Tončka sta prestregla v dolini, uro hoda od brodišča. Ujel se je v past ob robu Knežjega Gozda. Takoj ko ju je zapazil, se je pričel otepati in ruvati s skobcem. Vsenaokrog madeži krvi, noga zrela za amputacijo. Valjal se je in hropel, poskušal razpreti železne čeljusti, potlej zopet krčevita tresavica. Začutila sta umirjenost. Majda se je smehljal, zdaj se je končno izpolnilo, končno srečanje, ki jima je bilo usojeno. Vse kot vedno. Kot prej. Kot nekdaj. Roteč pogled, besede, ki so se s težavo prebijale skozi šklepetajoče zobe. 

– Pust’ta me! – je zahripal Tonček. – Pust’ta, zaboga!

Dolgo sta ga molče opazovala. Smešno se je kobacal na noge, kot zmore le tepček, pri čemer je z rokavi pometal po tleh, vstal in se takoj spet spotaknil. Železje se je bržkone zagozdilo. Vlekel ga je del poti in za seboj puščal dolgo, globoko brazdo, kot bi hotel pobranati gozd. Čeljusti ni razklenil – morda zaradi lastne šibkosti, morda zaradi okvarjenega mehanizma. Borbo s pastjo je opustil, boril se je torej z njima, z zavedanjem, da je to poslednja priložnost. Cvilil je kot otrok, moledoval, se cmeril. Odgrebel je tanko plast snega pod seboj, pred seboj, misleč, da jo bo ucvrl kot žival, se izplazil stran kot beštija. Ti ubogi vaški fante, ob hudi uri sva ti prekrižala pot. Zdaj je vse zaman. 

–  Prosim, prosim –  je ječal Tonček. –  Usmil’ta se me …

Glas se mu je lomil, pot mu je curljal po obrazu. Vlekel je past za seboj in se plazil, hudič ve kam. Šla sta za njim brez naglice in nista ga spustila izpred oči. Tonček, divja zver iz teh krajev, popoln primerek vaškega tepčka, ki se cmizdri kot baba. Blato in sneg na obrazu, v laseh pesek. Žrla te bo ta zemlja, fante, žrla bo vse, a tebe zna biti še bolj, ker te bo žrla nečloveško, ne v smrekovi skrinji in ne pod križem, temveč s svojim najbolj čistim žrelom, kot žre živali in vojake, in vrnil se boš, otrok narave, k svoji edini materi, pogoltnila te bo, ti zmlela kosti, vsesala to, kar je sama zmlinčila, kot je bilo na začetku. Usode ne moreš spremeniti.

Majda ga je zgrabil za ovratnik in odvlekel globlje v gozd. Fant se je otepal in hropel kot utopljenec. Klavrna noga v pasti, ni je več čutil, kolena drsijo po tleh, telo trlice zvito v dve gube. Le veter ga je bičal po hrbtu, sem in tja vihral ogrtačo. Pobič se je zagrizeno otepal, dokler Majdi ni prekipelo in je Tončka treščil ob bukov štor. Tonček je zaječal in se oprl ob deblo, kot da bi podvomil v smiselnost borbe. Telo se je še upiralo in ves čas pobrcavalo z zdravo nogo, a Tončka ni zmoglo vzdigniti kvišku.

– Kaj pa nisi izkašljal, tepec – je skozi zobe navrgel Majda. –  Peruniča bi prestregla prej ali slej, tako pa si si sam nakopal gorje. 

Tonček je zaihtel in smrkajoč nerazumljivo žlobudral. 

– Kaj blebetaš, peslajnar?

– Nič ne vem – je zašepetal Tonček. Besede so se zlivale v eno. – Ničnevem, nevem, nčneee, nevm, neevem. 

– Koliko si star, osel, da se ti je zaluštalo igrat se vojno, kaj? – je nadaljeval Majda. 

– Šestnajst. Nič ne vem, niiič, neee, neeevemnevem, nič …

Resnici na ljubo, ne Tončkova starost ne zabitost nista nikogar spravljali v zadrego, kajti naloga je bila preprosta. Mnogokrat je ždel na straži, pa naj je šlo za sestanek kmetov ali za nezakonit zakol ali pa za kupčevanje s plenom. Nikoli se ni izneveril, kar so radi izrabljali, ker kdo bi hotel čepeti na straži v mrazu, dežju in napenjati oči. Tonček je bil hiter, oprezen, švigal je od vasi do vasi kot nikogaršnji pes, in tako so ga tudi obravnavali: včasih so mu dali ostanke, včasih brco. A zadeve kot ta s Peruničem – tega Majda ni mogel niti želel dojeti. Rovarjenje s špicljem pa je v njegovih očeh spadalo pod vojno pravo.

– Bleda Manca je nekaj govorila, pa nisem poslušal in si zapomnil – je nenadoma izustil Tonček.

Majda je priprl oči. Skočil je k Tončku in ga pričel klofutati kot otroka. 

– Ne spomnim se! Ne spomnim se, kaj je rekla! Res!

– Poberi se, ti pizdun! Zgnij!  – je rjovel Majda, in po klofutah in sunkih so prišle pesti, vse več pesti, poblaznele, čvrste, tako razbeljene, da je Strzelecki videl, kaj ga je tako zbodlo, kam v srce se je zadrla ta trščica.        

Je imel kdaj v sebi okrušek ali kapljo, nekaj, kar je skrival v duši, majčkeno in večno, drobec sentimentalnost? Ali pa je človek do roba napolnjen z divjostjo in nič dobrote ne ostane? Enkrat samkrat je Majdi med govoričenjem ušlo: »Mančica«, tako jo je imenoval, pa, pri živem bogu, tako o Manci nihče nikdar ni govoril. Hitro je potlej zamenjal temo, in silovit in brezumen kot venomer je takrat naglo skril to besedo v vrtinec naslednjih, jo zakopal pod nove plasti pogovora, kot da bi jo želel zabrisati v spominu poslušalca, morda pa celo v lastnem. Češek Majda, prvi v vrsti za pretep, samo da je zavohal kri, že ga je popadla blaznost, človek, ki je verjel, da je odločitev nagla stvar, in si nikdar ni dal časa za presojo, kaj bi mu prineslo največjo korist. Strzeleckega je oblila mrzlica, ko je pomislil nase. Nagonsko je prijel Tončka za ovratnik ogrtače in ga po tleh zvlekel globlje, med drevesa, proti jasi, ki se je svetlikala izza debel. Naj se muka tega pobiča konča, očitno je bil Tonček tako ali tako zapisan smrti, naj se zgodi, kot se mora, ne zaradi Mance, ne zaradi zabitosti, temveč zaradi molka, ker Tonček morda zvestobe prisegal ni, ampak sodba je sodba in ščititi špiclja je nepojmljivo.

Majda je urno šinil za njima. Nista se gledala, a oba sta si mislila isto. Škoda krogle za fanta. Nimata si kaj preveč mazati rok. Potolči in iti naprej. Tonček je brcal z zdravo nogo, jokal in gazil sneg. Iznemoglo oprijemanje za veje, kamne, štore, ničesar ni obdržal v rokah, nič ga ni zaustavilo ne podaljšalo življenja za teh nekaj bednih minut.

– Pust’ta me, pros’m, pust’ta!

Ob tem ječanju je Strzelecki odrevenel in prešinilo ga je, da je to znak, zdaj bi moral pobiču prizanesti, če ne, bo na svojo in Majdino glavo nakopal prekletstvo, a vrela mu je kri, Tonček pa kar naprej svoje, vrela je in kipelo je v njem, zato je močneje stisnil pest in zabrisal Tončka na tla, on pa še naprej, z istimi besedami, prosjačil je, cepec, ihtel, mahal z rokami.

– Pust’ta me, pust’ta!

Strzelecki ga je zgrabil za grlo. Mehak dotik kamna v dlani. Pok kosti. Čeljusti ni zadel. Tonček v krču, opletal je kot bi hudiča izganjal, in ihtenje, in drapanje zemlje, kot bi v zemljo hotel pobegniti, kot bi se hotel vrniti vanjo. Vrnil se boš, vrnil, tepček, le še malo. Nič, nič čustev, samo plamen od prsi navzgor, samo da čim hitreje, samo da bo plačal ta ničè za vse te dni, za bedna leta, za Vida, in za neutrudno misel, da je vedno pod nekom, vedno zunanji, kot v otroštvu z mamo po prosjačenju, na zaup, in kot v mladosti brez uka, zgolj to dobljeno, kar je bilo s spretnostjo pridobljeno, tako tudi v odraslosti, ker kdo bi pomislil, da si s pogumom človek izbori svoje mesto, a v teh koncih nikdar ne zlezeš na zeleno vejo, ne splavaš na površino, višje se ne povzpeš. Lahko samo plavaš z rečno strujo in moliš, da te tok ne butne ob skale. Naj ju torej ta bedak prosjači za življenje, naj prosjači pri falotih, morda sta ravno zato šla po tej poti, premamila ju je enostavnost razbojništva, morda sta hotela, da bi enkrat njiju kdo za kaj prosil. Ni važno, če za življenje, prav za življenje človek moleduje najbolj bolestno, najbolj iskreno, dal bi vse, kar ima, je in bo imel, vse, kar mu je najdražje, tako sladko se mu nenadoma zazdi to bedno življenje, tako pomembno, četudi vsi vedo – in on in njegovi krvniki –, da je to največja laž, s katero se je človeštvo vedno napajalo, kajti po tako malo pomembni smrti nihče ne bo prelival solz in čez nekaj mesecev nihče več ne bo pomnil, nikogar ne bo brigalo, da se je ta ali oni spremenil v prah, da ga je razvel veter, vendar je bil v poslednjih trenutkih vsakdo, zares vsakdo prepričan, da prav njegovo, njega edinega življenje karkoli pomeni, čeravno bedasto in polno ostudnih ravnanj, čeravno mizerno, saj je vendar v globini duše priznaval, da je vsako mizerno, in kaj ti bodo bogastvo, rodbina, odlikovanja – vsako enako mizerno in nikakršno. Naslajala sta se torej nad prosjačenjem, molitvami, zaklinjanjem na skupne sorodnike, rodovnik, spomine, svetinje, nad brezglavim iskanjem vezi s krvnikom, sklicevanjem na vest. Potem pa sta razblinjala utvaro. Tako je rad razmišljal o tem. Ljudem sta jemala edino laž, v katero so zares verjeli. Da njihovo življenje nekaj pomeni. Resnica je smrt.

Tonček se je premetaval na boke, izmikajoč se udarcem. Tako so se skupaj priplazili vse do goljave. Grabil je še po zraku v upanju, da zagrabi vejo ali eno izmed polen, razmetanih vsenaokrog. Stiskal je prazne pesti. S hrbtom se je drgnil ob obmejno rušo, stresal z glavo kot tisti oven, ki sta ga pod roko zaklala, točno tako kot oven. Majda je priskočil s kamnom. Udarec. V prsi. V trebuh. Hreščanje čeljusti. Javkanje se je prerodilo v cviljenje kot iz onostranstva, kot da bi Tonček z eno nogo že v peklensko žrelo stopal. Z drugo je nenadoma brcnil Strzeleckega v trebuh s tako močjo, da ga je upognilo nazaj in je padel na hrbet. Dvignil je glavo  in odrevenel. Gledal je v to nepojmljivo, nevidno, česar ni bilo moč zaobjeti ne s pogledom ne z razumom. Tonček je postajal hropeča klobka mesa, ki je rila po zemlji, nečloveška, neživalska, nepoznana krvava masa, iz katere so ponekod štrleli zavozlani kuštri in kremplji, grebel je sneg pod seboj in lanskoletno rušo, grebel zamrznjeno prst, kremplji pa so črneli in pokali, kot da ga zemlja ne bi hotela sprejeti vase. Z begajočim pogledom je iskal rešitev – v Tončku, v Majdi, kjerkoli, ker če Bog obstaja, kar ga nikdar prej ni kaj dosti zanimalo, mar je to res človek? Te krvave oči in cviljenje in počrnela koža, je to prav zares človek? Bi tudi on sam, če bi se znašel v čevljih nesrečnika, postal brezoblična hropeča gmota? Na vesti sta imela par življenj, a nikdar tako, nikdar na tak način. Kakšen bes ju je torej obesedel in čemu dviga roko nad takim ničetom? Majda, zapacan s krvjo, z blaznostjo v očeh, je segel po poleno. Zamahnil je. Zadrl. Curek krvi je brizgnil na prsi, obraz, brcanje je ponehalo, on pa je izpulil poleno in vbil znova, in znova, da so letele trske. Srce polno žareče moči, brez rešitve, brez streznitve. Strzeleckega je preplavil strah. Grlo je stisnilo nemo ihtenje. Taka sva torej. In taka sva zmeraj bila. Udomačeni zveri. Dva, ki se le pretvarjata, da kot navadna vaščana stopita v krčmo, se dogovorita za posel, zvrneta šilce, znotraj pa črna duša, somrak, mrliški zadah, litanije vseh življenj, ki sta jih vzela izključno po svoji volji. Krogla je dostojanstvo. Prerezano grlo dostojanstvo. To je bilo nekaj, česar mu nikdar ni bilo dano videti od strani. Čisto zverinstvo. Brezmadežno sveto zlo. Vrglo ga je na noge, prijel je Majdo za pas, pobil na tla. Za hip sta se valjala v prijemu, skupni hropeči dih, skupni znoj.

Dosti, Češek –  je mrmral čudno razneženo, kot otroku. – Dosti je.

Mišice, napete od napora, so krčevito drgetale. Gnev je počasi ugašal. Končno je prijem popustil. Padla sta na zemljo. Nad njima nebesni svod. Bog, bodi milostljiv meni grešniku.