Star je 24 let, je pol Neapeljčan in pol Madžar, študiral je v Bologni, rad bi bil režiser in še vedno čaka, da bo našel svojo pot: to je uvodni oris protagonista knjige Bom kratek, sijajnega prvenca Davideja di Lorenza. Ime mu je Davide, tako kot avtorju romana, in prvič ga srečamo v Budimpešti, mestu, v katerem se je rodila in odrasla njegova mati. Zapustil je Italijo, prijatelje, družino, in čeprav mu življenje v tujini ne prizanaša z grotesknimi avanturami, je njegov vsakdan dremoten in potepuški. Selitev v Berlin ne bo spremenila stvari, ki se bodo začele premikati, šele ko bo sprejet v filmsko šolo in se bo preselil v Rim. Predel Pigneto, preplesane noči (in neverjetni povratki, ki jim sledijo), utrujenost in nova poznanstva bodo prispevali k ponovnemu prebujenju Davideja, ki si glavo razbija z eno samo skrivnostjo: z razbitim jajcem, ki se brez smisla, a vedno pogosteje pojavlja na stopnišču. Davide Di Lorenzo z ironično zvestobo opisuje vsakodnevno življenje fanta na pragu odraslosti, tako domačo in melanholično dimenzijo kot brezkončne rimske večere ali pivske zabave po vsej Evropi. Bom kratek je razposajen in ganljiv roman, ki ohranja razmajan ritem in svežino dvajsetih let.

In če vsi pozabijo, zgodba o identiteti, tujstvu in nerazumevanju, je prvi roman, pod katerega se podpisuje Selma Skenderović, zmagovalka Festivala mlade literature Urška 2020.

Ćrtice so roman o Miji in njeni družini, ki se ji je po osamosvojitvi Slovenije zgodil t. i. izbris. Izbris prebivalcev je bil eden najtemnejših trenutkov v sodobni slovenski zgodovini: leta 1992 je bilo več kot 25.000 ljudi – večinoma nekdanjih državljanov drugih jugoslovanskih republik – nezakonito izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev. Čez noč so izgubili pravni status, osebne dokumente in temeljne človekove pravice, s čimer so postali nevidni v lastni državi. Roman razpira tišino okoli te travme – o njej ne govori ne družina ne družba. Mijina zgodba ponuja intimen vpogled v drugo, manj slovesno plat slovenske osamosvojitve in razpada Jugoslavije. S prefinjenim humorjem in tankočutnim pripovednim glasom avtorica razkriva, kako se družbene in politične spremembe zrcalijo v vsakdanjem življenju posameznika. Slovenska literatura s tem romanom prvič dobi obravnavo izbrisa skozi perspektivo otroka – deklice, ki sprva ne razume pomena državljanstva, mej in identitete, a skozi odraščanje vse bolj dojema, zakaj je pomembno, da imaš “dovolj črtic” na zadnji črki svojega priimka.

Minilo je že nekaj let, odkar sta Luke in Elie prvič stopila na tla Rdečega planeta. S sajenjem višenj na Marsu, ki zaenkrat edine uspevajo na tem turobnem planetu, začneta oče in hči razburljivo iskati skrivnosti, vkopane v plasti rdečkastega prahu. Drevesa, polna temnordečih plodov, rastejo pod stropi vseh specializiranih rastlinjakov, razen v enem – Območju 24. Medtem ko se notranjost njunih astronavtskih oblek vse bolj polni s samoto, strahom, nerazumevanjem in žalostjo, ju tragični dogodki iz preteklosti še kar pestijo kot mrakobne meglice Marsa. Čeprav se pogosto prisilita, da ne bi razmišljala o domu, ki sta ga začasno zapustila, je iskre njunih zgodb in spominov nemogoče popolnoma ugasniti – vlečejo ju k pomembnim podrobnostim in dogodkom, ki so oblikovali njuni življenji. Zakaj je pomemben način, kako Elie je višnje, in katero drevo je Luke posadil, ko je bil majhen? Ali so lahko stara kmetija, sadovnjak, bližnje jezero, zamrli vaški semenj in mreža prepletenih kanalov in gozdičkov skelet in življenjski sistem družine? Boris Džinić v svojem debitantskem romanu spretno prepleta preteklost in sedanjost svojih junakov in prinaša ganljivo zgodbo o moči spominov, ljubezni, trpljenju in neločljivih vezeh med ljudmi. Območje 24 nas spominja, da je tudi na najtemnejšem mestu možno ohraniti veselje življenja in vero, da se je k tistemu, kar nas čaka, vredno vrniti.

Družba prijateljev se oblikuje po incidentu na koncertu italijanske pop dive Verde v Berlinu, na katerem Bolgarka Nora omedli zaradi prevelikega odmerka psihostimulansov. Prisotni v loži – grški podjetnik Adrian in švedski fotograf Johan ter par iz Izraela, terapevt Sol in umetnica Lilit – pomagajo oškodovanki. Šesterica se postopoma zbliža in se začne srečevati v različnih krajih po Evropi. Za vsakega od njih se zdi, da je uspešen in srečen, vendar globoko v sebi nosi travme iz preteklosti, ki v vsakem od njih rodijo kakšen mali greh – zasvojenost z alkoholom ali psihostimulansi, nezvestobo, laži, manipulacije in domišljavost. Nora se ogreje za Johana, Adrian in Sol pa se odločita zgraditi sodoben retreat center na otoku Kreta. Družba se tam zbere na počitnicah. Med skupinsko terapijo vsak deli svoj »mali« greh. Lilit izjavi, da je prešuštvovala z Adrianom. Pretresen zaradi slišanega se Sol podvrže starodavnemu ritualu preskakovanja bika, ki simbolizira božjo sodbo. Bik ga poškoduje. Čez nekaj časa se vsak poskuša spopasti s posledicami tistega dne. Johan neha piti. Lilit in Adrian živita skupaj v San Franciscu. Nora zdravi svojo odvisnost, Sol pa je invalid. Nekega dne prejme pošiljko od Lilit – svoje stare terapevtske zapiske. V njih piše, da je Lilit verjetno plod krvoskrunstva. Sol spozna, da je na skupinski terapiji lagala, da bi ga kaznovala za njegovo kruto obsodbo. Njen »mali« greh je bila laž in ne nezvestoba. »Paulina Georgieva stavi na kulturni miks, vpeljuje like različnih narodnosti, a ne izpusti bolgarske niti, kajti takšen je sodobni svet, vključno za številne Bolgare. Gre za svet multinacionalk, preprostih selitev in tudi bolgarskih pričakovanj, da zaživimo v velikem merilu, kar se odraža tudi v naši domači literaturi.« prof. Amelija Ličeva, portal Kultura »Verjamem, da roman Mali grehi zavzema v bolgarski literaturi pozabljeno nišo – združuje psihološko globino z globalnim obzorjem ter vabi k sočutju. Liki v romanu imajo zgrajene polnokrvne, večdimenzionalne in kompleksne značaje, ki v sebi skrivajo neprehodna območja, neznana celo njim samim.« dr. Kamelija Spasova, Literaturen vestni

Zajtrk prvakinj je knjižni prvenec Liu Zakrajšek, v katerem se s protagonistko odpravljamo na tri različna študentska delovna mesta: v kinematograf, kulturni dom in knjigarno. Ko ne obiskuje predavanj ali dela, preživlja čas v majhni in zatohli podstrešni sobici stanovanja, ki si ga deli z impulzivno in kaotično Vesno ter organizirano in resno Pio. Njihova dinamika se skozi poglavja bolj ali manj dramatično gradi in spet ruši, vse to pa se dogaja na ozadju širših bivanjskih kriz, ki jih doživlja mlajša generacija, ki bo šele vstopila na trg dela – od prekarnosti in previsokih cen nepremičnin do vedno hujše razredne segregacije, osamljenosti in slabega mentalnega zdravja. Mlade osebe v romanu, ki naj bi torej razmišljale o svojih sanjah in prihodnosti, se lahko ukvarjajo kvečjemu s tem, kako zaslužiti za naslednjo najemnino. Roman, ki si navdih za naslov izposoja pri Kurtu Vonnegutu, je subtilna satira sodobnega časa, ki jo nujno potrebujemo.