zgodil t. i. izbris. Izbris prebivalcev je bil eden najtemnejših trenutkov v sodobni slovenski zgodovini: leta 1992 je bilo več kot 25.000 ljudi – večinoma nekdanjih državljanov drugih jugoslovanskih republik – nezakonito izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev. Čez noč so izgubili pravni status, osebne dokumente in temeljne človekove pravice, s čimer so postali nevidni v lastni državi. Roman razpira tišino okoli te travme – o njej ne govori ne družina ne družba. Mijina zgodba ponuja intimen vpogled v drugo, manj slovesno plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije. S prefinjenim humorjem in tankočutnim pripovednim glasom avtorica razkriva, kako se družbene in politične spremembe zrcalijo v vsakdanjem življenju posameznika. Slovenska literatura s tem romanom prvič dobi obravnavo izbrisa skozi perspektivo otroka – deklice, ki sprva ne razume pomena državljanstva, mej in identitete, a skozi odraščanje vse bolj dojema, zakaj je pomembno, da imaš “dovolj črtic” na zadnji črki svojega priimka.