Bom kratek. Štiriindvajset. Moja starost. Pol Madžar in pol Italijan. Rojen v Neaplju. Odrasel v Vidmu. Za Neitalijane dodajam: blizu Benetk. Tudi za kakšnega Italijana. Malo višje, po pravici povedano, v Furlaniji, na severovzhodu. Vino, kletvice in še boljši stereotipi. Nadležno mi je govoriti, da sem pol Italijan in pol Madžar. Prej bi moral reči, da sem v celoti Neapeljčan-in-Madžar. Ignoriram pomisleke. Zanemarjam možne razloge, zaradi katerih se izogibam besedam »Italijan« in »pol in pol«. Tu bom strnil nekaj osebnih podatkov, da jih ne bom naključno razsipaval v nadaljevanju. Na stopnicah se bo pojavilo jajce, še prej pa se bo odvijala komedija o samoti. Brezupna in otročja tragedija. Ljubezenska zgodba. Pričakovanja, metropolitanske misli, nezmernost, poskusi revolucij, ki nič ne stanejo, in želja, da bi se dotaknil vsake reči, trmaril kot v otroštvu, ko sem s prsti pokvaril videorekorder. Dolg sem. Na stopnicah se bo pojavilo jajce. Normalno otroštvo. Ne ustrahujem, drugi me ne ustrahujejo. Visok sem. Poleti olivne polti. Pozimi zelene. Bel, moški, cis, hetero, s tisto zloglasno prtljago, ki pride zraven. Sprašujem se, če je važno, da to poudarjam, in si ne odgovorim. Poskušam napisati iskren uvod.

Premlevam. V najslabšem primeru preprosto z veseljem pokažem, da se zavedam svojih privilegijev, in fetišiziram svojo inteligenco. V najboljšem gre za defenzivno in klavrno držo, ki jo zavzemam do svojih protislovij. Priznam privilegije in jih obdržim. Grem naprej. Še malo. Potem začnem, prisežem. Na stopnicah se bo pojavilo jajce, še prej pa: Bologna. Hodim na Akademijo za likovno umetnost in v celem koledarskem letu se moja rit ne odlepi od postelje. To je simptom depresije, ki sem jo vestno podedoval od vseh družinskih članov skupaj. Postopoma se čutim manj samega, ko ugotovim, da osebe, ki me obdajajo, obstajajo in me imajo rade. Diplomiral sem in z življenjem nimam posebnih načrtov. Rad bi bil režiser. Moja mama je iz Budimpešte (to sem povedal prej: Neapeljčan-in-Madžar). Ponavadi sem poleti tam tri tedne. Zdaj so že mimo. Avgust se končuje. Moja babica živi v domu za ostarele, njeno stanovanje je prazno. Konec koncev mi ni tako slabo, če sem sam. Po štirih letih v dvoposteljni sobi, kamor so brez prestanka vdirali gostje in sostanovalci, me navdušuje ideja, da bi si vsakdan organiziral po svoje in pika, si delil ideal bleščeče uravnoteženega in mirnega življenja samo s svojim jazom. Ne vem, če je to zdravo. Rad bi poskusil. Odločim se ostati tam. Začetek.

BUMBLE GAME IN ČAROBNA PIŠČAL

Zunaj hiše nimam prijateljev in v hiši nimam interneta. Na razpolago imam deset gigabajtov mobilnih podatkov. Vsako jutro socialistični stacionarni telefon zazvoni točno ob osmih. Babica ve, da živim v njenem stanovanju. Pokliče me, da bi me vprašala, če sem buden. To uslugo rade volje izkoristim, da ujamem ton in ritem. Vedno odgovorim ja in ne poudarjam, da je odgovor očiten. Socialistični parketi pod socialističnimi preprogami škripajo, medtem ko se s težavo vlečem v ozko socialistično kuhinjo. Skuham kavo Lavazza. Mama jo pušča v shrambi za vsak slučaj. To je njena posebnost, že vse življenje. Socialistični štedilnik prižgem z vžigalico, ki se zdi socialistična, a je iz Spara. Zanimivo je, da se grafične podobe škatlic z vžigalicami niso nikoli razvile. Srkam kavo brez mleka in sladkorja. Premaknem se na pručko na galeriji, kjer pokadim prvo cigareto v dnevu, medtem ko rešujem sudoku na telefonu. Ugasnem ogorek v pepelniku in si obljubim, da ga bom naslednjič spraznil. V majčkeni socialistični kopalnici, v kateri je samo straniščna školjka, grem kakat. Potegnem vrvico na kotličku in s spodnjicami okoli gležnjev prečkam hodnik do druge kopalnice, tiste brez školjke. Skrbno in slovesno se umijem v banji. Grem ven. Stopim v socialistično dvigalo, spustim se. Na stežaj odprem vrata stavbe in občudujem Ferenc tér, trg v četrti Ferencváros, v devetem okrožju, mojem (in babičinem in maminem). Usedem se na svojo najljubšo klop, da bi se povezal z odprtim omrežjem wi-fi. Mejl pošljem vsakemu studiu, produkcijski hiši ali fizični osebi, ki ima kakšno zvezo z madžarsko filmsko industrijo. Ne delam razlik in vsebina je skoraj vedno ista.

Hej, se opravičujem, da motim. Sem bla bla, študiral sem bla in delal bla in sem v takšni situaciji. Rad bi bil režiser. Pomagaj mi, če lahko. Hvaležen bom tudi samo za nasvet. Najlepša hvala, res. Bla bla, hvala še enkrat.

To precizno in izčrpavajoče opravilo kopiranja in lepljenja izvajam približno uro in pol. Kakšen stavek ustrezno priredim v skladu s tem, koliko poznam osebo, ki ji je namenjena moja obupana prošnja za pomoč. Na trgu se zjutraj zadržujejo sprehajalci, psi in otroci, ki jih spremljajo ti psi ali ti sprehajalci. Tam so nekakšen kiosk, ki ne obratuje, nekaj lesenih miz za piknik, igrišče za otroke, ki plezajo, in fontana. Tam sva jaz, ki pošiljam mejle, in gospa, ki telefonira, sedi pa kakšno klop stran od mene. Bojim se, da me je vzela na piko. Vztrajno me gleda že ves teden. Delam se, da ni nič. Ponovno najdem izgubljeno plahost, zadrego zaradi veselja, ker fantaziram in pika, v mislih fukam s komerkoli in uživam v absolutnem zavračanju vsake družbene interakcije. Za danes sem končal, utrujene prstne blazinice imam. Parkrat se udarim po bedrih in se odpravim v Mester Gyorsétterem, fast food z madžarsko hitro hrano. Tam porabim povprečno tisoč sedemsto forintov za skledo riža in dnevno juho. Vsak drugi dan si privoščim vsaj kos rántott trappista sajta, paniranega in ocvrtega sira, in posodico uborkasaláte, kumarične solate. Pri kitajskem lastniku naročim po madžarsko. Zadovoljstvo je izjemno, če posel skleneva brez ponavljanj, dvoumnih izrazov ali nesporazumov. Moja klop je obrnjena natanko proti vratom moje stavbe. Spredaj se dviga majhen nagnjen doprsni kip Józsefa Attile, madžarskega pesnika. Za kratek čas se spet usedem tja, ravno dovolj, da prenesem epizodo poljubne televizijske serije, ki mi bo delala družbo med obrokom. To je edina oblika razvedrila, ki si jo lahko privoščim in na hitro prenesem po zaslugi skrivnostne povezave, ki jo nudi trg. Hrana v najlonski vrečki se itak ne bo shladila. Ko je prenos končan, vstanem in vpišem kodo pri vratih. Ne potrebujem ključev. Dol grem z dvigalom, gor pa vedno peš. Mogoče bi bilo bolj logično obratno.

Sudoku povzroča odvisnost. Postavil sem rekord, tri minute in sedemindvajset sekund na stopnji Težko. Obstajata še Mojstrska in Gigantska stopnja, a jaz sem Skromen in Ustaljen. Po kosilu se zleknem na socialistični kavč, ki je zgolj trda postelja v dnevni sobi, prekrita z debelo volneno odejo, ki pika mojo kožo. Odprem Bumble. Preletim fotke punc na počitnicah in madžarskih študentk. Prve predlagajo ekstravagantne in pretirane turistične itinerarje, to me znervira in nimam denarja. Druge mi nikoli ne odgovorijo. Na Bumblu moški ne morejo začeti pogovora in tako je bolje, ker če bi moral več kot deset sekund misliti na uvodno sporočilo, bi načrt opustil precej brezvoljen. Že dve leti in pol ne seksam. Odkar sem živel v Bologni. Še od časa pred tistim letom, ki sem ga preživel v postelji. Odkar sem bil v zvezi z Eleno, ki je zdaj moja najboljša prijateljica. Še pravi čas sem uspel stkati tudi tesno prijateljstvo z Dariem, njenim novim fantom. Dejstvo je, da sem izgubil še tisti drobec samospoštovanja, ki je potreben za fizične odnose. Čeprav je to po mojem samo idiotska fraza, ker ne želim napisati, da sem, ko me je popadel obup, parkrat poskusil, a mi trajanje moje erekcije tega ni dopustilo. Žal pa je res, da sem izgubil vsakršno zanimanje za spoznavanje novih ljudi. Mislim, da si v končni fazi želim samo to, da bi zmogel seksati. Zavedam se nekakšne blokade, ampak izbrišem vsak občutek, da bi bilo to nujno razrešiti. Do točke, ko bi se ob nekom slekel, ne pridem niti po pomoti. Precizen načrt za avtosabotažo izpeljem vsakič, ko poblisne priložnost. Poti pregradim, še preden jih asfaltirajo. Bumble uporabljam brez pravih pričakovanj, kot razvedrilo v zameno za fantazije, utrudljivo igro, ki me vse do kosti navdaja z melanholijo. Madžarščino razumem precej dobro, če jo poslušam. Ko jo govorim, se znajdem. Učim se brati. Zapleteno je, abeceda šteje dvainštirideset črk. Če mi kdo piše v madžarščini, pač odgovorim v angleščini. Potem se to zelo redko nadaljuje. In tako zaprem Bumble.

Piti sam je utrudljivo. Ob Donavi se sprehodim do mosta Petőfi. Najmanj drago pivo je Kőbányai, pivo gradbenih delavcev. Njegov priokus je skoraj kot glina in odlično se poda h grenkim konicam železovega oksida. Vendar se danes razvajam, pijem Soproni Ipo. Tristo devetdeset forintov. Evro za pol litra v pločevinki. Odločim se sesti na travo, čeprav je gibljivost mojega telesa pomanjkljiva. Spravljam se v zapletene položaje. V neudobju motrim reko, ki teče pod svetilkami in artnouveaujevskimi stavbami v Budimu. Pijem, dokler ne razpoznam vonjav mesta. Dokler ne dosežem prave vzdraženosti brbončic, da okušam zrak, ki ga diham, in tobak, ki ga kadim. Dokler se ne počutim tako pobit, da nepovratno aktiviram solznice. Dokler se mi ne zazdi, da sem tako daleč od drugih, da se mi porodijo resna vprašanja o moji odvisnosti od alkohola in nasploh o tem, ali sem zdravo živo bitje. Dokler se ne stemni. Dokler ne zahlipam. Dokler ne želim pisati mami. Odkar živim tu, imam občutek, da sem si blizu le z njo. Pa vendar ji nikoli ne pišem. Na mojem telefonu se prikaže Bumblovo obvestilo. Ujemanje z Vanesso, opis: filmarka. Nobenega sporočila. Roni Abc je veriga majhnih, štiriindvajset ur odprtih trgovin po vsej Madžarski. Vstopim in si privoščim še zadnjo pločevinko s pomočjo zadnjih forintov v žepu. Donavi pomaham, kot sem delal kot otrok, ko sem se vračal v Neapelj. Zdaj se vračam na Ferenc tér.

Neka pojava polagoma sede na mojo klop. József Attila je ni pazil, kot bi moral. Dovolj me že ima. Ljubosumen sem, približam se, da bi odkril, s kom me vara. Tam je ženska, ki že en teden strmi vame vsako jutro. Zelo visoki črni škornji. Zelo dolgi rjavi lasje. Šestdeset utrujenih let, ki me gledajo z jasnim namenom, da bi me zgrabila. Težava je, da sem ubral cementirano pot, ki vodi mimo nje, ne morem niti pobegniti čez gredo, ker se je pravkar vklopila naprava za zalivanje. Zaprem oči, da bi onesposobil svoj slušni sistem. Ne, ne deluje, nima smisla. Lahko bi se samo vrnil in se pretvarjal, da sem malo raztresen in sem nekaj pozabil, mogoče s teatralno gesto, lahko bi se lopnil po čelu. Prepozno je. Mimo nje grem in molim, da bi me ignorirala.

»Oprosti, imaš vžigalnik?« me odločno nagovori v madžarščini. Ustavim se, se ji nasmehnem in ji ga podam. Prižge si cigareto.

»To je tvoja klop.«

Ja, moja klop je. 

»Ja, moja klop je,« jo odločno nagovorim v madžarščini.

»Vedno sedeš sem.«

Ne vrne mi vžigalnika.

»Tu zadaj živim.«

To sem rekel v angleščini in tjavdan pomahal z rokami.

»Od kod si?«

»Iz Italije, ampak moja mama je iz Budimpešte.«

V resnici sem Neapeljčan-in-Madžar.

»Tudi jaz živim tu zadaj. Pri prijatelju sem.«

»Tu je fino.«

»Ja, ampak nocoj nočem spati pri njem. Malo je nadležen.«

Sposoben sem sprejeti tišino, tako da se ustvari nekakšno popolnoma nekoristno in zoprno neugodje. Nadaljuje:

»Ne skrbi.«

Tiho sem.

»Nič tragičnega ni.«

To ponovi še v angleščini, nato se nasmehne, žal ji je, jaz pa posnemam njeno kremženje. Noče mi vrniti vžigalnika.

»S kom pa živiš ti?«

»Z babico.«

Živčno potipam hlačne žepe.

»V bistvu me čaka, grem.«

Pokažem v smer, ki ni moja. Pustim ji neiskren in vljuden nasmeh. Oddolži se mi s poklapanim izrazom, zaradi katerega se počutim popolnoma zgrešeno. Čisto osramočen se oddaljim za nekaj metrov, nato me spet pokliče.

»Čakaj, vžigalnik.«

Vrnem se, ne da bi dvignil pogled, ne da bi jo pogledal v obraz. Ta interakcija me je tako vznemirila, da objestno pograbim vžigalnik in odvrnem samo:

»Hvala, oprosti.«

Pa zakaj se opravičujem? Stisnem zobe in hodim. Medtem ko hodim, si jo predstavljam golo. In medtem ko si jo predstavljam golo, mislim, da to ni mogla biti prošnja za pomoč. Da bi se prepričal, si moram to še trikrat ponoviti. Prvič: to ni bila prošnja za pomoč. Hotela je v posteljo z mano. Drugič: to ni bila prošnja za pomoč. Ne more spati drugje? Tretjič: to ni bila prošnja za pomoč. Poskusim sesti na drugo klop – ni isto.

Doma pomislim, da je angleščina z madžarskim naglasom prav zabavna. Spominja me na mamin naglas. Slečem se in se vržem v suho kad v socialistični kopalnici. Prižgem bojler in čakam, da voda postane vrela, tako da para napolni prostor in me opeče. Skrbno se namilim po celem telesu. Pridem do lulčka. Na silo preženem misel na mamo in se osredotočim na žensko, ki zjutraj strmi vame. Zelo visoki škornji. Zelo dolgi lasje. Njen utrujeni obraz. Potim se in masturbiram.