[Iz: Rekonstrukcije]

III SIZIF NAJDE KROVNI GLAS

Odloči se za alegorijo.

Odloči se za kalejdoskopski pristop.

Večplastnost, čeprav bi temu lahko rekli tudi fragmentarnost.

Iz vsakega fragmenta se izčisti.

IV SIZIF SE TAKOJ NAUČI TRI POMEMBNE STVARI O MATERINSTVU

Po zadnjem potisku ji dojenčka položijo na prsi. Za trenutek se zdi kot nekaj, do česar ima pravico. Nagrada, dosežek. Opazuje glavico s strjeno krvjo in dojame, da od tega trenutka naprej 1) celotno človeštvo tehta več, 2) njena hčerka obstaja samo zato, ker obstaja ona, 3) nič ne bo pomembnejše.

V SIZIF RAZISKUJE, KAJ JE UPANJE

Njena hčerka, stara le nekaj tednov, varno leži na pleteni igralni podlogi in očarano opazuje sence, ki plešejo po stropu.

Nekje je prebrala: vsa človeška beda izhaja iz upanja.

Nekje drugje je prebrala: upanje je super.

VI SIZIF SE SPOMI NA TAKRAT PRVIČ PO PORODU

Louis si jo vzame od zadaj.

Pusti mu. Ko zlaga perilo, jo potisne naprej, zajaha kot žival, konča po nekaj hitrih, sunkovitih gibih. Nato se obriše s tetra plenico.

Vidiš, reče, da se ni veliko spremenilo.

Spomni se tiste plenice, ve, katera je bila, ko je z njo brisala kotičke hčerkinih ust. Na njej so majhne žirafe.

XI SIZIF OBISKUJE

Nevrologe.

Psihiatre.

Logopede.

Avdiologe.

Ortoptike.

Vsi postavljajo ista vprašanja. Gre za posledico nesreče, poškodbe ali česa drugega? Je bil vaš otrok zaradi tega operiran? Je vaš otrok za to dobil zdravila? Ima vaš otrok še kakšne druge težave? Ali vašega otroka obravnavajo tudi drugje? Ima vaš otrok stalne bolečine, ki se s počitkom ali spremembo položaja ne umirijo? Ima vaš otrok vročino? Je vaš otrok v zadnjem času izgubil težo? Ima vaš otrok ponoči bolečine ali napade? Se vaš otrok na splošno počuti slabo? Ima vaš otrok težave s kostmi ali sklepi? Ima vrtoglavice? Ali vaš otrok kdaj izgubi ravnotežje? Ali zavest? Imate v družini kakšne bolezni? Raka? Duševne motnje? Ima vaš otrok visok krvni tlak? Tiščanje v prsih? Sladkorno bolezen?

Če ja: kaj, koliko časa, koliko, katere?

Sizif umerja besedo »vaš«.

XIV SIZIF SE SPOPADA S PARADOKSOM

Da se počuti tako nepomembna, čeprav še nikoli ni bila bolj potrebna.

XV SIZIF SE MORA ODLOČITI

Operirati zdaj ali pozneje.
Več ali manj vaj.
Nadaljevati ali prenehati zdravljenje.

Ostaja vprašanje, ali bo imel vaš otrok resnično kaj od tega. Treba je poskušati in se učiti, reče fizioterapevtka. Z obraza si odpihne pramen las, rdečih lic od napora.

Reče: Nimamo veliko referenc, nimamo pojma, kako hitro se bo izboljšalo ali poslabšalo.

Stožci lepo zloženi v kotu. Pikado na ježka. Plakati mišičnih skupin z njihovimi latinskimi imeni: orbicularis oris, deltoideus, trapezius, pectoralis major, latissimus dorsi.

Sizif gleda mrežo, polno pisanih žog, poskuša ujeti misel, ki se skriva za besedami, ki kot krogi dima še vedno visijo v zraku.

In potem vidi: možnost, da bo njena hčerka spet izgubila tistih nekaj spretnosti, ki ji jih je s toliko truda uspelo razviti.

Upanje je zdaj puščajoč balon, ki se brezciljno odbija po sobi.

XVII SIZIF (SPET) PRENEHA KADITI

Preprosto ne gre več, pomisli, ko pihne svoj zaenkrat zadnji dim. Upanje je zdaj konkreten sklep, nekaj, česar se bo morala držati.

Njena hčerka sedi na tleh v dnevni sobi s polno plenico in nima težav z jekleno modrim oktobrskim mrazom.

Sizif zapre okno.

Pridi, reče, te bova previli.

Iz embalaže potegne nekaj vlažnih robčkov, si brunda melodijo, ki jo je nekoč tako lepo prepevala nemška igralka, in hrepeni po cigaretah.

[Iz: Preiskave]

Pred vhodom zvija cigareto. Okoli njega kisel zrak. Plazilski jezik, ki liže papir za zvijanje. Peklenski žar v očeh.

Dolgo je od tega, pomisli Sizif, kar sem koga srečala.

Pozdrav, pozdrav, dober večer.

Dober večer, vljudno odgovori.

Že nekaj časa te ni bilo sem. Si imela kaj pametnejšega za početi?

Sizif zmaje z glavo, vpraša: Ste vi za vsem tem?

Seveda, reče. A ne zameri mi. Samo izpolnjujem ukaze.

A vam lahko eno ukradem?

Hmm-no-pa-naj-bo. Na plano privleče vrečko s tobakom, nič čedna reč, verjetno narejena iz otroških pljuč, mehurja kakega bolnika, nekaj takega.

Ni ti treba gledati tako jezno, zamomlja. Tudi zame je vse prej kot zabavno, čeprav se ti to morda ne zdi. Naj ti ga zvijem?

Prosim, reče. Zveni hvaležnejše, kot je nameravala.

Trenutek pozneje vdihne, izdihne.

Ni tako dobro, ane, brez posledic.

Nekoga iščem, mu pove. Veste, kdo je tam notri?

Odvisno, skomigne.

Skozi misli ji švigne znan verz: Toliko je odvisno od rdeče samokolnice.

Reče: Prepričan sem, da sva se o tem pogovarjala že več kot enkrat.

O, reče Sizif. Ja, se opravičujem, verjetno sem pozabila.

Ni problema, reče.

Ugasni čik, zdaj pa stran. Sizif začne odhajati. Nato se še enkrat obrne, postavi pereče vprašanje: Ali slučajno poznate Mio?

Ccc, pa si me dobila. Ime, to je nekaj novega, to zadevo spremeni, moram priznati. Popraska se po goli, luskasti glavi. Konice prstov nikotinsko rumene, nohti koničasti in črni. Si prepričana?

Mislim, da ja, reče Sizif.

Mia, ja, ja, ja, mogoče pa res, mogoče pa res. Kako je videti?

To poskušam ugotoviti. Ni tako enostavno. Še vedno je daleč, razumete?

Razumem.

Morda jo boste srečali, na hodnikih.

Če bom videl to tvojo Mio, ji bom povedal, da jo iščejo.

Odlično, reče Sizif. Hvala vam.

Ne obupaj, ji reče, preden vstopi skozi drsna vrata. Ime je bolje kot nič.

Smrt je povsod, z neba pade kot težko topništvo, vsakogar, ki ga imaš rad, pokoplje pod ruševinami, pod razvalinami tistega, kar je bilo še pravkar tvoje življenje. Smrt te spotakne ob robnik in ti zlomi lobanjo, medtem ko svojega psa na hitro pelješ ven. Smrt je praska v teflonski ponvi. Smrt ima smisel za dramo. In včasih celo za humor. Smrt se neslišno prikrade v tvojo spalnico. Smrt je razpoka v trebušni arteriji, krvavitev v možganih. Smrt je kratki stik, požar, utopitev, malo prepozen odziv med vožnjo. Smrt je nenadna. Smrt je prepir, ki je ušel izpod nadzora. Smrt je nesporazum. Smrt je napad. Smrt je nerazumljiva politika iz ozadja. Smrt je graf. Smrt je množični grob. Smrt je strupen pajek ali lačna zver. Smrt je datum in trenutek. Smrt srečaš poleg sebe v postelji ali na kuhinjskih tleh. Smrt obarva kopalno vodo rdeče. Smrt prestavi celično delitev v divji tempo. Smrt je nalezljiva, prikrade se kot gripa ali bakterija, nato se ti naseli v srcu in tam dokonča delo. Smrt je misel, ki se je ne moreš več znebiti. Smrt je medicinska napaka. Smrt je prevroča kava. Smrt ne razloči, razlikuje pa. Smrt je plaz. Smrt je sintetična krstna obleka v cerkvi, polni sveč. Smrt je pandemija. Smrt je tesnoba v prsih. Smrt je eksekucija. Smrt je stopnišče. Smrt je sunek v hrbet. Smrt je začetek pristanka. Smrt je vijak, ki ni dobro privit. Smrt je vročinski val. Smrt je alergija na oreščke. Smrt je poplavni val. Smrt je počasen in dolgotrajen proces. Smrt leži zavita v belo rjuho. Smrt naplavlja na obalo. Smrt je injekcija. Smrt čaka na trenutek nepozornosti, ko ravno še nisi pripel pasu, ko si preutrujen, da bi izključil sušilnik, ko se sprostiš, ko samo malo, le za trenutek, zapreš oči. Smrt je kalašnikov v šolski učilnici. Smrt je, ko nehaš jesti in piti. Smrt je padec z okna. Smrt je utrujenost materiala. Smrt je lakota. Smrt je suša. Smrt je pomanjkanje higiene. Smrt je udrtje, luknja v ledu, živi pesek. Smrt je vera, v boga, v homeopatijo, v teorije zarote, v propagando. Smrt je odločitev, meja, ki jo premočno branimo. Smrt je pogovor o slabih novicah. Smrt je stopnica, ki je bila ravno malo ožja, kot si ocenil. Smrt so trda, granitna tla. Smrt se ti zaleti v grlu. Smrt je nepopolno zgorevanje v peči za centralno ogrevanje. Smrt je uhajanje plina. Smrt je strdek. Smrt je zanka okoli vratu. Smrt je trd predmet. Smrt je krožna žaga. Smrt je napačna ocena. Smrt je prekomerna doza. Smrt nikoli ne okleva.

[ Iz: Odkritja]

Skoraj dve leti imaš in še nisi spregovorila besede. Z Louisom ti praviva miren dojenček, priden otrok. Tiha voda, smeje rečeva vsakomur, ki naju kaj vpraša. Nisva zaskrbljena. Niti takrat, ko dobiva napotnico.

*

Večerjamo. Louis, ki vpraša: Misliš, da je kaj narobe? Zaradi njegovega tona me oblije kurja polt. Misel, da te gleda z drugačnimi očmi. Z ustnic ti obrišem korenček, odložim plastično žlico, zaščitniško ovijem roko okoli tebe.

Bova že raziskala, rečem. Ampak kakorkoli že, z njo ni nič narobe.

*

Prve, previdne diagnoze. Serija razgovorov. Za več stvari gre in so omejitve. Louis hoče vedeti, kateri sindrom, katera bolezen, katero obolenje. Kaže se lahko na najrazličnejše načine, rečejo zdravniki. Morali bomo opazovati. Nič ni gotovo.

Razen tega, da bo vaša hčerka do konca življenja potrebovala pomoč. 

*

Nekje sem prebrala, da je svetloba menda sestavljena iz delcev, kadar si postavimo vprašanje v zvezi z delci in iz valov, kadar si postavimo vprašanje v zvezi z valovi.

Upanje je zdaj hipoteza.

*

Louis te želi krstiti in sprva se ideji smejim.

Nato reče: Potrditi morava, da ima dušo.

Reče tudi: Negotovo morava postaviti pred gotovo.

In z »morava« misli »moram«. Ampak to nama je jasno.

*

Nekje sem prebrala, da duša tehta 21 gramov.

To je lažje od pesti rozin.

*

Nekje sem prebrala, da je upanje zmedenost med željo po nekem dogodku in njegovi verjetnosti.

*

Nekje sem prebrala, da je Bog, v začetku, letel čez kaos v podobi ptice.

*

Ali je Bog iz Boga, kadar si postavimo vprašanje v zvezi z Bogom?

*

Poskusimo čelado za korekcijo glave. Prilagojeno žlico. Hojico.

*

Ne glejte nanjo kot na otroka s težavami, pravijo svetovalci. Nanjo glejte kot na otroka z možnostmi.

*

Obiskujeva tečaje, dobivava nasvete, se učiva besed za opisovanje tvojih potreb in sprememb razpoloženja.

Ni dovolj.

*

Počutim se kot kartografinja, vrtim te tako, kot se vrti zemlja. S prsti se sprehajam po arhipelagu vretenc, nate položim mrežo, rišem vektorje, namišljene črtkane črte, v zemljevid vnesem, kar lahko vnesem vanj.

*

Skoraj pet let imaš, primerjam te z mitološkim bitjem. Vidiš lepoto tam, kjer je mi ne prepoznamo. Igraš se s soncem, ki skozi okno zdrsne v prostor.

Zaradi svetlobe, ki ti pada skozi prste, zadrhtiš od užitka.

Vzkliki veselja.

Moja lovilka žarkov.

*

Toda ko sonce izgine, izgineta tudi tvoj širok nasmeh in moč iz telesa. Zdi se, kot da bi ugasnila.

*

Poimenujem, kar vidim, si delam zapiske, da se zavem tvojega vedenja, čustev, ki sodijo zraven.

Moja kartografija.

Ne nadleguj ubogega otroka, reče Louis.

Zapisujem si, trdno prepričana, da bom bolje razumela, kaj potrebuješ.

*

Na sonce morava, rečem. Morava na počitnice.

*

Kaj nama preprečuje?

Louis, ki se mu to ne zdi realističen načrt.

Vnetja, refluks, inkontinenca, obstipacija, retencija urina, davljenje, nevarnost zadušitve, hipotonija, izpah kolka, skolioza, zarastline na rokah in nogah, spremenjena epileptična slika, mišični krči, moteno sprejemanje dražljajev.

Ja, v redu, to tudi.

Ampak ali bi ti bilo všeč, te vprašam. Iti na sonce?

Za tvojimi očmi, barve jajčevca, žari odgovor.

*

V trenutku, ko je bilo zemljo mogoče opazovati z večje razdalje, z letali in sateliti, so naši zemljevidi začeli postajati vedno bolj pregledni.

*

Kartografija je v osnovi oblika komunikacije. Gre za sporočilo, ki ga posreduješ uporabniku zemljevida.

Iščem način, kako te lahko gledam, kako postaneš kraj, občutek, vonj, mreža hodnikov, po katerih lahko tavam.