Dva malopridneža morata po naročilu usmrtiti špiclja. Med vandranjem po gorah in vaseh ju preganja lastna preteklost. Parabola kot iz sanj, postavljena v brutalen svet, z liki, ki jih strah drži v svojem primežu.

Kako daleč smo zavoljo druge osebe zmožni iti? Daniela odrašča v družini, kjer jo namesto ljudi objema tesnoba. Tesnobnosti se pojavljajo z nenavadno rednim taktom – vsak avgust. Sončni dnevi za Danielo niso prijetni, temveč boleči. Ko nato na univerzi spozna Štěpána, si misli, da bo neprijetnim poletjem končno ušla. Vendar ne razume, da se takšni preteklosti ne da ubežati. Jakub Stanjura v romanu na izviren način odpira pomembno vprašanje gaslightinga – posebne oblike manipulacije, ki pri žrtvi vzbuja dvom o lastni razumskosti, spominu in celostnem dojemanju resničnosti. Jakub Stanjura v knjigi na prav izjemen način razkriva delovanje odnosa med manipulatorjem in njegovo žrtvijo ter odstira mehanizme, ki so žrtev privedli v patološki odnos in jo tam – vsej racionalnosti navkljub – še naprej držijo. — Petra Dvořáková, pisateljica Zame je gaslighting nočna mora. Ideja, da nekaj doživim, nekdo drug pa me prepričuje o nasprotnem, o tem, da si izmišljujem, da se mi meša, se mi zdi grozovita. Z romanom sem želel opozoriti na takšne manipulacijske tehnike. — Jakub Stanjura, avtor

Nevidni je roman o zavračanju drugačnih, v katerem otroci predstavljajo svoje starše. Mlada ženska, odrasla v Domu za osirotele otroke, poskuša premagati svoje travme iz otroštva. Po vrsti ločitev sreča Daro, siroto, v kateri prepozna sebe kot otroka. Naveže se nanjo in se odloči, da bo za vsako ceno našla način, da ji bo omogočila življenje, kakršnega sama nikoli ni bila deležna. Gre za roman o ljudeh z družbenega roba. V njem se prepletajo različne pripovedne linije, ki vse pripovedujejo skupno zgodbo o nevidnosti. »Roman o ljudeh z družbenega roba, ki vas pusti brez besed.« Georgi Gospodinov, avtor romanov Fizika žalosti in Časovno zaklonišče »Le malokdo je sposoben brez kančka pretencioznosti poustvariti življenja tistih, ki so izkusili dom za zapuščene otroke, še posebej v času prehoda, njihove nadaljnje usode. Pravzaprav je, bolj splošno gledano, vsak od nas zapuščen otrok, toda tisti, o katerih pripoveduje avtorica, so resnično nevidni na družbenem zemljevidu. Natalija Deleva jim z obrazov odstrani vse klišeje, s katerimi smo jih obtežili. Težka, pomembna, resnično pomembna knjiga.« Marin Bodakov, Kultura “The narrator in Four Minutes (Невидими) collates excerpts from news articles, listens to her own (internal) voice, to the stories of people she meets on the way, looks into the past, confronts traumas and, pulling the reader out of their comfort zone, asks important questions about our world, about life in exile, about people who are excluded, abandoned, homeless. A beautiful, intricately woven and exciting book.” Wioletta Greg, author of Swallowing Mercury

Minilo je že nekaj let, odkar sta Luke in Elie prvič stopila na tla Rdečega planeta. S sajenjem višenj na Marsu, ki zaenkrat edine uspevajo na tem turobnem planetu, začneta oče in hči razburljivo iskati skrivnosti, vkopane v plasti rdečkastega prahu. Drevesa, polna temnordečih plodov, rastejo pod stropi vseh specializiranih rastlinjakov, razen v enem – Območju 24. Medtem ko se notranjost njunih astronavtskih oblek vse bolj polni s samoto, strahom, nerazumevanjem in žalostjo, ju tragični dogodki iz preteklosti še kar pestijo kot mrakobne meglice Marsa. Čeprav se pogosto prisilita, da ne bi razmišljala o domu, ki sta ga začasno zapustila, je iskre njunih zgodb in spominov nemogoče popolnoma ugasniti – vlečejo ju k pomembnim podrobnostim in dogodkom, ki so oblikovali njuni življenji. Zakaj je pomemben način, kako Elie je višnje, in katero drevo je Luke posadil, ko je bil majhen? Ali so lahko stara kmetija, sadovnjak, bližnje jezero, zamrli vaški semenj in mreža prepletenih kanalov in gozdičkov skelet in življenjski sistem družine? Boris Džinić v svojem debitantskem romanu spretno prepleta preteklost in sedanjost svojih junakov in prinaša ganljivo zgodbo o moči spominov, ljubezni, trpljenju in neločljivih vezeh med ljudmi. Območje 24 nas spominja, da je tudi na najtemnejšem mestu možno ohraniti veselje življenja in vero, da se je k tistemu, kar nas čaka, vredno vrniti.

Družba prijateljev se oblikuje po incidentu na koncertu italijanske pop dive Verde v Berlinu, na katerem Bolgarka Nora omedli zaradi prevelikega odmerka psihostimulansov. Prisotni v loži – grški podjetnik Adrian in švedski fotograf Johan ter par iz Izraela, terapevt Sol in umetnica Lilit – pomagajo oškodovanki. Šesterica se postopoma zbliža in se začne srečevati v različnih krajih po Evropi. Za vsakega od njih se zdi, da je uspešen in srečen, vendar globoko v sebi nosi travme iz preteklosti, ki v vsakem od njih rodijo kakšen mali greh – zasvojenost z alkoholom ali psihostimulansi, nezvestobo, laži, manipulacije in domišljavost. Nora se ogreje za Johana, Adrian in Sol pa se odločita zgraditi sodoben retreat center na otoku Kreta. Družba se tam zbere na počitnicah. Med skupinsko terapijo vsak deli svoj »mali« greh. Lilit izjavi, da je prešuštvovala z Adrianom. Pretresen zaradi slišanega se Sol podvrže starodavnemu ritualu preskakovanja bika, ki simbolizira božjo sodbo. Bik ga poškoduje. Čez nekaj časa se vsak poskuša spopasti s posledicami tistega dne. Johan neha piti. Lilit in Adrian živita skupaj v San Franciscu. Nora zdravi svojo odvisnost, Sol pa je invalid. Nekega dne prejme pošiljko od Lilit – svoje stare terapevtske zapiske. V njih piše, da je Lilit verjetno plod krvoskrunstva. Sol spozna, da je na skupinski terapiji lagala, da bi ga kaznovala za njegovo kruto obsodbo. Njen »mali« greh je bila laž in ne nezvestoba. »Paulina Georgieva stavi na kulturni miks, vpeljuje like različnih narodnosti, a ne izpusti bolgarske niti, kajti takšen je sodobni svet, vključno za številne Bolgare. Gre za svet multinacionalk, preprostih selitev in tudi bolgarskih pričakovanj, da zaživimo v velikem merilu, kar se odraža tudi v naši domači literaturi.« prof. Amelija Ličeva, portal Kultura »Verjamem, da roman Mali grehi zavzema v bolgarski literaturi pozabljeno nišo – združuje psihološko globino z globalnim obzorjem ter vabi k sočutju. Liki v romanu imajo zgrajene polnokrvne, večdimenzionalne in kompleksne značaje, ki v sebi skrivajo neprehodna območja, neznana celo njim samim.« dr. Kamelija Spasova, Literaturen vestni

Kot namiguje podnaslov, knjiga Iskar vsebuje zgodbe o 44 predmetih od blizu in daleč. Radovedna in raznolika zbirka, urejena po tematikah, vključuje presenetljive najdbe z vsega sveta: škornje iz Butana, tlakovce z Gaudijevim vzorcem iz Barcelone, kozarce za vino iz Baskije, broško v obliki srca iz Sarajeva, espadrile iz Pirenejev, skarabeje iz starega Egipta, škatlo smeti iz New Yorka, kos oranžne tkanine s plavajočih pomolov na jezeru Iseo, slovenskega rjovečega zmaja, zemljevid vzhodnega Berlina in še mnogo več. Ko Ekaterina Petrova pripoveduje zgodbe o teh predmetih, pravzaprav pripoveduje tudi o krajih, od koder prihajajo – Kustendorf in Katmandu, Ljubljana in Louisiana, Belvedere in Bilbao, Selçuk in Centralni park –, ter jih umešča v širši jezikovni, kulturni, zgodovinski, antropološki ali geografski kontekst. Umetelna mešanica potopisov, esejev in zgodb je skrbno raziskana in podkrepljena z zanimivimi dejstvi, vendar prežeta s subjektivnim pogledom avtorice in njeno osebno biografijo popotnice, prevajalke in iskarke. Oblikovanje in podoba knjige, ki jo je ustvarila Ljuba Haleva, ena najvidnejših sodobnih bolgarskih ilustratork, dobro in s smislom za humor pričara duh zgodb. Tako tudi sama knjiga postane čudovit predmet, ki prinaša užitek in veselje – za branje in ponovno branje, za posedovanje in obdarovanje.

Ćrtice so roman o Miji in njeni družini, ki se ji je po osamosvojitvi Slovenije zgodil t. i. izbris. Izbris prebivalcev je bil eden najtemnejših trenutkov v sodobni slovenski zgodovini: leta 1992 je bilo več kot 25.000 ljudi – večinoma nekdanjih državljanov drugih jugoslovanskih republik – nezakonito izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev. Čez noč so izgubili pravni status, osebne dokumente in temeljne človekove pravice, s čimer so postali nevidni v lastni državi. Roman razpira tišino okoli te travme – o njej ne govori ne družina ne družba. Mijina zgodba ponuja intimen vpogled v drugo, manj slovesno plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije. S prefinjenim humorjem in tankočutnim pripovednim glasom avtorica razkriva, kako se družbene in politične spremembe zrcalijo v vsakdanjem življenju posameznika. Slovenska literatura s tem romanom prvič dobi obravnavo izbrisa skozi perspektivo otroka – deklice, ki sprva ne razume pomena državljanstva, mej in identitete, a skozi odraščanje vse bolj dojema, zakaj je pomembno, da imaš “dovolj črtic” na zadnji črki svojega priimka.