I. DEL

Sosed je dober, dokler ne začne vpiti.

Tek je lahek, dokler se ne zadihaš.

Kosti so močne, dokler jih ne polomiš.

Bolnišnice so stavbe, dokler ne stopiš vanje.

Telo je dobro, dokler ti ne odpove.

Meduze živijo za vedno, dokler jih ne ujamejo.

Stojim pred trgovino z barvami in laki, kadim in se sprašujem, ali je to leto, ko bom umrla. Opazujem tržnico na drugi strani ulice. Prodajalci so že začeli pospravljati svoja živila s stojnic. Na robu tržnice ribarnica. Velik akvarij z ribami, ki plavajo levo-desno, levo-desno, čakajo, da jih nekdo izbere. Ko jih ta nekdo izbere, jih odnese domov, položi v kad in jim s kladivom zdrobi glavo. Tako je vsaj delal moje oče, mama pa je kričala. Prepričana sem bila, da me ena riba gleda in odpira usta, kot da pri tem izgovarja: om – om – om.

Opazujem človeka, ki se približa ribarnici in se zastrmi v ribe skozi šipo. Vse so enake. S prstom naključno pokaže na eno. Roka z druge strani šipe se zarije v jato in izvleče ribo, ki se premetava in bori za sapo. Delavec iz ribarnice vpraša človeka: »Je to ta?« Človek je sploh ne pogleda, samo pokima in izvleče denar. Tedaj je odločeno: prav tej ribi bo danes zdrobljena glava.

Ko sem opazovala, kako človek prevzema vrečko z izbrano ribo, sem se vprašala: zakaj prav ta?

Mogoče je bila blizu šipe v napačnem trenutku ali pa je drugače kot druge ribe izgovorila om ali pa je naredila preveč nagel gib, s čimer je posebej opozorila nase; mogoče je človeka pogledala na napačen način, ali na pravi način, ali je bila boljša kot druge ribe, ali je preveč zaostajala v primerjavi z drugimi ribami, ali je preprosto obstajal prazen prostor okoli nje v trenutku, ko jo je človek pogledal, ali bi jutri prišel nekdo, ki bi ji slabo zdrobil glavo, in bi, v agoniji, morala živa prenašati še cvrtje. Mogoče. Mogoče pa sploh ne obstaja razlog, zakaj je prav ona končala v tej vrečki. Zakaj je bila prav ona izbrana med vsemi. Mogoče je to preprosto tako. Naključje.

To bi bilo najbolj neumno.

Hitro ugasnem cigareto ob zid trgovine z barvami in laki.

Iz nje izstopi šef, moški srednjih let, trebuh kot nosečnica, noge kot okostnjak, nasmeh kot hijena. Simpatičen tip.

»Dajmo, punca, dajmo, kako dolgo kadiš eno! Mlada pljuča, saj gre hitreje!« je razvlekel usta v nasmeh in me uščipnil v lice. Vedno je bil živčen in se mu je mudilo. V teh treh dneh, kolikor delam tukaj, pa še nisem opazila, da bi bil kdorkoli počasnejši od njega. Iz žepa je izvlekel cigarete, jaz pa sem stopila v trgovino. Tesna prodajalna, prenatrpana z vedri z barvami, na stenah pa je bilo nalepljeno nekaj plakatov z raznimi barvnimi paletami. Poleg mize, na kateri stoji blagajna, razno orodje za barvanje. Še vedno si nisem zapomnila, kako se kateremu reče. Šla sem v »delavnico«. Bilo mi je rečeno, da se temu prostoru tako reče. Majhna soba, ena pručka, dva stola, en naslanjač. Na stenah nekaj fotografij samostanov, ikona in fotografija nage ženske ob ferrariju. V kotu sobe računalnik, na katerem so se vedno vrteli posnetki ljudi, ki padajo »na smešne načine«. Tako je pisalo pod posnetkom. Ošvrknila sem vedro z barvo, ki je stalo na mizi. Prva barva, ki sem jo sama vmešala. Bila je rjava kot drek.

Imela sem še čas do devetih. Takrat je bil konec mojega delovnika. Usedla sem se pred računalnik in gledala, kako ljudje padajo na smešne načine. Človek skoči z deske v bazen, pade zraven bazena naravnost na hrbtenico. Deček hodi po gredi, zdrsne, palica se mu zapiči v mednožje. Ženska vzame zalet v dnevni sobi, skoči, trči z glavo ob podboj in pade na tla. Nič se mi ni zdelo smešno. Nekajkrat sem prevrtela nazaj in ponovno pogledala. Še vedno se mi ni nič zdelo smešno. Pogledala sem, koliko ljudi si je ogledalo ta posnetek. Triinosemdeset tisoč. Ne vem. Mogoče sem jaz neumna. Šef je prišel v delavnico, nasmehnil se mi je, ko je opazil, da gledam posnetek. 

»Si videla ta debelega na bazenu? Pizda, sem se narežal. Kakšni idioti obstajajo, saj ne moreš verjet!«

Nasmehnila sem se mu. Res mi je bil simpatičen. Ko je zaklel, se mi je zazdelo, da je v njem nekaj seksualnega. Nekako tako je preklinjal, agresivno, ampak nonšalantno. Ali bi spala z njim? To sem se takrat spraševala glede številnih ljudi, potem pa me je bilo pozneje sram. Pogledal je na uro.

»Ajde, punca, skidaj se! Kdo še kupuje barvo ob pol devetih zvečer?«

Slekla sem si predpasnik, ki sem ga prinesla od doma. Na razgovoru za službo je bilo to za šefa zelo pomembno. Da imam svoj predpasnik, ne more on priskrbeti čisto vsega. In plačo in predpasnik. Pogledal je predpasnik, zadovoljno mi je pomežiknil.

»Odličen predpasnik, ej … lahko bi še meni zrihtala enega takega.«

Predpasnik je bil roza barve s cvetličnim vzorcem. Pomislila sem, da je predpasnik edino oblačilo, ki bi lahko pokrilo njegov trebuh.

Ko sem stopila na ulico, je bilo, kot da bi me nekaj treščilo. Čutila sem val poletja. Devet zvečer je in šele večerni polmrak. Zvoki oddaljenih glasov, vpitja, smeha. V kratkih rokavih sem in vroče mi je. Vsako drugo leto bi čutila zanos in začela korakati vzdolž ulice. Pomislila bi, da imam rada življenje, in veter bi me porinil od zadaj, majica bi se mi prilepila na prepoten hrbet in veter bi me posušil, gledala bi mimoidoče, v katerih bi razbirala svojo srečo, ne glede na to, kakšen izraz bi imeli na obrazu. Letos se ne morem tako počutiti, ker sem pred nekaj dnevi imela devetnajsti rojstni dan.

To je, med drugim, razlog, zakaj od jutra ves čas premišljujem o praski, ki sem jo dobila pred službo. Preskočila sem zarjavelo ograjo, da bi ubrala bližnjico do trgovine z barvami in laki. Zdaj se ves dan sprašujem, ali mi bodo odrezali nogo ali ne. Končala sem delo, poletje je, meni pa gre na živce, da se mi od vročine potijo dlani, in to me zadržuje, da si ne zategnem lepo kože na stegnu, da bi še enkrat preverila, ali je praska le površinska ali pa se je prebila do krvi. Polmrak mi še bolj otežuje  že izurjen pregled. Približujem se izložbi s čevlji in neonska luč mi osvetli stegno. Pritiskam prasko, še vedno ni krvi. Razmišljam, ali naj se vrnem k tisti ograji, čeprav je v čisto drugi smeri. Rečem si, ne nori. Hodim naprej, ampak strah mi razjeda vse druge misli. Odločim se, da se vseeno vrnem.

Prehodim nekaj kilometrov in pridem do ograje. Gledam žico, ob katero sem se opraskala, in res se mi zdi, da ni zarjavela, samo na sredini je nekaj rje, kot kakšne pikice. Zelo skoncentrirana rja. Dojamem, da vendarle nisem dobila tetanusa, in grem k trafiki kupit pivo.

Sedaj sem pomirjena in pod vtisom dejstva, da je poletje. Preveč sem vljudna do sitne ženske, ki me bledo gleda, medtem ko mi računa pivo. Tudi njo sem imela rada. Ženska iz trafike, rada te imam, ker je poletje in kupujem prvo poletno pivo pri tebi v trafiki.

Usedla sem se na klop, obrnjeno proti reki. Včasih sem, ko sem sedela tukaj, imela toliko želja v sebi, da sem čutila, kako mi telo migeta. Sedaj sem samo gledala, kako avtomobili vozijo po cesti in izginjajo. Pomislim, da je edina odrešitev zame vožnja v teh avtih. Sedaj stojim ob strani in jih samo gledam, odrešitev pa je, pomislim, v tem, da sem v njih. Pred mano bi bile osvetljena pot in ulične svetilke, ki se razlivajo in postajajo vzorci in madeži, in čutila bi pričakovanje, kako me stiska v trebuhu. V tistih avtih vem, kam grem, in bo in bo in bo …

Bilo je šele deset. Ves dan nisem nič jedla in se me je pivo že začelo prijemati. Ali zato, ker sem pijana ali ker mi je dolgčas, pokličem Viktorja. Takoj se oglasi in mi reče, naj pridem k njemu. Čudno, ampak super.

Stopila sem v tramvaj. Spet rja na sedežih; odločim se, da bom vendarle stala. Pripeljala sem se do predzadnje postaje in se vzpenjala vse do vrha hriba. Viktor je bil nizek in je zase mislil, da je grd. Enkrat, ko sva se poljubljala, mu je stekel gnoj iz mozolja, oči so se mu napolnile s solzami, jaz pa sem se šele takrat zares zaljubila. Viktorjeva mama je bila bogata. V lasti je imela lekarniško verigo. Viktor je govoril, da ji želi vse najslabše, v resnici pa si želel samo, da bi bila pogosteje doma. Nikoli nisem spoznala njegovega očeta, a tudi ni treba, da bi ga. Vem, da ga je tepel. Viktorja je zgrabil za lase in ga vlekel po tleh, in če je zajokal, je bilo še huje.

Misel na ta prizor me je dolgo obsedala. Predstavljala sem si njegovega očeta, takšnega, kakršnega ga edino poznam, z družinske fotografije, ki sem jo videla v prastarem albumu: Viktorjeva mama je bila takrat še mlada, Viktor pa je bil dojenček. V mislih sem njegovega očeta metala po sobi s hrapavimi stenami, njegovo glavo sem vlekla po izboklinah iz mavca, dokler se koščki njegove lobanje niso prilepili.

Ko mi je njegova mama pripovedovala o tem, je bila pijana. Ona je bila pogosto pijana, Viktor pa tudi vse pogosteje. Ko se kregata, imata enako temnordeč obraz, glas se jima trese na enak način, z enakim tonom govorita enake stvari, vendar se nikakor ne moreta razumeti.

Ko sem prispela, so bila vhodna vrata odklenjena. Takoj ko sem vstopila, me je pričakala Viktorjeva mačka. Sovražil je, da me je imela njegova mačka tako zelo rada, jezil se je nanjo, ko je stopila k meni, ko sva se prepirala. Sovražil je, da me je imel njegova mama tako zelo rada in da tako nežno govori z mano, ko mi ponuja kavo. Viktor je sovražil, da me ima kdorkoli rad, ker ga je bilo strah, da bom potem dojela, da ga ne potrebujem.

Z Viktorjem sva pred enim letom šla narazen. Od takrat občasno seksava, vsakič se zdi, da se bova spet zapletla, nato pa se Viktor spomni, kako ga lahko prizadenem, in se vrneva na začetek.

V predsobi se je slišal glasen zvok televizorja. Njegova mama je bila doma. Odločila sem se, da je ne bom pozdravila, temveč šla naravnost k Viktorju v sobo.

Globoko sem vdihnila, ko sem stala pred njegovimi vrati. Ob misli, da ga bom videla, me je vsakič zvilo v trebuhu. To je bil občutek, ki si ga predstavljam, da bi ga imela v tistih avtih. Vznemirjeno sem odprla vrata, ampak v sobi ni bilo nikogar. Začutila sem vročično razočaranje. Pri priči sem vedela, da ga sploh ni doma.

Nekaj trenutkov sem otrplo stala pri vratih, nato pa sem stopila v sobo in se vrgla na posteljo, se naslonila na steno in gledala po sobi. Ko sem se s pogledom sprehajala po polepljenih stenah njegove sobe, sem želela vedeti, do kdaj se mi ima namen maščevati. Pogled se mi je ustavil na vstopnici za koncert, ki je bila prilepljena na steni. Na tega sva šla skupaj. Vzela sem njegove orglice, ki so bile ob postelji, pihnila sem vanje. Slišal se je žalosten zvok, ki me je razkačil. Odprla sem okno in orglice vrgla daleč na dvorišče. Upam, da bodo zarjavele, preden jih najde.

Ulegla sem se na njegovo posteljo in se zastrmela v strop. Posteljnina je dišala po mehčalcu, ki ga je Viktorjeva mama vedno uporabljala. Vonj me je spominjal na nežno rožnato cvetlico, potem ko ji razkosaš cvetove. Potegnila sem si posteljnino čez obraz. Skozi zguljeno tkanino se je prebijala svetloba lestenca, ki se mi je zazdel podoben panju. Kaj bi mu rekla, če bi zdaj vstopil v sobo? Kako bi se obnašala?

Slišim vrata, ki se tiho odprejo, in zvok obrabljenih podplatov. Viktor stopi v sobo, skozi luknjice tkanine vidim njegove neurejene lase. Umaknem posteljnino z obraza. Ni presenečen, da sem tukaj.

»Predavanje se je zavleklo,« mi reče.

»Ma ja,« mu rečem. 

Viktor se nasmehne. Usede se zraven mene na posteljo. Najina pogleda sta na milimeter od srečanja, ko mačka odpre vrata. Prede in se z repom vrti okoli Viktorjeve noge. Viktor me pogleda, da bi preveril, ali sem ljubosumna. Stisnem ustnice in se obrnem na bok, da bi skrila svoj odziv. Bilo me je sram, ampak seveda sem bila ljubosumna. Če bi bila moška mačka, mogoče ne bi bila, tako pa sem. Ljubosumna sem in zavidam ji. Slučajno sem ga pogledala s kotičkom očesa in mu tako dala znak, da je zmagal. Takoj ko je začutil mojo šibkost, je njegova navzočnost nenadoma zrasla, zapolnila sobo in me začela dušiti. Prostor je postal lepljiv, dotaknila sem se stene in moja roka je ostala prilepljena na rumeno smolasto tekočino, ki se je zlivala. Pogledala sem proti lestencu, ki je bil podoben panju, nenadoma je rumena luč v njem začela utripati. Prestrašeno sem se zastrmela v luč, medtem ko je moja roka vse bolj tonila v lepljivo steno. Pogledala sem Viktorja, ki je s potuhnjenim nasmeškom božal mačko. Sedaj je sedela na njegovih kratkih hlačah, tačke pa je krčila in širila na njegovi koži nad kolenom. Nisem več ljubosumna, ampak zdaj je mimo, vse, kar naredim, bo razumljeno kot znamenje šibkosti. Poskušam iztrgati roko iz lepljive mase, Viktor pa se počuti vse večjega in mogočnejšega. Nenadoma se zasliši grozljiv prodoren zvok kakor dva pridušena bobna. Pogledala sem v smeri lestenca. Roj os z bliskovito hitrostjo prebije tenko membrano lestenca in se spravi name meni. Že jih vidim, kako mi prekrivajo celo telo in lezejo v ušesa, nos, usta. Kako me požirajo in kako mi je neznosno toplo in postajam vse bolj zlepljena in se dušim v kaotičnih zvokih brenčanja in mehkih osjih trebuhih. Zaprem oči, pripravljena na njihov napad, toda v zadnjem trenutku spremenijo smer. Kukam. Ose prekrivajo vse stene in naju začnejo zagrajevati. Gradijo rumene lepljive plasti povsod po steni. Počasi izginjajo vse koncertne vstopnice in posterji, namesto njih nastajajo luknjice in kmalu je vsa stena videti kot satovje, ki mi ga je mama dajala, naj sesam v postelji pred šolo. Moja roka je zdaj do komolca utonila v steno, gledam Viktorja in njegovo mačko in dojamem, da sva pravzaprav od nekdaj res bila v panju.

Rada bi mu nekaj rekla, da bi ustavila vse to, mu rekla, da nočem več biti ljubosumna in da bi rada, da skupaj božava to prekleto mačko, toda osa me piči v jezik in postane mi jasno, da je mogoče res boljše, da se ni prikazal, vstanem s postelje in odidem iz sobe.