Zajtrk prvakinj je knjižni prvenec Liu Zakrajšek, v katerem se s protagonistko odpravljamo na tri različna študentska delovna mesta: v kinematograf, kulturni dom in knjigarno. Ko ne obiskuje predavanj ali dela, preživlja čas v majhni in zatohli podstrešni sobici stanovanja, ki si ga deli z impulzivno in kaotično Vesno ter organizirano in resno Pio. Njihova dinamika se skozi poglavja bolj ali manj dramatično gradi in spet ruši, vse to pa se dogaja na ozadju širših bivanjskih kriz, ki jih doživlja mlajša generacija, ki bo šele vstopila na trg dela – od prekarnosti in previsokih cen nepremičnin do vedno hujše razredne segregacije, osamljenosti in slabega mentalnega zdravja. Mlade osebe v romanu, ki naj bi torej razmišljale o svojih sanjah in prihodnosti, se lahko ukvarjajo kvečjemu s tem, kako zaslužiti za naslednjo najemnino. Roman, ki si navdih za naslov izposoja pri Kurtu Vonnegutu, je subtilna satira sodobnega časa, ki jo nujno potrebujemo.

Kot namiguje podnaslov, knjiga Iskar vsebuje zgodbe o 44 predmetih od blizu in daleč. Radovedna in raznolika zbirka, urejena po tematikah, vključuje presenetljive najdbe z vsega sveta: škornje iz Butana, tlakovce z Gaudijevim vzorcem iz Barcelone, kozarce za vino iz Baskije, broško v obliki srca iz Sarajeva, espadrile iz Pirenejev, skarabeje iz starega Egipta, škatlo smeti iz New Yorka, kos oranžne tkanine s plavajočih pomolov na jezeru Iseo, slovenskega rjovečega zmaja, zemljevid vzhodnega Berlina in še mnogo več. Ko Ekaterina Petrova pripoveduje zgodbe o teh predmetih, pravzaprav pripoveduje tudi o krajih, od koder prihajajo – Kustendorf in Katmandu, Ljubljana in Louisiana, Belvedere in Bilbao, Selçuk in Centralni park –, ter jih umešča v širši jezikovni, kulturni, zgodovinski, antropološki ali geografski kontekst. Umetelna mešanica potopisov, esejev in zgodb je skrbno raziskana in podkrepljena z zanimivimi dejstvi, vendar prežeta s subjektivnim pogledom avtorice in njeno osebno biografijo popotnice, prevajalke in iskarke. Oblikovanje in podoba knjige, ki jo je ustvarila Ljuba Haleva, ena najvidnejših sodobnih bolgarskih ilustratork, dobro in s smislom za humor pričara duh zgodb. Tako tudi sama knjiga postane čudovit predmet, ki prinaša užitek in veselje – za branje in ponovno branje, za posedovanje in obdarovanje.

Mia je stara 27 let in vsak dan gleda najslabše na svetu: dela kot moderatorka vsebin in mora cenzurirati najnasilnejše posnetke, ki krožijo po spletu. Odkar je njen bivši fant Ruben umrl, ko ga je v banji stresla elektrika, živi v začaranem krogu nihilizma in očitkov, otopela zaradi službe in zdravil, samo občasno pa jo poživi prijateljstvo z Dennisom in Miriam. Preteklost z Rubenom je arhiv krutih spominov, kakršne so tudi podobe, ki jih mora odstraniti s spleta, a jih ne more izbrisati iz spomina: čustveno izsiljevanje, ko jo obtožuje, da ga požira kot bogomolka, in strah pred tem, da bi ga zapustila. Ko pa naleti na posnetek Sofie, dekleta, ki ji je podobno in ki se vrže z mosta, se Mia zdrzne in poda po njenih stopinjah: sreča njenega fanta Lapa, obetavnega glasbenika, in prijateljico Margot, spremljevalko in plesalko v nočnem klubu, in obema se pusti zapeljati v vrtincu ogledal. Vse dokler se Mia, z Miriam in Margot, ne odloči za alternativo, za sestrski pakt izven okvirjev, ki bo uspel zlomiti lupino njene bolečine. Bogomolka opisuje pot mlade ženske, ki se zoperstavlja izgubi in samoti ter se upira podedovanemu občutku ženske krivde, da bi se pognala naprej, proti svetlobi prihodnje različice sebe.

Nevidni je roman o zavračanju drugačnih, v katerem otroci predstavljajo svoje starše. Mlada ženska, odrasla v Domu za osirotele otroke, poskuša premagati svoje travme iz otroštva. Po vrsti ločitev sreča Daro, siroto, v kateri prepozna sebe kot otroka. Naveže se nanjo in se odloči, da bo za vsako ceno našla način, da ji bo omogočila življenje, kakršnega sama nikoli ni bila deležna. Gre za roman o ljudeh z družbenega roba. V njem se prepletajo različne pripovedne linije, ki vse pripovedujejo skupno zgodbo o nevidnosti. »Roman o ljudeh z družbenega roba, ki vas pusti brez besed.« Georgi Gospodinov, avtor romanov Fizika žalosti in Časovno zaklonišče »Le malokdo je sposoben brez kančka pretencioznosti poustvariti življenja tistih, ki so izkusili dom za zapuščene otroke, še posebej v času prehoda, njihove nadaljnje usode. Pravzaprav je, bolj splošno gledano, vsak od nas zapuščen otrok, toda tisti, o katerih pripoveduje avtorica, so resnično nevidni na družbenem zemljevidu. Natalija Deleva jim z obrazov odstrani vse klišeje, s katerimi smo jih obtežili. Težka, pomembna, resnično pomembna knjiga.« Marin Bodakov, Kultura “The narrator in Four Minutes (Невидими) collates excerpts from news articles, listens to her own (internal) voice, to the stories of people she meets on the way, looks into the past, confronts traumas and, pulling the reader out of their comfort zone, asks important questions about our world, about life in exile, about people who are excluded, abandoned, homeless. A beautiful, intricately woven and exciting book.” Wioletta Greg, author of Swallowing Mercury

Sara je šele dopolnila devetnajst let in zaradi potlačene travme iz preteklosti čuti vse močnejši strah, da bo v tistem letu umrla. Zato tisto, kar bi moralo biti najbolj brezskrbno poletje njenega življenja, med srednjo šolo in fakulteto, preživlja v senci tesnobe. Z družbo hodi v alternativne klube, poskuša se pobotati z nekdanjim fantom Viktorjem, veliko pije in si želi, da bi jo vsi opazili, čeprav je v resnici zadržana. Vse se spremeni, ko Sara v temnem prostoru kluba doživi svoje prvo videnje, v katerem travma iz preteklosti oživi – ponovno sreča devetnajstletno sestrično Laro. Sara se naslednje jutro zbudi z mravljinci v roki, ki se širijo, in Sara odkrije, da ima neimenovano bolezen, s katero bo normalno živela, vendar jo bo za vedno spremljala. Ko Sara dobi prvi indic, da je njen strah pred smrtjo upravičen, se začne panično ukvarjati z analizo tega pojma, svojega telesa kot nečesa krhkega in minljivega, in skozi ta razmišljanja pospešeno odrašča. Začne hoditi na pripravljalni tečaj za študij slikarstva, kjer spozna Tiso in Balšo, onadva sta ekscentrična in oba sta se v preteklosti srečala s smrtjo, oba imata zakopane travme. Sara v Tisi najde vzornico, v Balšo pa se zaljubi. Skozi odnos z njima se Sara sooča s svojo sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo – družinsko tragedijo, ki je zaznamovala vse njeno odraščanje, smrt njene sestrične Lare. »Ranljivo in močno, razigrano in vznemirljivo. Izjemen roman Nađe Petrović se začne kot najstniška drama odraščanja, a hitro se spremeni v vznemirljivo intimno izpoved, vihravo in poetično, obenem pa ganljivo in bolečo. To je zgodba o globoki in temeljni krhkosti, o strahu pred smrtjo, a tudi o strahu pred življenjem.« — Srdan Golubović »Sarina pripoved, digresivna, pogosto obarvana z lahkim, samokritičnim humorjem, ni stereotipni mladostniški literarni glas. Njene zastranitve se pogosto zgostijo v nenavadne jezikovne podobe, ki dobijo tudi 'zunanjo' ustreznico: s tem, ko ni izbrala čisto stvarne proze, je avtorica v roman vnesla pomembne fantastične motive in celotne sanjske prizore, ki jih je s skladnim in zelo učinkovitim vpletanjem v pripoved izkoristila kot pomembne strukturne elemente celote.« — Izjava žirije v sestavi prof. dr. Jelena Panić Maraš, prof. dr. Predrag Petrović in dr. Tijana Tropin ob podelitvi nagrade Grozdane Olujić za najboljšo prozno knjigo leta 2023

Kako daleč smo zavoljo druge osebe zmožni iti? Daniela odrašča v družini, kjer jo namesto ljudi objema tesnoba. Tesnobnosti se pojavljajo z nenavadno rednim taktom – vsak avgust. Sončni dnevi za Danielo niso prijetni, temveč boleči. Ko nato na univerzi spozna Štěpána, si misli, da bo neprijetnim poletjem končno ušla. Vendar ne razume, da se takšni preteklosti ne da ubežati. Jakub Stanjura v romanu na izviren način odpira pomembno vprašanje gaslightinga – posebne oblike manipulacije, ki pri žrtvi vzbuja dvom o lastni razumskosti, spominu in celostnem dojemanju resničnosti. Jakub Stanjura v knjigi na prav izjemen način razkriva delovanje odnosa med manipulatorjem in njegovo žrtvijo ter odstira mehanizme, ki so žrtev privedli v patološki odnos in jo tam – vsej racionalnosti navkljub – še naprej držijo. — Petra Dvořáková, pisateljica Zame je gaslighting nočna mora. Ideja, da nekaj doživim, nekdo drug pa me prepričuje o nasprotnem, o tem, da si izmišljujem, da se mi meša, se mi zdi grozovita. Z romanom sem želel opozoriti na takšne manipulacijske tehnike. — Jakub Stanjura, avtor

Dva malopridneža morata po naročilu usmrtiti špiclja. Med vandranjem po gorah in vaseh ju preganja lastna preteklost. Parabola kot iz sanj, postavljena v brutalen svet, z liki, ki jih strah drži v svojem primežu.

Družba prijateljev se oblikuje po incidentu na koncertu italijanske pop dive Verde v Berlinu, na katerem Bolgarka Nora omedli zaradi prevelikega odmerka psihostimulansov. Prisotni v loži – grški podjetnik Adrian in švedski fotograf Johan ter par iz Izraela, terapevt Sol in umetnica Lilit – pomagajo oškodovanki. Šesterica se postopoma zbliža in se začne srečevati v različnih krajih po Evropi. Za vsakega od njih se zdi, da je uspešen in srečen, vendar globoko v sebi nosi travme iz preteklosti, ki v vsakem od njih rodijo kakšen mali greh – zasvojenost z alkoholom ali psihostimulansi, nezvestobo, laži, manipulacije in domišljavost. Nora se ogreje za Johana, Adrian in Sol pa se odločita zgraditi sodoben retreat center na otoku Kreta. Družba se tam zbere na počitnicah. Med skupinsko terapijo vsak deli svoj »mali« greh. Lilit izjavi, da je prešuštvovala z Adrianom. Pretresen zaradi slišanega se Sol podvrže starodavnemu ritualu preskakovanja bika, ki simbolizira božjo sodbo. Bik ga poškoduje. Čez nekaj časa se vsak poskuša spopasti s posledicami tistega dne. Johan neha piti. Lilit in Adrian živita skupaj v San Franciscu. Nora zdravi svojo odvisnost, Sol pa je invalid. Nekega dne prejme pošiljko od Lilit – svoje stare terapevtske zapiske. V njih piše, da je Lilit verjetno plod krvoskrunstva. Sol spozna, da je na skupinski terapiji lagala, da bi ga kaznovala za njegovo kruto obsodbo. Njen »mali« greh je bila laž in ne nezvestoba. »Paulina Georgieva stavi na kulturni miks, vpeljuje like različnih narodnosti, a ne izpusti bolgarske niti, kajti takšen je sodobni svet, vključno za številne Bolgare. Gre za svet multinacionalk, preprostih selitev in tudi bolgarskih pričakovanj, da zaživimo v velikem merilu, kar se odraža tudi v naši domači literaturi.« prof. Amelija Ličeva, portal Kultura »Verjamem, da roman Mali grehi zavzema v bolgarski literaturi pozabljeno nišo – združuje psihološko globino z globalnim obzorjem ter vabi k sočutju. Liki v romanu imajo zgrajene polnokrvne, večdimenzionalne in kompleksne značaje, ki v sebi skrivajo neprehodna območja, neznana celo njim samim.« dr. Kamelija Spasova, Literaturen vestni