Zajtrk prvakinj je knjižni prvenec Liu Zakrajšek, v katerem se s protagonistko odpravljamo na tri različna študentska delovna mesta: v kinematograf, kulturni dom in knjigarno. Ko ne obiskuje predavanj ali dela, preživlja čas v majhni in zatohli podstrešni sobici stanovanja, ki si ga deli z impulzivno in kaotično Vesno ter organizirano in resno Pio. Njihova dinamika se skozi poglavja bolj ali manj dramatično gradi in spet ruši, vse to pa se dogaja na ozadju širših bivanjskih kriz, ki jih doživlja mlajša generacija, ki bo šele vstopila na trg dela – od prekarnosti in previsokih cen nepremičnin do vedno hujše razredne segregacije, osamljenosti in slabega mentalnega zdravja. Mlade osebe v romanu, ki naj bi torej razmišljale o svojih sanjah in prihodnosti, se lahko ukvarjajo kvečjemu s tem, kako zaslužiti za naslednjo najemnino. Roman, ki si navdih za naslov izposoja pri Kurtu Vonnegutu, je subtilna satira sodobnega časa, ki jo nujno potrebujemo.

In če vsi pozabijo, zgodba o identiteti, tujstvu in nerazumevanju, je prvi roman, pod katerega se podpisuje Selma Skenderović, zmagovalka Festivala mlade literature Urška 2020.

Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa so prvi del fantazijske pustolovščine o človeškem fantu Edgarju, ki se je znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Ob koncu življenja Smrt v vsakem živem bitju združi dve ločeni prvini; telo in čarobno dušo. Toda ravnovesje med življenjem in smrtjo v Inkremateri zmoti nenaden vzpon tistih, ki so sposobni sami nasilno ločevati magične duše in njihova telesa. S tem želijo ustvariti vojsko razdušenih pošasti, ki bodo popolnoma podvržene njihovi volji. Smrt, prestrašena, da bo zaradi porušenega ravnovesja kmalu prenehala obstajati, spozna, da je njena edina možnost za obstanek skleniti pakt s tistim, katerega telo ne poseduje magične duše – s človeškim fantom. Brez spomina na svojo preteklost se petnajstletni deček znajde v primežu nenavadnih čarobnih bitij in nepoznanih pošasti. Po nenavadnem spletu usode, ko se znajde povezan z edino zmajsko dušo Inkrematere, se mora nepomembni in negotovi človeški fant soočiti z dejstvom, da je edini, ki lahko premaga skupne sovražnike vseh živih čarobnih bitij. Poln nezaupanja se znajde v primežu zla, kjer se kmalu začne izgubljati v labirintu iluzij, laži, prevar in spletk.

Kratke zgodbe v zbirki Leteči ljudje druži stikanje s tujimi in neizživetimi življenji: preslikave se dogajajo tako znotraj zgodb kot v druge, že napisane zgodbe, pa tudi v resnično življenje. Zgodbene niti, zaznamovane s kratkimi stiki in odprtimi možnostmi, se pnejo kot žice daljnovodov skozi mestni trušč. Protagonisti pogosto sanjarijo o življenjih, ki bi jih lahko živeli, ta pa pred njih stopajo včasih kot prikazni, včasih pa kot povsem otipljive alternative. Odnehanje in pasivnost se v zbirki pojavita večkrat, vendar pogosto kot (paradoksalno) ključen element aktivnega odpora proti nastalim okoliščinam. Leteči ljudje se dogajajo na razpotju različnih usod, tam, kjer je mogoče vse, četudi le za hip. Ajda Bračič (1990) je arhitektka, urednica in publicistka. Kot piska in urednica sodeluje z več slovenskimi mediji s področja arhitekture in kulture. Za svoje pisanje je prejela nekaj nagrad na prepoznavnih literarnih natečajih. Zbirka kratke proze Leteči ljudje je njen knjižni prvenec.

Kot namiguje podnaslov, knjiga Iskar vsebuje zgodbe o 44 predmetih od blizu in daleč. Radovedna in raznolika zbirka, urejena po tematikah, vključuje presenetljive najdbe z vsega sveta: škornje iz Butana, tlakovce z Gaudijevim vzorcem iz Barcelone, kozarce za vino iz Baskije, broško v obliki srca iz Sarajeva, espadrile iz Pirenejev, skarabeje iz starega Egipta, škatlo smeti iz New Yorka, kos oranžne tkanine s plavajočih pomolov na jezeru Iseo, slovenskega rjovečega zmaja, zemljevid vzhodnega Berlina in še mnogo več. Ko Ekaterina Petrova pripoveduje zgodbe o teh predmetih, pravzaprav pripoveduje tudi o krajih, od koder prihajajo – Kustendorf in Katmandu, Ljubljana in Louisiana, Belvedere in Bilbao, Selçuk in Centralni park –, ter jih umešča v širši jezikovni, kulturni, zgodovinski, antropološki ali geografski kontekst. Umetelna mešanica potopisov, esejev in zgodb je skrbno raziskana in podkrepljena z zanimivimi dejstvi, vendar prežeta s subjektivnim pogledom avtorice in njeno osebno biografijo popotnice, prevajalke in iskarke. Oblikovanje in podoba knjige, ki jo je ustvarila Ljuba Haleva, ena najvidnejših sodobnih bolgarskih ilustratork, dobro in s smislom za humor pričara duh zgodb. Tako tudi sama knjiga postane čudovit predmet, ki prinaša užitek in veselje – za branje in ponovno branje, za posedovanje in obdarovanje.

Ćrtice so roman o Miji in njeni družini, ki se ji je po osamosvojitvi Slovenije zgodil t. i. izbris. Izbris prebivalcev je bil eden najtemnejših trenutkov v sodobni slovenski zgodovini: leta 1992 je bilo več kot 25.000 ljudi – večinoma nekdanjih državljanov drugih jugoslovanskih republik – nezakonito izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev. Čez noč so izgubili pravni status, osebne dokumente in temeljne človekove pravice, s čimer so postali nevidni v lastni državi. Roman razpira tišino okoli te travme – o njej ne govori ne družina ne družba. Mijina zgodba ponuja intimen vpogled v drugo, manj slovesno plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije. S prefinjenim humorjem in tankočutnim pripovednim glasom avtorica razkriva, kako se družbene in politične spremembe zrcalijo v vsakdanjem življenju posameznika. Slovenska literatura s tem romanom prvič dobi obravnavo izbrisa skozi perspektivo otroka – deklice, ki sprva ne razume pomena državljanstva, mej in identitete, a skozi odraščanje vse bolj dojema, zakaj je pomembno, da imaš “dovolj črtic” na zadnji črki svojega priimka.