Ko končno stopim ven, me oslepi oranžna svetloba, kar je čudno, ker sonca ni na spregled, ampak nekje pač mora biti. Mesto je zajel dim. Po pločniku ne hodi nihče. Po aleji Janeza Pavla pelje en samcat avto, nedoumljivo počasi, lahko bi namreč švignil mimo s polno paro, ceste so prazne, na semaforjih pa vztrajno utripa rumena luč. 

Sledim mu s pogledom in vtis imam, da se voznik ozira proti meni, a je predaleč, ne vidim ga prav dobro. Izgine. Zelo tiho je. Priprtih oči nagnem glavo.

S te perspektive se zdi dimna zavesa na nebu gostejša, v njej ni videti špranj, nobenih šibkih točk, skozi katere bi se bilo mogoče prebiti onstran. Le njeni robovi se krušijo, iz pretrganih trebuhov se sipa pepel. V daljavi, pod dimom, so se pojavili sivi madeži – v koničaste kopice nagrmadeni pirokumulusi, v katerih srčikah se vžigajo bliskavice. Če bi poslali naliv, bi uspeli pogasiti požar in nas rešiti. Tako veliki so, da bi vode zadostovalo za celo Varšavo in še kleti in postaje metroja bi poplavilo, vsako luknjo, domov bi se vrnila na splavu. Vendar nič ne kaže, da se nas bodo usmilili. Videti so okrutni.

Vročina ni popustila, temveč se je zgostila. Počutim se kot muha, ki je padla v mastno juho in je vsa oblepljena z njo, čeprav bi lahko zdaj, osvobojena balasta obleke, vseh njenih naborkov, celo poletela v zrak. Odrinem brez naglice, pri čemer mi pete tleskajo, da odmeva po stekleno-asfaltni soteski. Vetra ni, a me vseeno v valovih preplavlja vonj po sežganem, občasno me ščipa v oči, večino časa pa ne. Nekdo mi prekriža pot s silovitostjo nenadne električne okvare, steče čez pločnik, cestišče, cestišče, cestišče, in dalje, izgine med stavbami, kjer odmevi potihnejo. Hodim brez premora in se ustavim šele pred Halo Mirowsko. Tukaj se odvija nekaj podobnega performansu. 

Zraven smetnjaka stoji človek, ob njem pa drug človek v žaklju na koleščkih. Žakelj je rjave barve, zvezan z vrvico, in valuje. Vem, da je v njem človek, ker ima to, kar se premika, človeško obliko; obris dlani se boči na različnih mestih, mnogo dlani poskuša raztegniti žakelj. Vse skupaj spominja na pantomimo pod odejo, že v osnovi nesmiselna dejavnost, in gotovo mu primanjkuje zraka. Zdi se mi, da prepoznavam tudi oblike kolen in ramen, zagotovo pa že vidim, kje je glava, obraz, ki se odtiskuje v blago, očesni votlini, nos, odprta usta poskušajo nekaj povedati ali pa samo vsrkavajo žakelj. Ustavila sem se na varni razdalji, ker se tu morda odvija nasilje, čeprav nihče ne kriči.

Za bolj presenetljivega od človeka v žaklju se izkaže tisti človek zraven, ker je to predobro znana mi oseba, bolj osebnost kot oseba. Merim ga od nog do glave, od črne petke, oprte ob robnik: vitke noge in dolge roke, malo je podoben Claudii Schiffer, samo bolj heroinski, v subtilno leopardji srajci in z grivo las v odtenku PVC blond. Gospod Lipštik – odrsko ime; poznava se s spletnih kamer, včasih imava skupen šov, Gospod Lipštik in Violet Love skupaj, zelo popularna zadeva, poleg tega greva vsake toliko na kavo – v vsej svoji edinstvenosti stoji na pločniku, eno roko upira v bok, v drugi cigareta, vse lenobno, kot na sončno nedeljo. Gospod Lipštik je vedno in povsod poza in filmski kader, ki ga nihče ne snema, in tudi ličnice ima vedno poudarjene z bleščečim rdečilom. Narejeno naveličano z eno nogo pridržuje ogrodje, na katero je pritrjen žakelj, ogrodje spominja na tiste vozičke, s katerimi nakupujejo stare gospe, žakelj pa od znotraj človeško valuje, čudno, da se ne prevrne. 

Maham Gospodu Lipštiku. Obrne se proti meni in izteguje dolgi vrat, zaslanja si oči pred soncem, čeprav ima na nosu očala z zatemnjenimi stekelci, pa tudi prav daleč stran ne stoji. Končno me prepozna in in mi pomaha, naj pridem bliže. V prisrčen pozdrav si poljubiva zrak pri ušesih, poljubim tudi malo cigaretnega dima. 

– Kaj pa si ti taka povožena? – vpraša in me premeri s pogledom, ki je skeptične, a skrbne sorte.  

Lipštika se ne da pretentati, do obisti me pozna. Povedala bi o celi svoji prigodi, če ne bi za danes že dosegla limita pripovedovanja, prave besede zavračajo še eno ekskurzijo. Sicer pa se še vedno počutim tako neumno. Obljubim, da naslednjič. Na obrazu mi piše, da gre za odlično zgodbo, polno čustev, splača se počakati.

– Kaj je to? – pokažem na žakelj.

Gospod Lipštik skomigne z rameni. 

– Stranka – odgovori resignirano, pri čemer s čevljem podreza v žakelj.

Poleg spletnih kamer Gospod Lipštik dela tudi na terenu, zadnje časa predvsem na področju dominacije. Rade volje je v stiku z ljudmi, ekstravertna oseba je, pravi, tako da ne more samo sedeti pred zaslonom, pa tudi drugače priporoča diverzifikacijo zaslužkov, ker pač nikoli ne veš. Nikoli ne veš. Lipštikove nasvete jemljem smrtno resno. Ob kavi pogosto razglabljava o pomembnih življenjskih zadevah. Gospod Lipštik ima poslovno žilico, ki je sama nimam, zato mi je lahko v pomoč pri izogibanju napakam, posebej enim in istim. 

S petko na slepo zabada v žakelj, kar povzroča glasno stokanje. Vprašam, če imata kakšen dodaten sistem komunikacije. Izvem, da je znotraj žaklja vrvica, za katero se lahko potegne. Vrvično-potezni jezik pozna omejeno število pojmov (voda, zrak in zemlja – odločen stop), zaradi česar se ga je preprosto naučiti. Drugače ne more biti, ker se je težko posluževati jezika, ko kot v nekakšnem stisnjenem želodcu sediš v notranjosti zvezanega žaklja. Vrvica je oranžna, da je dobro vidna. Pri takih omejitvah je človek v žaklju primoran sprejeti neverjetno malo odločitev; čim bolj se postavljam na njegovo mesto, tem večji mir čutim.

Gospod Lipštik ugasne cigareto ob smetnjak. Izza pasu odpne črno dihalno masko in si jo nadene. Maska ima razne cevke, pokrove in reže, kar izgleda skrajno resno, čeprav sumim, da je pol tega samo za okras, maska pa je bila nekoč rabljena v fetišistične namene. Lipštik v njej izgleda kot lik iz Mortal Kombat, glasno diha, ker ima veliko filtrov. Iz torbice vzame stekleničko parfuma in se dodobra našprica. Obda naju vonj po vaniliji na vaniliji namazani z vanilijo, celo žakelj začne pokašljevati. Gospod Lipštik vpraša, če bi jaz tudi, a mi zadošča stanje v oblaku, kapljice brizgajoče vanilijeve radosti se mi usedajo na roke. 

Bliža se patrulja z megafonom, prek katerega je slišati opozorilo o znižanju kakovosti zraka. Ko se približuje, prekinjeno trobi, kar nas naj bi verjetno vzpodbudilo, da si poiščemo zavetje v zaprtem prostoru. Gospod Lipštik jim pokaže sredinca. To je bolj splošno sporočilo za policijo, ko se namreč odpeljejo dalje, se zaskrbljeno skloni nadme in se mi zazre v oči, v katerih išče znake zastrupitve. 

– Kako ti sploh lahko dihaš, punca? – Glas, ki se prebija izza maske, bi lahko prihajal iz jaška na pločniku, ima podzemni odmev. Gospod Lipštik zmajuje z glavo, z opaznim neodobravanjem. 

Ničesar posebnega ne voham, razvelo je celo vonj po ognjišču, nekje višje mora biti veter, ki piha v nasprotno smer. Za zgled nekajkrat globoko vdihnem. Verjetno mi bo to škodovalo, ampak kasneje. Obstaja sicer majhna verjetnost, da sva bili s sestro kot otroka podvrženi ritualom imuniziranja s pomočjo strupa divjih živali, najina mati bi bila sposobna česa takega; vendar se tega ne spomnim, zato si ne delam utvar.

– Izvoli, vsaj oči si zaščiti. Drugih ne boš dobila. – Sname si očala in mi jih posadi na nos.

Vijoličasto-rožnata stekelca v mandarinasti svetlobi povzročijo, da se z glavo potopim v ogromnem lososu. Vidim zelo megleno, očala Gospoda Lipštika so tako porisana, da dajejo efekt snega na televizijskem ekranu. Če naj bi stvari, ki služijo zaščiti, praviloma vzbujale nelagodje, se počutim izjemno zaščitena.

Gospod Lipštik se mršči na soncu. 

– Za to bi morali prejeti odškodnino – odločno reče – od vlade.

Vedno ima silen čut za to, kaj bi bilo treba, kaj se spodobi, in kaj ne.

Pravi, da očividci so, a da naj zaenkrat ostanejo anonimni. Odprem usta, pa zaprem. Lipštikova ogromna postava mi valovi na ozadju neba, konice blond las se sukljajo, spominjajo na žugajoče prste. Vem, da ne more biti očividec, ker spi po deset ur in iz postelje vstaja pred enajsto, če pa nečesa ne vidiš na lastne oči, se prav lahko zmotiš. 

– Pa saj to je izliv nafte in nekdo je nalašč zanetil požar. V mestu Pruszków so danes zjutraj letali črni golobi.

Kaže mi slike iz skupine opazovalcev ptic, objavljene zgodaj zjutraj. Na njih so ptice. In res, nekam zapacane so. Nekdo je poklical ekopatruljo, prišli pa so ljudje v plastičnih kombinezonih in antiteroristi. Takoj so zaščitili veliko cisterno, ki je ležala prevrnjena, cesta neprevozna, kilometrske blokade v obe smeri. Enemu izmed ornitologov so zasegli daljnogled, brez kakršnegakoli potrdila. Ne dovolijo fotografiranja. Vse te informacije prihajajo iz alternativnih virov, ki se jih poslužuje Gospod Lipštik, ker se želi izogniti novicam, polnim zavajanj in propagande. 

Pod podplati opazim fantazijski jagodni pljusk, nekomu je padel iz rok sladoled, strašansko žalostno je to, kot da bi čista radost pristala na tleh in se vpila vanje, zasušila, in ni ji več pomoči. Poteptam ga. Moji novi natikači imajo na podplatih valovit vzorec. Na pločnik štempljam jagodne valove.

– Ne odpisuješ na sporočila. 

– Izgubila sem mobitel – razložim.

Povrh vsega izgledam kot oseba, ki je od zjutraj že marsikaj prestala, zato se v Lipštiku sproži starševski pristop, hoče vedeti, kje sem ga izgubila in kako mi lahko pomaga. Čutim nekaj neprijetnega, stisk nekje tam, kjer domuje občutek krivde. Lipštiku nisem razkrila svojih načrtov, ker sem hotela imeti zmagoslavje samo zase, kar se je s časom izkazalo za neumno, klavrno se je izteklo, zdaj pa še vzbujam usmiljenje. Potrebujem vrvico, ki se jo da potegniti. 

– V travi – rečem, ker se mi je izklopila sposobnost tvorjenja dolgih odgovorov.

Preveč lahka sem, pločnik pa se začenja zibati, moje noge nočejo otrpniti, da bi v takih razmerah ohranila ravnotežje. Bojim se, da se bom vsak čas prevrnila, niti predvideti ne morem, na katero stran. Mora se mi videti, ker se Gospod Lipštik pravočasno zave in me zgrabi za komolec, podpre. Ulica se še enkrat počasi zavrti okoli mene, potem pa zaustavi. 

– Zvrtelo se mi je – rečem. Težko pridem do sape.

– Nič čudnega, nadihala si se teh toksinov. 

Pogled osredotočim na eno stvar, da se pomirim. Pristane na žaklju, ki se je nehal premikati. Splahnel je, postal mlahav, v njem bi bil prav tako lahko krompir. Z jezikom drsim po zobeh. Gospod Lipštik pravi, da je vse v redu in da me ne bo pustil tukaj same. 

– Z avtom sva. Lahko te kam zapeljeva.

(Deževen dan je, morda pomlad. Prčkam po skutinem pecivu in sem že boljše volje, čeprav me je nedavno doletelo pravo zaporedje nesrečnih dogodkov: sestra se mi spet ne javlja, tip je od mene izmamil posnetke in ni plačal, pokvarila se je kuhinjska pipa. Gospod Lipštik predlaga pohod do trgovine s pipami in montažo, podari mi tudi šminko, daj mir, na znižanju je bila. Veliko tega peciva jeva. 

Hotel je tudi, da bi se zanj usedla  na torto, se spomnim. Zakaj pridejo s takimi željami ravno k meni? A k tebi tudi?

Lipštik obstane s svojim espresom tik pred usti, v katera bi šla cela ta smešna skodelica. Sediva ob oknu, okno je veliko, vsake toliko ulico prečka popolnoma premočena oseba brez dežnika. Ob tem nama je še udobneje sedeti. 

Mogoče se te je že prijel tak sloves. Po korenju, dildih iz ledu, scenah z želeji, kaj je to zate ena torta?

Sumničavo si začnem ogledovati skutino pecivo. 

Ne bom privolila v torto. 

Seveda, to ni za vsakega. Ampak, da na tem planetu najdeš sorodno dušo, ki bi se zate usedla na torto, je treba najprej za to prositi dosti oseb. Se spomniš, kako si na sebi predvajala filme z National Geographica? Lepo je bilo, a je le malo koga vzburjalo. 

Ni zažgalo. Iz tega sem zmontirala video in kupila ga je ena oseba. Ena na celem svetu. Ne vem niti, če je bila zadovoljna. 

Zanimivo. 

Če ima Lipštik kakšno refleksijo na to temo, zanjo ne bom izvedela zdaj, utrnila se bo zvečer ali pa čez en teden. Pogosto ravna tako in me prisili, da iščem povezave med na videz naključno načetimi pogovornimi temami, kot so: nepoštene stranke; sedenje na torti; s čim je najbolje nadomestiti sladkor; spolna beda moških, zakaj obstaja. Pravi, da ne zanalašč, preprosto ima te stvari v različnih predalčkih v glavi in včasih se jih odpre preveč naenkrat, ne more jih obvladati. 

Postreže si z mojim skutinim pecivom in pride do zaključka, da ljudje rade volje plačajo za to, da bi jih kdo razumel. 

Sama nisem tako miroljubno naravnana. Opomnim, da ljudje tudi rade volje manipulirajo, sleparijo in zahtevajo vsebine zastonj. 

Gospod Lipštik zavzdihne. Sreba mrzlo kavo, črno kot talar. 

Imam klienta, ki mora biti zaprt v tesnem prostoru, šele tedaj je lahko potešen. Zapiram ga v omaro. V spalno vrečo. Nazadnje sva se pogovarjala o žaklju, rad bi, da ga vtaknem v žakelj in ga tako prevažam po mestu. Mogoče se da naročiti kaj takega po meri. Ampak kako naj ga v tem žaklju odvedem na ulico, ne da bi povzročil senzacijo?)