Star je 24 let, je pol Neapeljčan in pol Madžar, študiral je v Bologni, rad bi bil režiser in še vedno čaka, da bo našel svojo pot: to je uvodni oris protagonista knjige Bom kratek, sijajnega prvenca Davideja di Lorenza. Ime mu je Davide, tako kot avtorju romana, in prvič ga srečamo v Budimpešti, mestu, v katerem se je rodila in odrasla njegova mati. Zapustil je Italijo, prijatelje, družino, in čeprav mu življenje v tujini ne prizanaša z grotesknimi avanturami, je njegov vsakdan dremoten in potepuški. Selitev v Berlin ne bo spremenila stvari, ki se bodo začele premikati, šele ko bo sprejet v filmsko šolo in se bo preselil v Rim. Predel Pigneto, preplesane noči (in neverjetni povratki, ki jim sledijo), utrujenost in nova poznanstva bodo prispevali k ponovnemu prebujenju Davideja, ki si glavo razbija z eno samo skrivnostjo: z razbitim jajcem, ki se brez smisla, a vedno pogosteje pojavlja na stopnišču. Davide Di Lorenzo z ironično zvestobo opisuje vsakodnevno življenje fanta na pragu odraslosti, tako domačo in melanholično dimenzijo kot brezkončne rimske večere ali pivske zabave po vsej Evropi. Bom kratek je razposajen in ganljiv roman, ki ohranja razmajan ritem in svežino dvajsetih let.

Družba prijateljev se oblikuje po incidentu na koncertu italijanske pop dive Verde v Berlinu, na katerem Bolgarka Nora omedli zaradi prevelikega odmerka psihostimulansov. Prisotni v loži – grški podjetnik Adrian in švedski fotograf Johan ter par iz Izraela, terapevt Sol in umetnica Lilit – pomagajo oškodovanki. Šesterica se postopoma zbliža in se začne srečevati v različnih krajih po Evropi. Za vsakega od njih se zdi, da je uspešen in srečen, vendar globoko v sebi nosi travme iz preteklosti, ki v vsakem od njih rodijo kakšen mali greh – zasvojenost z alkoholom ali psihostimulansi, nezvestobo, laži, manipulacije in domišljavost. Nora se ogreje za Johana, Adrian in Sol pa se odločita zgraditi sodoben retreat center na otoku Kreta. Družba se tam zbere na počitnicah. Med skupinsko terapijo vsak deli svoj »mali« greh. Lilit izjavi, da je prešuštvovala z Adrianom. Pretresen zaradi slišanega se Sol podvrže starodavnemu ritualu preskakovanja bika, ki simbolizira božjo sodbo. Bik ga poškoduje. Čez nekaj časa se vsak poskuša spopasti s posledicami tistega dne. Johan neha piti. Lilit in Adrian živita skupaj v San Franciscu. Nora zdravi svojo odvisnost, Sol pa je invalid. Nekega dne prejme pošiljko od Lilit – svoje stare terapevtske zapiske. V njih piše, da je Lilit verjetno plod krvoskrunstva. Sol spozna, da je na skupinski terapiji lagala, da bi ga kaznovala za njegovo kruto obsodbo. Njen »mali« greh je bila laž in ne nezvestoba. »Paulina Georgieva stavi na kulturni miks, vpeljuje like različnih narodnosti, a ne izpusti bolgarske niti, kajti takšen je sodobni svet, vključno za številne Bolgare. Gre za svet multinacionalk, preprostih selitev in tudi bolgarskih pričakovanj, da zaživimo v velikem merilu, kar se odraža tudi v naši domači literaturi.« prof. Amelija Ličeva, portal Kultura »Verjamem, da roman Mali grehi zavzema v bolgarski literaturi pozabljeno nišo – združuje psihološko globino z globalnim obzorjem ter vabi k sočutju. Liki v romanu imajo zgrajene polnokrvne, večdimenzionalne in kompleksne značaje, ki v sebi skrivajo neprehodna območja, neznana celo njim samim.« dr. Kamelija Spasova, Literaturen vestni

Dva malopridneža morata po naročilu usmrtiti špiclja. Med vandranjem po gorah in vaseh ju preganja lastna preteklost. Parabola kot iz sanj, postavljena v brutalen svet, z liki, ki jih strah drži v svojem primežu.

Zajtrk prvakinj je knjižni prvenec Liu Zakrajšek, v katerem se s protagonistko odpravljamo na tri različna študentska delovna mesta: v kinematograf, kulturni dom in knjigarno. Ko ne obiskuje predavanj ali dela, preživlja čas v majhni in zatohli podstrešni sobici stanovanja, ki si ga deli z impulzivno in kaotično Vesno ter organizirano in resno Pio. Njihova dinamika se skozi poglavja bolj ali manj dramatično gradi in spet ruši, vse to pa se dogaja na ozadju širših bivanjskih kriz, ki jih doživlja mlajša generacija, ki bo šele vstopila na trg dela – od prekarnosti in previsokih cen nepremičnin do vedno hujše razredne segregacije, osamljenosti in slabega mentalnega zdravja. Mlade osebe v romanu, ki naj bi torej razmišljale o svojih sanjah in prihodnosti, se lahko ukvarjajo kvečjemu s tem, kako zaslužiti za naslednjo najemnino. Roman, ki si navdih za naslov izposoja pri Kurtu Vonnegutu, je subtilna satira sodobnega časa, ki jo nujno potrebujemo.

Животът на овдовялата гостилничарка Алойзие се преобръща с главата надолу в момента, в който Дева Мария се явява на дъщеря ѝ Криста в гората. Макар освен Криста никой друг да не я е видял, вестта за явяването бързо се разнася – тълпи от хора започват да се стичат към забравения край и западналата кръчма най-сетне се замогва. Криста е в еднаква степен обожавана и ненавиждана от обкръжението си. Самата Алойзие не знае на чия страна да застане. Дъщеря ѝ лъжкиня ли е, или визионерка? И в гората действително ли се е явила Божията Майка, или нещо много по-ужасяващо? Тази история за любовта, вярата и твърдата воля стъпва върху действителни събития, разиграли се през деветнадесети век в Броумовско. Тази колоритна история предлага всичко, което аз лично очаквам от един роман: напрежение, развити отношения между героите, динамика, но същевременно оставя достатъчно пространство да се замислите върху обществените норми, които са съпровождали ожесточената борба за еманципацията на жените. — novinky.c

Nevidni je roman o zavračanju drugačnih, v katerem otroci predstavljajo svoje starše. Mlada ženska, odrasla v Domu za osirotele otroke, poskuša premagati svoje travme iz otroštva. Po vrsti ločitev sreča Daro, siroto, v kateri prepozna sebe kot otroka. Naveže se nanjo in se odloči, da bo za vsako ceno našla način, da ji bo omogočila življenje, kakršnega sama nikoli ni bila deležna. Gre za roman o ljudeh z družbenega roba. V njem se prepletajo različne pripovedne linije, ki vse pripovedujejo skupno zgodbo o nevidnosti. »Roman o ljudeh z družbenega roba, ki vas pusti brez besed.« Georgi Gospodinov, avtor romanov Fizika žalosti in Časovno zaklonišče »Le malokdo je sposoben brez kančka pretencioznosti poustvariti življenja tistih, ki so izkusili dom za zapuščene otroke, še posebej v času prehoda, njihove nadaljnje usode. Pravzaprav je, bolj splošno gledano, vsak od nas zapuščen otrok, toda tisti, o katerih pripoveduje avtorica, so resnično nevidni na družbenem zemljevidu. Natalija Deleva jim z obrazov odstrani vse klišeje, s katerimi smo jih obtežili. Težka, pomembna, resnično pomembna knjiga.« Marin Bodakov, Kultura “The narrator in Four Minutes (Невидими) collates excerpts from news articles, listens to her own (internal) voice, to the stories of people she meets on the way, looks into the past, confronts traumas and, pulling the reader out of their comfort zone, asks important questions about our world, about life in exile, about people who are excluded, abandoned, homeless. A beautiful, intricately woven and exciting book.” Wioletta Greg, author of Swallowing Mercury

Vse dobre barbike je roman o Vanji, milenijki, ki bo dopolnila trideset let in ki ugotavlja, da v njenem življenju nič ni tako, kot je mislila, da bo. Ni postala znana umetnica, temveč dela kot scenaristka cenenih limonad, nima otrok, ni v ljubezenskem razmerju, tesnobna je čez vse meje in nima ravno najboljših odnosov z družinskimi člani. Ko se na vratih njenega stanovanja pojavi nekdanje dekle z otrokom, ji Vanja kljub dejstvu, da ji je Svetlana zlomila srce, dovoli, da ostane pri njej nekaj časa. To jo spodbudi, da prevpraša lastno življenje. V razpetosti med željo, da bi delala, kar ima rada, in nujo preživetja v današnjem Beogradu, Vanji postane jasno, da mora nekaj spremeniti. Prenagljeno da odpoved pri limonadi, ki jo piše, istočasno pa jo najemodajalec vrže iz stanovanja, zato da bi vanj vselil zakonca iz Rusije, od katerih lahko dobi veliko višjo najemnino. Svetlana odide, jo znova zapusti, Vanja pa ostane sama in se nenadoma počuti, kakor da je spet punčka, ki ne more skrbeti zase. Medtem ko pakira stvari, si slučajno po nogi polije krop in se resno opeče. Nato pa se vpraša, ali je bilo zares slučajno. Ker Vanja ne ve, kaj naj, se vrne k materi, v mestece nedaleč od Beograda, tam pa jo čaka vse tisto, pred čimer je zbežala. »Če bi znal pisati, bi pisal kot Katarina. Za to šaljivo mislijo, ki mi gre po glavi, se pravzaprav skriva moje občudovanje in uživanje v jeziku Katarine Mitrović kot tudi v resničnosti njenih besed. Katarina piše o sebi, obenem pa tudi o meni, moji sestri, moji materi, mojih prijateljih. Ko boste brali ta roman, se vam bo zdelo, da ga je nekdo napisal o vas.« – Vladimir Tagić »Hitro, vznemirljivo, duhovito, slikovito in najgloblje doživeto. Vse dobre barbike so žive, imajo iztegnjene roke, skuštrane lase, steklene poglede in se nam smejijo v obraz.« – Anica Dobra

Življenje ovdovele krčmarke Aloisije se obrne na glavo v trenutku, ko se njeni hčeri Kristi v gozdu prikaže Devica Marija. Četudi je razen Kriste nihče ni videl, se novica o videnju hitro razširi, v pozabljen košček sveta začnejo prihajati procesije in zadolženo gostišče končno zacveti. Kristo okolica v isti meri obožuje in sovraži. Aloisie ne ve, kateri strani se pridružiti. Je njena hči lažnivka ali vizionarka? In se v gozdu res pojavlja Mati Božja ali nekaj dosti bolj strašljivega? Zgodba o ljubezni, veri in neskončni volji temelji na resničnih dogodkih, ki so se zgodili v devetnajstem stoletju na Broumovskem. V barviti pripovedi najdemo vse, kar od romana osebno pričakujem: napetost, izbrušene odnose med liki, živahen tempo, ki vam pusti dovolj prostora za premislek o družbenih normah, ki so zaznamovale trdi boj za žensko emancipacijo. — novinky.cz

Mia je stara 27 let in vsak dan gleda najslabše na svetu: dela kot moderatorka vsebin in mora cenzurirati najnasilnejše posnetke, ki krožijo po spletu. Odkar je njen bivši fant Ruben umrl, ko ga je v banji stresla elektrika, živi v začaranem krogu nihilizma in očitkov, otopela zaradi službe in zdravil, samo občasno pa jo poživi prijateljstvo z Dennisom in Miriam. Preteklost z Rubenom je arhiv krutih spominov, kakršne so tudi podobe, ki jih mora odstraniti s spleta, a jih ne more izbrisati iz spomina: čustveno izsiljevanje, ko jo obtožuje, da ga požira kot bogomolka, in strah pred tem, da bi ga zapustila. Ko pa naleti na posnetek Sofie, dekleta, ki ji je podobno in ki se vrže z mosta, se Mia zdrzne in poda po njenih stopinjah: sreča njenega fanta Lapa, obetavnega glasbenika, in prijateljico Margot, spremljevalko in plesalko v nočnem klubu, in obema se pusti zapeljati v vrtincu ogledal. Vse dokler se Mia, z Miriam in Margot, ne odloči za alternativo, za sestrski pakt izven okvirjev, ki bo uspel zlomiti lupino njene bolečine. Bogomolka opisuje pot mlade ženske, ki se zoperstavlja izgubi in samoti ter se upira podedovanemu občutku ženske krivde, da bi se pognala naprej, proti svetlobi prihodnje različice sebe.

Kako daleč smo zavoljo druge osebe zmožni iti? Daniela odrašča v družini, kjer jo namesto ljudi objema tesnoba. Tesnobnosti se pojavljajo z nenavadno rednim taktom – vsak avgust. Sončni dnevi za Danielo niso prijetni, temveč boleči. Ko nato na univerzi spozna Štěpána, si misli, da bo neprijetnim poletjem končno ušla. Vendar ne razume, da se takšni preteklosti ne da ubežati. Jakub Stanjura v romanu na izviren način odpira pomembno vprašanje gaslightinga – posebne oblike manipulacije, ki pri žrtvi vzbuja dvom o lastni razumskosti, spominu in celostnem dojemanju resničnosti. Jakub Stanjura v knjigi na prav izjemen način razkriva delovanje odnosa med manipulatorjem in njegovo žrtvijo ter odstira mehanizme, ki so žrtev privedli v patološki odnos in jo tam – vsej racionalnosti navkljub – še naprej držijo. — Petra Dvořáková, pisateljica Zame je gaslighting nočna mora. Ideja, da nekaj doživim, nekdo drug pa me prepričuje o nasprotnem, o tem, da si izmišljujem, da se mi meša, se mi zdi grozovita. Z romanom sem želel opozoriti na takšne manipulacijske tehnike. — Jakub Stanjura, avtor

Kot namiguje podnaslov, knjiga Iskar vsebuje zgodbe o 44 predmetih od blizu in daleč. Radovedna in raznolika zbirka, urejena po tematikah, vključuje presenetljive najdbe z vsega sveta: škornje iz Butana, tlakovce z Gaudijevim vzorcem iz Barcelone, kozarce za vino iz Baskije, broško v obliki srca iz Sarajeva, espadrile iz Pirenejev, skarabeje iz starega Egipta, škatlo smeti iz New Yorka, kos oranžne tkanine s plavajočih pomolov na jezeru Iseo, slovenskega rjovečega zmaja, zemljevid vzhodnega Berlina in še mnogo več. Ko Ekaterina Petrova pripoveduje zgodbe o teh predmetih, pravzaprav pripoveduje tudi o krajih, od koder prihajajo – Kustendorf in Katmandu, Ljubljana in Louisiana, Belvedere in Bilbao, Selçuk in Centralni park –, ter jih umešča v širši jezikovni, kulturni, zgodovinski, antropološki ali geografski kontekst. Umetelna mešanica potopisov, esejev in zgodb je skrbno raziskana in podkrepljena z zanimivimi dejstvi, vendar prežeta s subjektivnim pogledom avtorice in njeno osebno biografijo popotnice, prevajalke in iskarke. Oblikovanje in podoba knjige, ki jo je ustvarila Ljuba Haleva, ena najvidnejših sodobnih bolgarskih ilustratork, dobro in s smislom za humor pričara duh zgodb. Tako tudi sama knjiga postane čudovit predmet, ki prinaša užitek in veselje – za branje in ponovno branje, za posedovanje in obdarovanje.