Nihče ni dober v samoti

Sredi ledeno mrzle cerkve, nasproti Kristusovega izmaličenega obraza, je župnik Szymon divje brenkal na kitaro, pod pazduhami pa sta se mu zarisovala potna kroga. Ob njem je stala ona, moja prva punca, ki ji nisem rekla moja punca, ker v to nikoli ne bi privolila, in se smejala vsemu, kar je povedal.

Obnašala sta se, kot da okrog njiju ni nikogar. Pa je vendar z okornih vijoličastih vitražev okrajne cerkve, stisnjene med montažne bloke, gledal sam Bog. In jaz.

Do začetka srečanja je bilo še petnajst minut, onadva pa sta vadila pesem, ki je nikoli prej nisem slišala. O ponižnosti in pokori. Všeč mi je bilo, kadar je bil Bog okruten. Punca mi sploh ni namenila pogleda, ves čas se je nagibala k Szymonu. Nosila je svoje najboljše kavbojke s tržnice in otroško zeleno bluzo z rožastim vzorcem. Nisem vedela, da jo bom kmalu z drhtečimi rokami slačila z nje. Za zdaj sem si samo želela biti na Szymonovem mestu.

Stala sem med klopmi in se razgledovala. Dekleta so iz trdega kartona vneto izrezovala Jezusa, čemerni ministrant je čez cerkveno ladjo vlekel prekratek kabel mikrofona, njegova kolega sta rezgetala od smeha, ko sta sem ter tja prenašala iz papirmašeja narejen grob Jezusa, ki je tisto leto, kot tudi vsa prejšnja, umrl za naše grehe. Le jaz nisem mogla najti svojega mesta. Spet sem se zazrla vanjo. Še vedno je stala sredi cerkve ob župniku in vsa zanesena pela.

Polteni Szymonovi bicepsi, razgaljeni, ker je imel namesto talarja na sebi srajco, so se napenjali, ko se je dotikal strun in se trudil iz moje punce, ki ji nisem rekla moja punca, ker v to nikoli ne bi privolila, izvabiti visoke tone. Njegovi ne povsem snažni prsti so stiskali trzalico. Vse na njem je bilo nedovršeno, čeprav se je od daleč zdel zelo lep, kot apostol iz ilustriranih otroških izdaj Biblije, v katerih se angeli pastelnih barv spuščajo z nebes, postavni moški z Jezusom vred pa premerjajo pusto deželo. 

Na njegovih zobeh sem opazila rumenkaste kadilske obloge.

Ko se je srečanje začelo, je prisedla k meni. Visoka in vzravnana, res je bila lepa, a ni bilo to tisto, kar me je na njej privlačilo. Šlo je za to, da jo je imel Jezus in imel jo je Szymon, jaz pa je nisem mogla imeti. Nemirno sem se presedala na neudobnem stolu, ki smo ga prinesli iz zakristije, in opazovala ljudi v krogu. Goreče pobožne oči so bile neprestano orošene, zaradi tega je njihova barva bledela, dokler se ni povsem porazgubila za vlažno meglo. V župnijski mladinski skupini so imeli vsi take poglede, sijoče in motne hkrati. Župniški talarji niso bili prani tako pogosto, kot bi bilo treba, in so postajali trdi od umazanije. Fantje so bili mozoljasti in nerodni. Nosili so razvlečena oblačila, majice v takrat modnih barvah: oranžni, rumeni in modri. Punce so bile otročje. Drgetajočih ust, drhtečih teles, s kitkami, z nakodranimi lasmi. Dovolj je bilo, da je kodralnik uporabljala ena v razredu – nenadoma so imele vse sošolke toge, nenaravno valovite lase. Nosile so kavbojke na zvonec, ki so takrat spet prišle v modo, ampak samo za eno poletje. Vsak od udeležencev je imel kakšno vlogo: v zboru, pri izrezovanju okraskov, ministriranju pri maši. Vsi razen mene. 

Animatorji, ki jih je podžigala prisotnost župnika Szymona, so začeli z molitvijo. Mrmrali so si v brado brez vejic in premorov, da je zvenelo kot mantra. Stiskali so naše dlani tako močno, da so jim pobledeli členki, in izgledali, kot da se bodo nad njimi vsak čas razprla nebesa. Sama bi rajši zmolila navaden očenaš, ampak koga je to brigalo. Pred pol leta sem dobila status opazovalke, moja naloga je bila torej sedeti tiho in se zibati v ritmu Abba, Oče. Animatorka bi lahko postala najprej čez tri leta. Tri leta so se mi takrat zdela jebena večnost, ki bi jo bila primorana preživeti med rahlo prepotenimi, z Jezusom navdahnjenimi mladoletnimi katoliki, zadetimi od Wojtyłovih kremšnit in Barke.  

Moj glavni greh je bil napuh. Čutila sem se boljša od vseh njih. Poleg tega nisem imela toliko časa. Tako sem poskušala na svojo roko spreobračati napačne izbranke na ozkih hodnikih XIII. gimnazije majorja Hubala. Nagovarjala sem jih med odmori, ko so srkale sok in se niso mogle braniti, roke pa so imele polne sendvičev s šunko in sirom, in jim pripovedovala o Kristusovem telesu in veličini njegove žrtve za nas. 

Zrle so vame z velikimi očmi, pokritimi s težkimi vekami, jaz pa nisem mogla odtegniti pogleda od njihovih obrazov. Nadlegovala sem jih prek skajpa, ko so postale dosegljive, in zaripla od gorečnosti razvijala peklenske vizije pekla, strašnejše od dantejevskih, ter pri tem po celem telesu čutila mravljinčenje. 

Mama je bila tista, ki mi je predlagala, naj se pridružim skupini katoliške mladine. Najbrž jo je skrbelo, da nimam prijateljev. Udeležba na teh srečanjih je bila – kot vse v mojem življenju – rezultanta po starših podedovane pasivnosti in obupne potrebe po pripadnosti. Za kratek čas mi je nudila iluzijo skupnosti, a sem kmalu postala nezaželen osebek. Tja sem pač hodila zgolj zato, da sem lahko občudovala svojo prvo punco, ki ji nisem rekla moja punca, ker v to nikoli ne bi privolila.

Narejena atmosfera ljubezni, ki se je izražala preko nerodnega dotikanja nenehno potnih teles, mi ni ugajala. Vseeno nisem izpuščala srečanj, poskušala sem se zliti z množico in svojo vero izražati po njihovo: s plesom, petjem, tabornimi ognji, z igranjem kitare, nočnim križevim potom, izlitji Svetega Duha in ekstatičnimi rožnimi venci. Da bi me fajn župniki kot Szymon zasipavali z ljubeznijo, tega res nisem rabila. To je zažgalo predvsem pri visokih in vitkih gimnazijkah, katerih prepoteni fotri so se po vrnitvi z dela s pivom v roki zavalili pred televizor in zakinkali na kavču, mame pa so sikale: – Ne budite očeta. Mladinska skupina je ponujala celo paleto razvedrilnih dejavnosti, vzdržnost do poroke, izdelovanje Gospodovega groba, uprizarjanje pasijona, romarsko pot v Čenstohovo, poljubljanje s prostovoljci na romarski poti v Čenstohovo, koncerte na katoliškem festivalu mladih Lednica, za najboljše pa udeležba na Taizé. Nič od tega me ni zanimalo. Razen nje. 

Že takoj bi lahko predvidela, da se bo zame mladinska skupina končala porazno, čeprav sem na tisto srečanje prišla. Skoraj sem jo že ucvrla, ko je do mene pristopil Szymon in rekel nekaj, kar je ustavilo moj korak. Da ni nihče dober v samoti. Všeč mi je bila oblika teh besed, kako dobro so se obračale v ustih: –  Nihče ni dober v samoti, niti Bog. Položil mi je dlan na ramo, jaz pa sem se mu izvila. Stal je tako blizu, da sem čutila njegovih dih in vonj po ceneni kolonjski, brutalno moški.

Po molitvi in pričevanju vere je prišel čas za petje. Moja prva punca, ki ji nisem rekla moja punca, ker v to nikoli ne bi privolila, je stopila pod prižnico k Szymonu in začela iz sebe izvabljati tanke tone:

— Dohitel si me, jezdec Nebeški, si zgazil me, me pomendral. Vdal sem se, v milosti skrušen, kot dim, ki se je viharju predal. 

Bila je obupna pevka, glas se ji je lomil in drhtel – zato so ji vsi, z mano na čelu, zatrjevali, da je odlična. Tokrat pa je bila pesem važnejša od nje. Pesem o »Nebeškem jezdecu« je razvnela mojo že tako vročično dušo, bila je omen katastrofe, ki sem jo tudi sama od nekdaj slutila. Hrepenela sem po tem, da bi milostno zgazil in pomendral mene. Bog svoje izvoljence preizkuša, in jaz sem nedvomno spadala mednje.

Od tistega dne dalje sem še bolj zagreto izlivala svojo vitalnost in vsa telesna hotenja Bogu v podobi mladega moškega na križu. O milostnem mendranju sem fantazirala tako pogosto, da sem potem fukala svojo prvo punco v ritmu teh besed, ki bodo zame vedno nosile erotičen podton. Seks sem videla v drhtečih ustnicah in motnih očeh punc z mladinske skupine, v njihovih pesmih, plesu in zabavah. 

Vsak prvi petek v mesecu me je moja prva punca solznih oči prosila: – Spovej se, spovej se svojega greha, mene. Tiste petke sem se ji podrejala, tistim banalnim stavkom, vzetim iz katoliških ljubičev, ki jih je brala vsa zardela, a nisem izpovedovala tega, kar bi morala. Pri spovednici sem poklekala zaradi nje. Njeno telo, njeno osemnajstletno telo, je bilo tako odprto, tako moje, da ga nisem smela izgubiti. Takrat še nisem imela pojma, da obstajajo tudi druga telesa, ki od mene ne bodo zahtevala klečanja tam, kjer se moj in spovednikov dih mešata vse do trenutka odveze. Po spovedi sem žvečila čigumi. Po vsakem župniku drug okus.

Moja prva punca, ki ji nisem rekla moja punca, ker v to nikoli ne bi privolila, ni bila »taka«. – Nisem taka – je šepetala vsakič, ko sem se je dotikala.

Nisem še vedela, da je punc več. Da je teles v tej galaksiji skoraj neskončno. Da je treba samo premagati sram – in jih lahko dobiš. Vse. Ali pa mnoge. Ena se je pustila poljubljati samo v temnih kotih po klubih, stisnjena ob steno, vzburjena do skrajnosti. Druga je hotela domov z mano. Spet tretji sem nerodno slačila spodnjice, ne da bi vedela, kaj in kako naprej. Četrti je pod mano močno prihajalo, jaz pa sem mislila, da se moram rešiti, zbežati, pustiti za sabo požar. Pri vsaki sem se počutila kot prvi človek, kot Neil Armstrong na Luni, vsak dotik je bil takrat prvi. Menda nihče ni dober v samoti.