View Colofon
Original text "24" written in SR by Marija Pavlović,
Other translations
Proofread

Helena Zemljič

Mentor

Đurđa Strsoglavec

Published in edition #2 2019-2023

17, 18

Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

17

22. 12. 2014 Diario de Vida

    Srhljiva narava na trgu Plaza de España se je kazala v tem, da je dajala vtis veličastnosti prejšnje civilizacije, ki je v modernem času izgubila smisel. Kaj bo kolonizatorski sili tolikšen trg, pompozno razdeljen na španske province, namenjen svečanostim nekdanjih časov? Kočije so kolobarile okoli fontane in turistom omogočale poceni igranje plemstva. K sreči vsaj segwayev ni tu. En konj je izkoristil kočijaževo nepozornost, se rešil jarma in v galopu stekel proti svoji na novo pridobljeni svobodi. Za sabo je puščal zmedenost, klikanje fotoaparatov, ki so poskušali ujeti ta prizor in mavrico pod soncem v fontani sredi trga, in stekel v park Maria Luisa. Ta Disneyland za odrasle je bil miren in neresnično idiličen. Zdrvel je mimo veličastnega drevesa Ficus macrophylla, ki je stopilo iz fantazmagorične ilustracije otroške pravljice in se postavilo v park med palme in drugo zelenje ter monumentalno dvigovalo korenine nad zemljo kot narobe obrnjeno krošnjo. Z drevesa je prhnil golob, preletel fontane in nadaljeval k svojemu narodu, ki se je zbiral ob otočku z racami in labodi. Ko je pristal na tleh, je nekaj čveknil prijatelju, ki je nato vzletel, naredil širok krog okoli glav dveh radovednih ljudi in se v spremstvu njune pozornosti teatralno postavil na drevo nad njima. Tedaj sta človeka doumela, da je na tem drevesu ogromno belih golobov. Prečkala sta most, si ogledala prizor z račjim, ptičjim življem in nadaljevala proti paviljonu na hribčku, da bi si park ogledala z višine. Mimo njiju je zdrvela deklica, ki se je za hip ustavila ob ograji s špranjo NO8DO, skoznjo pogledala mrežasto krajino parka in stekla naprej. Ustavila se je, očarana, ko je zagledala dve deklici, ki sta vozili neko vozilo do ploščadi Plaza de America in kričali od sreče. Onidve sta, potem ko sta obkrožili trg, prispeli do pretresljivega prizora konja, ki je mrtev ležal znotraj Paviljona Mudejar, spokojen, ker je zadnje minute svojega življenja prebil kot revolucionar, borec za pravice konj.
    Viktor je stal na trgu Plaza de España, medtem ko mu je v ušesih prek telefonskih slušalk odmeval komad Ljubim te kot konja Zdenke Kovačiček. Za potrebe raziskave je ustvaril 24 kartic z zapiski po Vidinem dnevniku in tistem, kar je izvedel med raziskavo.
    Odločil se je, da bo koščke sestavljanke razvrstil na sedeže španskih provinc, ki so bili obrobljeni s ploščicami z živopisnimi prizori zgodovine tega podnebja. Ustvaril je miniaturni oltar za vsako Vidino epizodo in se jim približeval z veliko spoštovanja in skrušenosti ob poskusih, da bi razumel njen skrivni jezik. Imel je precejšnjo srečo, da ta spedenani, srhljivi trg ni bil nabito poln obiskovalcev, ki so se drenjali v ozkih uličicah središča mesta in poskušali izkoristiti božične razprodaje. Občasno so k njemu pristopali policisti in preverjali, kaj dela. Bili so precej sumničavi, vendar jih je spretno prepričeval, da ni dementen. Trudil se je na vse kriplje, da kartice z zapiski ne bi odletele in da bi jih pritrdil na ploščice. Iz stanovanja je pobral vse, kar je lahko, in je te pritrjevalnike nosil s sabo.
    Škarje, etui za mobitel, držalo za selotejp, kalkulator, najden v stanovanju, polnilec za telefon, svinčnik, daljinec za klimo, pomaranča, vžigalnik za plin, kuhinjski stiskalnik za česen, navaden vžigalnik, zunanji trdi disk, vodnik po Andaluziji, knjiga Borislava Pekića Romanje Arsenija Njegovana, škatlica aspirina, diktafon (pokvarjen), ploščica azulejo, na kateri je bilo milo, magnet za hladilnik (arabeska z imenom Granade), ključi beograjskega stanovanja, keramična posodica za kadilo, temna čokolada s celimi lešniki Ritter Sport, ključek USB, šminka in ogledalce.
    To resničnost je moral razdrobiti, jo premisliti tako, kot je napisana, na videz nepovezano in kaotično, v resnici pa v popolnem soglasju z Vidino psevdoromantično naravo. Prestopal se je na mestu, nato pa tekal od ene kartice do druge in poskušal najti logično nit, ki so jo ustvarjali posamezni fragmenti Vidine zgodbe. V daljavi se je slišala Debussyjeva Arabeska. Ni je slišal, ker mu je v ušesih donela glasba s telefona, v glavi pa zbor Vidinih stavkov. Viseli so nad njegovo zavestjo kot caption na družbenih omrežjih, ki se človeku vtisne skupaj z vizualnim dražljajem, ki ga spremlja. Vsi ti glasovi, toni, notranji in zunanji, so jenjavali, medtem ko se je krepil ritem klica, ki se je spreminjal v vse bolj jasno obliko vojaške pesmi.
    Fragmentor kliče
    Otroke maničnih noči
    Fragmentor škrta z zobmi
    Kriči sredi noči
    Fragmentor je disleksičen
Njegove sinapse novi zlogi
Fragmentor ima tike
Fragmentor nima časa na zalogi

    Fragmentor žre vejice
    Fragmentor je emoji
    Fragmentor niza floskule
    Fragmentor prste lomi
    Fragmentor veselo rima
    Čeprav ne zna šteti
    Fragmentor nenehno riga
    Možgani pa z rakom objeti

    Fragmentor kuje nicke
    Fragmentor sploh resničen ni
    Fragmentor ljubi frike
    Fragmentor je My Love Story

    Nimam zdaj časa za poezijo! Nimam! Drl se je nase, ne da bi še sam razumel, zakaj se mu čas nenehno izmika. Kaj je dobro izkoriščen čas? Ali ga je doslej iskal ali pa je bil pravilno uporabljen?
    Kar mu ni bilo jasno, je bil motiv njunega zahajanja v to domnevno združenje. Ali sta bila vohuna ali člana kakšne obveščevalne službe? Če bi bila, ali bi bila znana naši policiji? Ali pa sta bila bedasta turista, žejna vznemirjenja v pomanjkanju smisla? Ali se sme stikati za agenti drugih organizacij? Ali bi njen sopotnik poklical policijo, če bi bilo to res? To je absurd, paranoičen sem.
    Moški in ženski princip, Zlata roka, pričeska, Tenerife, Maroko, kdo bo to razpletel?
    Začutil je naglo potrebo po penetraciji. Prišla je nenadoma kot antistresna misel. Ne kot dajalec, temveč kot prejemnik. Ni pomnil, da bi kadarkoli prej pomislil na pegging, sedaj pa je začutil nepopisno potrebo, da bi ženska penetrirala vanj. Moški in ženski princip.
    Poslal je sporočilo lastniku bear kluba z vprašanjem, kje lahko najde dominatrix klub v mestu, zavoljo raziskave, seveda.
    Do večera je guglal, kako se lahko pripravi na to in se skopan in klistiran odpravil proti dogovorjenemu mestu.
    Dekle je prosil, naj se odziva na ime Vida. Medtem ko je poplesavala okoli njega, ji je od same vzburjenosti rekel: 
    »Tu eres mi Vida.«
    »Dovolj je bilo pogovora. Življenje te bo zdaj nategnilo,« je odgovorila.

18

23. 12. 2014 Diario de Vida

    Pod mostom s krogi so se mimo peljali kajakaši in odhajali proti s somrakom okrašenemu obzorju Seville. Na trati nasprotnega brega so ležali in telovadili tisti, ki so lovili vse dostopne minute sonca. Neki človek je bil v čolnu z žaro, mačko in torbo iz krpanke. Hotel je raztresti pepel svoje pokojne soproge Soledad v Guadalquivir, vendar je menil, da je seviljska pripeka neprimeren večni dom za ostanke njegove nekdanje turobne in temačne življenjske sopotnice. Takrat se je odločil, da bo šel njen pepel raztrosit v Bajkalsko jezero.
    Neodvisno od njih se je 24 kolesarjev prepeljalo čez most v iskanju adventnih sveč, ki jim je potekel rok uporabe.
    Ne more čakati, mora biti produktiven. Z nahrbtnikom na ramenih, 24 zgrešenimi klici in desetinami neprebranih sporočil, mailov in obvestil je blodil po Sevilli z napol jasno misijo. Vsakogar je spraševal po brivnici, kjer bi se lahko postrigel in obril, zaraščen v obraz, zanemarjen, v oblačilih, ki so se raztegnila od prepogostega nošenja zaradi omejenih možnosti, ki jih lahko ponudi potovalni kovček. Hodil je iz enega v drugi del mesta, da bi raziskal teren, vendar so ga ljudje večinoma preganjali iz brivnic, ko jih je ogovoril, rekoč, da ne delajo, da je siesta, da se bliža praznik, da bodo poklicali policijo. S to zgodbo o skrivnem združenju brivcev, ki vladajo vsemu svetu, se je obupan oklepal bilke, takšna nezaupljivost lokalnih brivcev pa je le grela njegovo novorojeno paranoidno idejo.
    Anus ga je bolel od prejšnjega večera in vsakič, ko se je poskusil usesti, se je boleče zavedel sinočnje izkušnje. Zato ni delal veliko premorov, temveč je krožil po Sevilli.
    Na trgu Macarena ga je premagala velika utrujenost. Spomnil se je grozne uspešnice iz devetdesetih in se usedel, da bi se spočil. Sonce mu je bílo naravnost v oči, zaradi česar je moral mižati in vpijati podarjeni vir vitamina D. Ko je odprl oči, je s prebliskom videl smrt in Los del Rio, kako igrajo šah na trgu. Bergman, o moj bog, kaj ta billboard dela tukaj? Čakaj, je to billboard? Videl je gibljivo sliko, ne kot statično reklamno gradivo, in naenkrat je vse na trgu obmolknilo in ostal je sam s tem prizorom, ki je bil črno-beli košček v barvni krajini. Smrt je zmagovala in začenjala svoj ples, ampak ta ni bil več tako poetičen, smrt je plesala macareno s tistimi, ki jih je vodila.
    Now don’t you worry about my boyfriend
The boy who’s name is Vitorino
I don’t want him, couldn’t stand him
He was no good so I
Now come on, what was I supposed to do
He was out of town and his two friends were so fine
Come find me, my name is Macarena
Always at the party con las chicas que estan buenas
Come join me, dance with me
And all you fellas chat along with me
    V orgiastičnem zanosu treš melodije so plesali macareno v nedogled, ponavljali verze in koreografijo znova in znova, se vrteli okoli sebe in okorne gibe usmerjali proti različnim stranem neba. Še Bergmana ne morete pustiti pri miru, ne morete vendar njega tako banalno blatiti. Počasi so ga obkrožali, stiskali obroč iz plesa okrog njega. Ali vam ni nič sveto? Viktor se je oklepal nahrbtnika, ga odpiral, iskal škarje, in poskušal z grozečimi gibi pregnati vizijo, potem je poskušal s škarjami izrezati ta črno-beli kader, kot bi bil del platna. V okornih poskusih, da bi zabodel nevidnega nasprotnika, se je zbadal v stegna, ne da bi se zavedal bolečine in rdečih madežev, ki so se neizprosno širili, tiho kakor metastaza, kakor metasteza, po kateri so hodili nemi znanilci nevihte.

    Zakaj je vse tako maksimalno na glas? Kakšen treš je to? Ni treš, to je metatreš. Ne, to je hipertreš! HIPERTREŠREALIZEM, v katerem so vse medbesedilnosti tega sveta zgnetene v eno gigantsko superstrukturo, ki se dviga kakor kakšen hiperrealističen nebotičnik. V njej so stisnjene vse modrosti tega sveta, miti vseh civilizacij, fantazije patentov, futuristične ideje, verzi Marine Tucaković, podaljševanje nohtov, teleshopi, naprave kirby, MTV-spoti, camp kostumi, poganski običaji, ateizem in grški križi, naprave bang & olufsen in plastične račke, vse pofukane razprodaje tega sveta, turistične atrakcije, smog, naftne vrtine, supernove in replike iz ameriških humorističnih nanizank. Vse je stisnjeno, zvija se, vleče kot čigumi v tej superstrukturi, vse utripa, od romunskega neorealističnega filma do viralnega komada pen pineapple apple pen. Vse se med sabo žveči in bruha, meša, vrvi in zliva v pantone paleto entropije čustvenega naboja. Tudi ti si zgneten v to strukturo in delaš neke ograjice, ko se ti posreči, za katerimi izoliraš sledi homogene zmesi, svoja mala mikrovesolja, v katerih je resničnost enolična, ustvarjena po tvojem okusu. Dokler ne fašeš medijskega tiča, ki te spomni, da si del hipertrešrealizma, ne glede na to, kako se skrivaš za ograjicami filtriranih vsebin na Facebookovi domači strani, AdSensea in kroga prijateljev s podobnimi interesi. Nihče ni nedolžen v času hipertrešrealizma, nihče ni dosledno pedanten, vsi so umazani in vsi prispevajo k ekološki katastrofi, ki jo ta superstruktura vsiljuje Safdiejevemu Habitatu, medtem ko se gnoji med njegovimi premišljenimi kubusi.

    Spustil se je na klop in zajokal, v rokah pa čvrsto stiskal škarje. Ko se je njegovo telo ohladilo, solzni kanali pa presahnili in mu prinesli mir, je doumel, da je vse to posledica utrujenosti in poseksualne depresije. Sinoči je definitivno izgubil nedolžnost, drugič.
    Ko se je popolnoma zbral, ni več mogel ignorirati očitnega. Nekako je moral dezinficirati rane. Primajal se je domov in zlil steklenico vodke na eno od čistih kuhinjskih krp. Z njo je šel čez rane. Peklo je.
    Fragmentor javka. Fragmentor je napet. Spokoj prihaja.
    Vzel je toaletni papir in ga ovil okoli stegna na mestih vbodov. Papir je bil dovolj kakovosten, da je to lahko zdržal. S selotejpom ga je zalepil počez, da ga pritrdi. Spil je malo vodke, da se umiri. Kavbojke so v redu, take strgane so zdaj itak trendovske. Gremo naprej.

More by Natalija Milovanović

Srečen konec

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal. Z bokov so mi visele okrasne kroglice za zavezovanje kopalk. Poznam jih s fotografij. Moje prve kopalke, otroške. Nebo je spustilo zaveso, medtem ko sem popravljala vozel. Težke kapljice so mi pljuskale po temenu in iztegnjenih rokah, postajale so vse gostejše in težje, dokler voda ni prekrila vsega sveta. Ovila me je kot večen ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Pomladi navkljub

      Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njeneg...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Flomaster

      Robert je sprva sam na kavču, levo od madeža, ki ga je Sven pred nekaj meseci naredil z rdečim flomastrom. Sprašuje, kako sem, ali so odprte lekarne in trgovine, ali imam vse, kar potrebujem, kaj bom, če se kaj zgodi. V redu sem, odprte so, imam, nič se ne bo zgodilo. Vsak dan me sprašuje enako, vsak dan mu odgovarjam enako. Tukaj se nič ne dogaja po peti popoldne. Poanta zapiranja je, da se nič ne zgodi, bi rada dodala, a vem, da to ni pametno. Robert pravi, da je žejen, vstane in gre po kozarec vode. Ni mestnega prevoza, vsi so v stanovanjih, na ulicah so samo policija, rešilci, dostav...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Nisem bila, vendar zdaj sem. Občutljiva na vsako spremembo vremena.

Veter je nosil sneg najprej v obraz, na eni strani kanala, nato pa, po prehodu čez most na nasprotno stran, v hrbet, zaradi česar je bil celoten proces nekoliko prijetnejši. V tej smeri je vendarle lažje opazovati pokrajino brez mežikanja. Kanal še ni povsem zaledenel, vendar bo čez nekaj dni. To je skoraj gotovo. Sprva se je zdelo, da gre za optično prevaro, ampak se je kmalu potrdilo, da se skozi na pol zaledenelo površino, na sami sredini kanala prebija labod. Napenja se in si utira pot, malo po malo, počasi, toda vztrajno.  Ustavi se, da bi se opazovalo ta prizor. Mučno je, ampak tudi nujn...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović
More in SL

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Esmeralda

Sveče namesto svetilk. Vedra namesto bidejev. Naključni, legalni in množični splavi. Bilo je v srednjem veku in odvijal se je še en domači porod. Sreča; rodila se je svetloba in šlo je za prvo deklico modrih oči. Prvikrat sta bili na zemlji, pod sinjim nebom, rojeni očesi v odtenku tistega, kar je zgoraj in ne spodaj.  Gospa je prišla na ulico. V eni roki je nosila bio zelenjavo, v drugi novorojenčka. Namen je imela iti do Cerkve, da bi pokazala to reč; morda bo župnik vedel, kaj je to pomenilo, morda je kaj videl v spisih; če župnik ne bo vedel pa morda škof. A najprej blagoslovi in z njimi ...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Pomladi navkljub

      Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njeneg...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko