0

Če bi me vprašali, kdaj se je začelo, bi odgovorila: na dan Polijevega pogreba.

Poli je bil zelen agapornis z rumeno in razkuštrano glavo ter dolgima, zašiljenima perutma, ki sta mu neurejeno viseli z bokov. Agapornise je treba kupovati v parih, mi je pojasnil tip iz trgovine z živalmi, in ljubijo se tako močno, da če jih poskusiš ločiti, umrejo zaradi strtega srca. Jaz sem Polija sicer kupila samega, kar pomeni, da ga je prodajalec moral ločiti od njegove partnerke, pa ga ni pobralo, pravzaprav se je imel več kot dobro, dokler ni umrl, in to od neke druge bolesti, ne od ljubezni, čeprav v bistvu še zdaj ne znam povedati, za kakšno bolest je šlo. Imela sem osem, devet let, Polijevo kletko sem imela na balkonu svoje sobice, ampak on se je zbujal zgodaj, ob štirih, petih zjutraj, ko sonce še ni predrlo oblakov s svojimi ostrimi žarki, in čeprav je bilo mrzlo, temno in je veter divje pihal, ni bil Poli nikdar zaspan ali prestrašen, ob zori je začel vreščati in nas je vse zbudil, vztrajen in slep v svoji nadležnosti, tako da je moja mama rekla: Premaknimo ga na okensko polico v dnevni sobi, sprememba okolja mu bo dobro dela, jaz pa nisem ugovarjala, ker mi je, priznam, prekipelo zaradi zgodnjega zbujanja. Poli je na polici vztrajal tri dni; zatem je umrl.

Ko sem mu nesla pičo, sem ga našla ležečega na tleh kletke. Glavo je imel zvito pod perutjo, kot bi se poskušal skriti, in na levem boku veliko rano v višini srca. Izgubil je veliko peres. Spominjal je na koruzni storž, kateremu je krokar izkljuval pol zrn. Poklicala sem mamo, da bi pregnala moj strah, a nisem jokala, tega nikoli ne počnem. Mogoče je tako, ker mi je mama razložila, da so solze kaprice porednih otrok. Bilo je, kot bi imela v prsih ogromen trn, in točno sem vedela, kako oster je, kako globoko mi prebada meso, mišična vlakna, a tega nisem znala pojasniti. To ni porednost, zdaj to vem. Temu se reče samo bolečina.

Mama je pogledala kletko in se odločila, da je bil gotovo kriv maček.

»Kletka je zaprta,« sem rekla.

»Potem je bil pa kakšen ptič. Tak, ki je hotel ukrasti pičo. Ptičji kljun je ozek, ne? Vtaknil ga je med rešetke in … jejhata!«

»Skledica je prazna. Nič ni mogel ukrasti.«

»Potem pa ne vem, kaj je bilo. Žal mi je.«

Mama je vzela Polijevo truplo in ga zavila v nekaj plasti papirnatih brisač.

»Bi kos torte?«

»Ne.«

»Če poješ torto, se boš počutila bolje.«

»Nočem je, mama.«

»Na,« mi je rekla in mi pomolila mumijo iz papirnatih brisač. »Pripravi mu pogreb. Prepričana sem, da bi bilo Poliju to všeč.«

Oči me je peljal na jaso nekaj kilometrov od hiše, zelen in oguljen kolobar, kot Polijeva leva perut. Tam je stala majhna koča, njena okna je razsvetljevala hladna in električna luč. Izkopala sva luknjo in vanjo položila Polija, tisto koščeno, še toplo telesce, za katero se je zdelo, da bi moralo poleteti, zavreščati vsiljivo kot običajno, narediti vse tisto, kar mi je šlo na živce, za kar bi si želela, da se vrne, prav do točke, ko se še ni spremenilo.

Oči je luknjo prekril z zemljo. Z vsakim prgiščem je Polijevo telo nekoliko izginilo: najprej sem lahko videla celega, potem samo glavo, peruti in noge, potem so izginile tudi peruti, takoj zatem so šli proč nožni sklep in noge v celoti, potem so bile na vrsti prsi, pa prsni koš, zamazan s strdkom krvi, ki je spominjal na asfalt, na koncu je ostala samo še glava, mršav in rumen oreh, in črni in okrogli očesi kot Haribojeva kolesa iz lakrice. Polijeva glava je izginila pod zadnjim prgiščem zemlje. Oči je pobral dve vejici in ju s travno bilko povezal v obliki črke X, križ je zasadil pred grob in pokleknil, da bi molil. Rekel mi je, da lahko to naredim tudi jaz, če hočem. Začel je moliti očenaš in jaz sem mu sledila, kot delajo ljudje v cerkvi, ker itak ne veš, kaj bi rekel, če ostaneš tiho, pa se ti zdi greh.

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji, daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

Naslednji dan sem se vprašala: Lahko umreš zaradi strtega srca? Ker Polija, sem pomislila, ni ubil ptič, noben maček ni bil. Mogoče sem naredila napako, ker sem ga kupila, ne da bi mu dala partnerko. Mogoče lahko umreš od preveč, od premalo ljubezni, in prav to sem vprašala mamo in čakala, da mi odgovori, kot sem si predstavljala, ja; ampak odgovor je bil, seveda, ne.

»Veš, kaj pomeni umreti?«

»Ja,« sem odgovorila; pa nisem.

Počutila sem se izgubljeno v praznem mestu.

Hodila sem po kraju, kjer zemlje, neba ni.

Začenjala sem razumeti, a mi ni bilo treba. Solze so kaprica; bolečina nima z njimi nobene zveze. Življenje in smrt sta samo sosledje dogodkov; onkraj tega ni dosti več. Ljubezen, sem pomislila. Nanjo sem začela misliti pri dvanajstih, ko sem se prvič zaljubila, zatreskala sem se v tipa, ki je moje ime z gromozanskimi črkami napisal na fasado šole Meucci; čez nekaj časa sem se naveličala tudi tega: ni premikanja, smeri, cilja; ni preobrazbe, želje, čudeža; ni prevare; ni rešitve; ni niti, naj je še tako banalno, odrešitve. Lahko umreš od strtega srca? To se še vedno sprašujem vsak dan, in vsak dan se zbudim v upanju, da je 'ne' napačen odgovor, upam v večjo in okrutnejšo ljubezen od tistih, ki so prišle prej, v ljudožersko čustvo, zaradi katerega bi krvavela iz nosu, oči, glave, nog, pljuč, ust, iz vsega!; rada bi krvavela tako dolgo in tako močno, da bi se morala nujno razglasiti za mrtvo; rada bi občutila tako ostro bolečino, da bi se zgrudila na tla; in takrat bi me tudi drugi morali po sili razmer razglasiti za mrtvo, takrat bi se odgovor spremenil za vse, postal bi, za vsako stvar, vsako osebo na svetu, velikanski, nepreklicen, neskončno neusmiljen ja.

1

Prvo truplo se je pojavilo novembra 2023: Amanda Ferrero, z vzdevkom Mandie, petintrideset let, stalno prebivališče v Torinu, začasni naslov v Rimu; umrla je, ko je bila na obisku pri mami v spokojnem Baldisseru Torinese. Mandiejina mama, gospa Ferrero, rojena Leonetti, ki ji je pomagalo par narcističnih in nakokiranih kravatarjev, je uspela preprečiti, da bi vzrok smrti raznesli po medijih, a glavna inšpektorica De Feo je vedela (in še vedno ve), da je bila smrtonosna mešanica ruma XO Solera Gran Reserva Especial Zacapa s ceno okoli devetdeset evrov na steklenico in zelo običajnega benzodiazepina (Vittoria na videz pozna najpogostejša zdravila) tista, ki je pobrala ubogo Mandie, ko jo je obsodila na zadušitev z lastnimi izbljuvki kot vsako spoštovanja vredno rock zvezdo. Mandie je živela v judovskem getu, enem od skritih biserov prestolnice, v njenem stanovanju pa so med drugim našli več praznih steklenic, natančneje sedemindvajset – iste znamke, kot je bila steklenica, ki jo je Mandie zlila vase, da bi si vzela življenje pod streho svoje matere, z isto (oderuško) ceno. »Kateri poklic je opravljala vaša hči?« je gospo Ferrero vprašala zbegana Vittoria De Feo, ki ji je zbudilo radovednost število, še bolj pa ne ravno zanemarljiva cena omenjenih steklenic; čeprav se je gospa Ferrero oklicala za preveč pretreseno, da bi razsodno razmišljala ali odgovarjala, tako tistega dne kot v prihodnjih dneh, kot v prihodnjih tednih in mesecih in letih, je Amandin poklic malo pozneje pritegnil medijsko pozornost in si prisvojil spletne revije/družbena omrežja/TV programe/katerokoli drugo sredstvo za množično komuniciranje kljub trušču, ki ga je zganjala gospa Ferrero; medtem je policistom zadoščalo eno iskanje na Googlu, da so prišli do dna vexata quaestio, ta digitalni lov je z nasveti usmerjal Martinelli, namestnik inšpektorice, ki je bil tako v zadregi kot tudi sumničavo lakoničen.

»Vem, da zadnje čase nimamo dosti dela, a ne zdi se mi primerno, da bi se zatekali k pornografiji,« je prezirljivo komentirala Vittoria in ubrala pot, ki bi ob izogibanju moralnim sodbam (in predsodkom) usmerila preiskavo v pravo smer, vsaj na videz.

»Šefica … Tega ne delam v službi, če veste, kaj mislim.«

»Ljubi bog, Martinelli! Določenih prizorov si nočem predstavljati.«

»Kljub vsemu gre za kulturo.«

»Naj živi ptička? Girls just wanna have dicks?« 

»Za film, če smo natančni.«

»Izredna trans akcija? Let nad fukavičjim gnezdom?«

»Bistvo je nekaj drugega.«

»Da slišimo.«

»Publika je imela zelo rada Mandie in dvomim, da bi ji kdo kaj tako zameril, da bi jo ubil.«

Vittoria raztrese po namestnikovi mizi slike trupla. Prvi plan Amande: zaripel in zabuhel obraz, posut z lisami, umazan od sline in šminke: detajl na roženicah (truplo so našli s široko razprtimi očmi in izrazom groze, kar bi, po Vittorijinem mnenju, lahko nakazovalo strah pred smrtjo, pa tudi če si jo je zadala sama, ali pred kakšnim neznanim krvnikom, ki si je nadel opravo starke s koso); strjene črne solze okoli trepalnic, nobenih izraznih gub, počenih kapilar; detajl na ustih: prekomerno napolnjena z botoksom (ob pozornem pregledu se je dalo opaziti točno tista mesta, ki jih je, po vsej verjetnosti, prebodla igla nekaj dni pred smrtjo), ustnice popačene zaradi odtisa krika, ki ga je zadušil jok – skrajni poskus tega, da bi si rešila življenje, potem ko je spoznala, da bo eno figo rešilo, če ga uniči (Kaj je morala rešiti Amanda? Finančne težave? Družinske težave? Depresijo? Rivalstvo v ljubezni? Kakšno mučno, temačno izsiljevanje? Vittoria tega ni vedela, pred sabo je imela preveč odprtih možnosti, a prav v kosteh je čutila, da nekaj, neki miniaturen košček, ne želi najti svojega mesta in tako izkrivlja harmonijo slike); truplo v totalu: Amanda, zvita v položaj zarodka, roke, stisnjene na trebuhu, noge, zvite v zadnjem zamahu, da ne bi potonila v globino. Bruhanje. Na tleh nekaj madežev s tabletami, ki so preživele jedko moč želodčnih sokov. Namestnik odvrne pogled, šefica s spoštovanjem do Mandie premišljuje o bridkosti konca, plastični odvečnosti tega zlorabljenega in razžaljenega trupla, kot da nikoli ne bi bilo človeško.

»Nekaj se ne ujema,« reče v upanju, da ji bo Martinelli želel slediti po nepredvidljivi poti dvoma. Martinelli si ne da dvakrat reči. Odgovori na neprekinjeno zaporedje šefičinih vprašanj, a je ne potolaži z zagotovilom, da bo na tej poti ob njej. Ne strinja se z Vittorio in tega se ne boji povedati, pa čeprav njegovo nasprotovanje pomeni, da si je zapečatil usodo.

»Govoril sem z žrtvino materjo, s kolegicami, z agentom.«

»In?«

»Nič omembe vrednega.«

»Si preveril recept za zdravila? Mandiejin bančni račun?«

»Seveda.«

»Je bil recept tak, kot je treba?«

»Ja.«

»Si opazil kakšne čudne transakcije v dneh pred smrtjo?«

»Ne.«

»In kaj mi poveš o tem, kje se je gibala?

»Običajna rutina: prihajala je na snemanje in od tam odhajala, si privoščila kakšno ponočevanje v družbi kolegic, nato pa se je vrnila k mami v Piemont.«

»Nekaj si spregledal.«

»Nobenih ljubosumnih bivših, nobenih obsedenih oboževalcev, nobenega izsiljevanja ali finančnih zahtev.«

»Vedno kaj spregledaš.«

»Stanovanje sem preiskal od stropa do tal, na glavo sem obrnil hišo gospe Ferrero in celo studio, kjer je Amanda nazadnje snemala. Razumete, kaj mislim, ko rečem nič, šefica?«

»Lahko nehaš govoriti z mano v tako ogorčenem tonu? Tega ne prenesem. Hvala.«

Vittoria pobere fotografije z Martinellijeve mize in jih vloži v plastično mapo; enako stori s kopijami poročila mrliškega oglednika in izjav ljudi, s katerimi se je Martinelli razsodno pogovoril; obleče kamelji plašč, ki ga je po vsem sodeč našla na bolšjem sejmu Gran Balon pri Porta Palazzo; pred namestnikom besno krili z rokami, kot da bi ga priganjala.

»Šefica … Smem nekaj pripomniti?«

»Ne. Greva.«

»Ne razumem, zakaj ste tako … khm, razgreti.«

»Vzemi svoje stvari in greva. Takoj. Zmenjena sva s tistimi s forenzike, si pozabil?«

Forenzični oddelek pokrajine Piemont (torinski RIS) ni ravno tak kot tisti v Miamiju – nima opreme za več milijonov dolarjev niti ne more računati na kompetentno in preplačano osebje. Nasprotno, Vittoria De Feo strahotno spominja na Horatia Caina: rdeči in razmršeni lasje, sončna očala, ki se ji držijo obraza, tudi ko ni sonca; nič prijateljev, nič sorodnih duš, s katerimi bi se družila, da bi ublažila eksistencialno bolečino (Vittoria si je privoščila kakšno postransko medigro, da bi zapolnila luknje v zgodbi; ko je zadevno spogledovanje začelo postajati neprijetno, je poskrbela, da je porušila mostove in pogumno izginila v nič). Otroci? Niti slučajno: življenjska filozofija po načelu »najprej streljaj, potem sprašuj« (edino, česar se Vittoria spomni iz ekscentričnega črno-belega filma, na ogled katerega jo je namestnik Martinelli povabil, ko je verjel, da ima pri njej šanse – rezultat: Vittoria je na koncu smrčala na kavču, medtem ko je Martinelli sam zadovoljno zaključil analizo celovečerca).