POGLAVJE 1

Nič nočem reči, ampak če se mene vpraša, se je pri Tomu Kellerju zalomilo, ko sta ga strica ponoči odpeljala s sabo v gozd in mu pustila početi stvari, ki jih devetletni deček še zdaleč ne bi smel početi. Njegov oče Frank se zagotovo ni strinjal s tem. Mislim, da o tem sploh ni nič vedel, tudi če takrat še ni sedel v zaporu.

Ampak dovolj kmalu je izvedel, izvedel je to, kar smo izvedeli vsi: Johan in Charles sta tistega ubogega dečka v najdaljši zimski noči odpeljala s sabo v razpadajočem smrdljivem Volvu, na katerem sta med kolesa napela žico in s katerim sta s peklensko hitrostjo divjala po zamrznjenih gozdnih poteh, in nato sta tistega dečka, svojo kri, svojega nečaka, poslala nazaj na konec poti, da s tal postrga obglavljene zajce.

Tistih dveh ni niti malo brigalo zanj. Bila sta blazno slabe volje; živali so bile tisto noč nemirne, bližala se je nevihta.

Sopara v Volvu je morala smrdeti po tobaku in znoju ter po nekaj mrtvih zajcih, dihurjih in fazanih, ki so že odrti ležali na polici prtljažnika. V temi so bili videti kot lepljiv kup mesa zveri s šestimi rokami in tremi repi. Običajno sta jih vedno stlačila v tesno zavezane prevleke za blazine, tisto noč pa sta bila bolj površna.

Odiranja sta Toma naučila čez dan. Da mora kožuh pustiti na tacah, da lahko stranke v vasi vidijo, da gre za zajca ali dihurja in ne za pogrešano sosedovo mačko. Da mora kožuh zarezati okoli gležnjev, da ga bo lahko s palcem in kazalcem privzdignil in nato potegnil s tac. Da preostanek odstopi s še enim rezom ob trtici, ne da bi pri tem poškodoval meso – kot narobe obrnjen plašč.

Ob dnevni svetlobi je Tom to precej hitro usvojil; ob zadnjem luninem krajcu pa se je vse hitro sprevrglo v packarijo.

Druga dva nista niti mignila s prstom. Ostala sta v avtu in buljila v orošeno šipo. Molčala. Johan in Charles sta bila včasih celo noč na poti, ne da bi rekla karkoli drugega kot jebemti. Če je eden zdrsnil v globoko lužo, je bil jebemti. Če je žival pobegnila, preden sta jo lahko ustrelila z lee-enfieldko, ki jo je Frank po vojni kupil od nekega Kanadčana: jebemti. In tudi zdaj je bil spet jebemti, ko se Tom čez četrt ure še vedno ni vrnil z obglavljenimi zajci.

jebemti

Charles, mlajši, je pograbil lee-enfieldko in žaromet motorja, ki sta ga predelala v svetilko, skočil iz avta in zaloputnil vrata. Njegov starejši brat je pokimal in mu sledil v svojem običajnem počasnem tempu.

Niti malo si nista bila podobna. Johan je imel že pri petindvajsetih obraz možakarja, ki lahko po življenju, polnem trdega dela, le še mirno in zagrenjeno strmi predse. Obraz, poln brazd, bušk, odrgnin in trdih, neenakomernih ščetin. Charles je bil bolj žilav, pet let mlajši in je bil videti kolikor toliko odrasel samo zaradi neukročenih metlastih brkov, kot bi bil sam svoj šef in ne le mlajši podli bratec svojega največjega vzornika in mentorja. V vasi so ga imenovali Šarl in Šarl se je imenoval tudi sam, kot da noben Keller ne bi smel nositi prefinjenega francoskega imena, kot je Charles, in ga brez sramu tudi izgovarjati ne bi smel na prefinjen francoski način. Bil je pizdun z dolgimi mastnimi lasmi, ki so bili od zadaj podobni zavesi proti mrčesu; popolno nasprotje Johanovega na milimeter natančno ostriženega tolstega zatilja. Kako si vseeno lahko vedel, da sodita skupaj: oči, enaka umazana delavska kombinezona, zatlačena globoko v škornje, temno modri kapi s ščitnikom, nenehno preklinjanje v brado. Tako sta se vračala po gozdni poti.

Skoraj se je že zdanilo. In s svitom bo prišel lovski čuvaj, s čuvajem pa tudi policija, če bo obstajal najmanjši sum, da sta z Volvom spet delala pizdarije. Sprijeta kepa blata na njunih škornjih je bila z vsakim korakom večja in težja. Frank bi ju ubil, če bi se vrnila brez Toma. Oh, ko bi jima le zavil vrat, potem bi bilo vsega konec in bi bila pozneje vsem prihranjena vsa ta drama. Toda našla sta ga, v močnem soju žarometa motorja, med osatom in koprivami ob robu poti, tresočega se in v joku, kot bi v taki situaciji od devetletnega dečka pričakovali.

Johan je zagledal tresoče dečkove noge, ki so štrlele iz visokega plevela, in po nekaj velikih korakih pogledal navzdol k Tomu, ki je ležal na trebuhu in bil skupaj z zajcem z roko ujet v zanki. Zajec, srednje velik z bledim umazano belim kožuhom, je bil napol mrtev. Samo še trzal je, zadnjo levo taco mu je žica skoraj v celoti odrezala.

Ali ga je Tom hotel osvoboditi ali ga odrešiti bolečin, ne ve nihče, o tem namreč nikoli ni govoril, niti takrat, ko je zapustil celo družino in še manj, ko se je po svoji nesreči moral vrniti kot polit cucek, spet živeti z njimi, da so ga kot psa trikrat na dan hranili in negovali, da je kot pes privezan ždel na posestvu, dokler ga ni kdo odpeljal na sprehod. Ampak z napol mrtvim zajcem v zanki je bilo nekaj drugače kot s popolnoma mrtvim zajcem, ki jih je do takrat videl, nekaj, zaradi česar po tej noči nikoli več ne bo šel zraven, ne glede na to, kako pomembno mu je bilo priznanje drugih dveh.

bolj kot vlečeš, bolj se zategne, je rekel Charles.

Deček je nekaj sekund ležal tako kot prej, se tresel na mrzli zemlji.

Johan je iz kombinezona izvlekel klešče in preščipnil zanko, Tom je izmaknil roko. Privil si jo je pod pazduho, se obrnil na hrbet in pogledal navzgor proti obema bavbavoma. Sčasoma mu je uspelo obvladati jok, ga zmanjšati na polglasno cviljenje. Zajec je odšepal po gozdni poti, vlekel svojo visečo taco čez zaledenelo lužo.

Johan je zagrabil Tomovo prosto roko in ga potegnil navzgor. Nato mu je Charles potisnil kopito lee-enfieldke v trebuh in ga dolgo gledal z agresivnimi, narazen postavljenimi krvavimi očmi, katerih pogled je v Tomovo otroško glavo pritiskal močneje kot puška v njegovo drobovje. Tom je spet zajokal.

pokončaj ga. Charles je nehote pogledal v puškino cev, kar ga je za trenutek zmedlo, kot bi se zazrl v oči lastni smrti. To ga je še bolj razjezilo. S kopitom je še enkrat sunil v trebuh svojega nečaka.

Tom je padel vznak, v osat, ampak se je hitro spet pobral. Nehal je jokati. Prijel je lee-enfieldko in jo dvignil, poskušal se je čim manj tresti, medtem ko je cev uperil v zajca. Ta se je splazil že kar daleč, pravi borec. Tom je tiho zacvilil.

pokončaj ga že, jebemti. Charles je ugasnil žaromet. Prva jutranja svetloba je že sijala skozi gole drevesne veje.

Svetloba je vse obarvala sivo – osat, tanek led na lužah, dolgo gozdno pot, neskončne travnike za drevesi, vrste jelš in žive meje v daljavi – vse je postalo brezupno in obupno sivo, še posebej šepajoč zajec in tisti trije, ki so tam brezupno in obupno v pat položaju strmeli drug v drugega: najstarejši posebej neučakan, srednji agresiven kot lovski pes, najmlajši pa samo na smrt prestrašen.

Prepričana sem in vsak, komur je Johan tisti teden na motokrosu povedal celo zgodbo, bi prav tako lahko vedel, da je bil to trenutek, ko je ta deček postal zaklet. Tom je še enkrat pogledal Charlesa s svojimi žalostnimi modrimi očmi, ponovno pogledal šepajočega zajca in nazadnje zaprl oči, ko se je zgodilo.

Tom Keller je prvič v življenju ustrelil nekaj z veliko puško.

POGLAVJE 3 (ODLOMEK)

Ni se rodil na motorju. Ljudje radi govorijo take stvari, zaradi naslovov v časopisih, nagrad in velikih pričakovanj, ki bi se lahko uresničila, če se ne bi kot zdrav obetaven štiriindvajsetletni fant nenadoma ponesrečil. Rojen na motorju. Ampak ni bilo tako. O Tomovem rojstvu so Kellerji molčali, mi, ostali, pa le šepetali.

Vsa vas je šepetala zanimivosti. Od vrat do vrat, na cesti, v trgovini, tako previdno, da se je zdelo, kot da bi veter in šelesteče drevesno listje spregovorila in šušljala govorice. O tistem nesrečnem večeru, ki bi moral biti srečen. O temni, neogrevani sobi s šestimi živimi bitji, ki bi jih tisti večer moralo biti sedem.

Ostalo jih je šest. Štirje med njimi s tistim prepoznavnim obrazom s pitbulskimi očmi, ki so stale nekoliko preveč narazen, s tistim neizprosnim obrazom, ki smo mu tu vsi pravili kellerski obraz, čeprav je bil nekoč banninški, ki so ga bratje Frank, Johan in Charles ob rojstvu podedovali od mame Nette, a je, prav tako kot sama Netta Bannink, postal last Kellerjev, na dan, ko se je primožila, na nesrečni dan, ko je ta rodbina vsrkala njeno celotno identiteto, vključno z obrazom. V tisti sobi je bil njen obraz na štirih različnih glavah, ki so v krogu ob postelji, polni železnih vrčev, s stisnjenimi ustnicami štirikrat gledale, kako se je župnik Lubbelink po najboljših močeh trudil pri življenju obdržati kričečo žensko v postelji, medtem ko je ona ustvarjala življenje.

Sprva je Netta sama spremljala porod. To je verjetno zraslo na njenem zelniku. Kot Netta Bannink je občasno igrala babico; kot Netta Keller je menila, da je to kljub pomanjkanju diplome ali aktualnega znanja dovolj, da porodni postopek svojega vnuka izvede znotraj lastnega klana. Ko ji je spodletelo, ni vedela, koga drugega bi prosila za pomoč, kot svojega župnika.

V cerkvi sv. Martina že leta ni bilo maše brez Nette. Desno zadaj, s svojim drobnim telesom togo in nepremično na trdi leseni klopi, močno naličena, s pitbulskimi očmi stoično zazrtimi proti oltarju in v karizmatičnega moškega, ki je pridigal pred njim; ne glede na to, ali je preostali del cerkve poslušno stal, klečal ali se pomikal k svetemu obhajilu. Celotno mašo je po tihem molila zraven, od psalma 56 do obveznih zdravamarij, a je ostala tam, celoten obred, vsak teden, sama v klopi, v kateri poleg nje ni sedel nihče.

V njej ni sedel nihče, čeprav je bila cerkev nabito polna.

V njej ni sedel nihče, čeprav so morali ljudje stati na prehodu.

Običajno pokličeš reševalce, ko je snaha na točki, da izkrvavi – Netta pa je poklicala edino osebo, ki ji je v polni cerkvi lahko zaupala.

O snahi (Frankovi ženi, Tomovi mami, ki nikoli ne bo postala Tomova mama) smo vedeli, da je Nemka – iz Prusije, bi rekla moja mama, če bi bila še z nami. Vedeli smo tudi, da je starejša od Franka. Ampak nihče ni vedel, kje jo je našel, nihče je ni nikoli videl, razen župnika, in celo on jo je videl le dvakrat. Prvič, ko je na ponedeljkov večer sklenil njun zakon, ko je bila cerkev tako prazna, da se ni potrudil niti toliko, da bi poskrbel za več osvetlitve kot nekaj sveč na marmornem oltarju, da je morala skupina šestih (spet tistih šestih: župnik Lubbelink osebno; Netta; Charles (takrat še desetletno hudičevo seme); Johann in Frank (za las ne več otroka); in Nemka), sredi zevajoče teme praznovati to sveto nesveto zavezo, negotovi, s slepim zaupanjem v prihodnost, ki nikoli ne bo segla dlje od dosega migajoče svetlobe sveč.

Drugič jo je župnik videl pol leta pozneje, v noči, ko je Tom Keller v tisti neogrevani sobi prišel na svet, medtem ko je njegova mama taisti svet zapustila. Lubbelink ni mogel spremeniti ničesar. Zgodilo se je v enem poku, eden od železnih vrčev je treščil na lesena tla, Frankove kellerske oči so za trenutek opazovale, kako se je odkotalil po deskah. Ko je spet pogledal na posteljo, je bilo že mimo. Pok, kot se stvari običajno zgodijo. Tom se je rodil, ampak soba še vedno ni štela več kot šestih živih bitij.