Vse do naslednjega poletja je Luka raznašalo od sreče, ker je naredil tako pomembno stvar. Rešil je življenje rastlini, ki jo je prav gotovo čakala usoda, da to zasneženo zimo ogreje staro plešo strička Toma. Drevo je raslo, se razvijalo in Luke je upal, da bi kmalu lahko z njega utrgal kakšno češnjo. Bral je, da češnja prvič obrodi šele v četrtem letu, kar je bilo zanj nepredstavljivo dolgo. Toda leta so bila spakirana v hitri vlak in mu letela pred očmi.
Njegovega skrivnega drevesa ni nihče odkril, drevo pa ni napredovalo, kakor je bral, da bi moralo. Bilo je manjše, deblo je bilo tanjše, kot bi moralo biti, krošnja pa ni bila tako zajetna kot tiste v knjigah. Mislil je, da je to zato, ker je imelo tako težek začetek. Svet je zavrgel to drevo, ga izpljunil kot neplodno peško v obcestni jarek, pozabljeno in zanikrno. Tisto pomlad je po cvetovih videl zelenkaste, svetle plodove, ki se sramežljivo skrivajo med listi. Postajali so vse bolj in bolj rdeči, poleti pa so potemneli. Po tolikšnem času je komaj čakal, da poskusi svojo, očitno nekakšno čudno sorto češenj, ki ni bila podobna ne tistim v revijah ne tistim v vinogradu strička Toma.
Flo je bila ob njem, ko je utrgal prvi sadež z drevesa. Krošnja je skoraj segala do vrha majhnega kurnika. Po vseh kazalcih bi lahko bila njegova skrivnost kmalu ponosno razkrita. Odščipnil je temnordečo kroglico s peclja in jo položil v usta. Okus je bil mešanica sladkega in kiselkastega. Doslej je v življenju pojedel gajbe in gajbe češenj, takšne pa še ni okusil. Nekaj globoko v mislih mu ni dalo miru. Naenkrat mu je iz nekega razloga v glavi začel odmevati stavek strička Toma izpred nekaj let: »Res pa je, da je bilo tam tudi nekaj višenj.«
»Mama, mama, mama!« je odmeval Lukov glas po prostranem dvorišču kmetije. Tekel je, Flo pa se je cikcakasto podila pred njim in globoko in pretrgano lajala. Topel poletni dan je vse okoli njiju ovijal v poln lesk.
Skozi predsobo je stekel v hišo in zaklical: »Mama, prosim, povej mi, kaj je to.« Ustavil se je in globoko in vznemirjeno dihal. V roki je držal nekaj rdečih sadežev. Še enkrat je poslal isto vprašanje prazni hiši. Zdrvel je v kuhinjo, ampak je bila prazna. Flo je odbrzela po stopnicah, da bi preverila zgodnje nadstropje, vendar sta hitro dojela, da v hiši ni nikogar. Hladilnik, mu je kapnilo. Toda tam so bila samo starejša sporočila; na en mah jih je pobral in vrgel v koš za smeti. »Kje so vsi?« je vprašal Flo, ona pa je le gledala vanj z nagnjeno glavo in se verjetno spraševala isto.
Stopil je iz hiše, toda ni vedel, kam naj gre. Vsi bi morali biti tukaj, razen mogoče očeta, če je imel kakšno delo na polju. Danes je neuradno prvi dan kopalne sezone na kanalih, ampak se je redko zgodilo, da so se ljudje v prvih dneh odpravili tja; običajno so počakali, da se je še malo segrelo. Po dobro znani zgodbi je neki človek v tistih najzgodnejših dneh poletja – tisto leto pa je pripekalo že ob koncu maja – po vrnitvi z njive skočil v kanal, ker ni mogel več prenašati vročine. Čez dva dni so ljudje našli njegov traktor poleg kanala, osamljen in z zevajočimi vrati, kmalu pa so tudi ribiči izbrskali njegovo telo, zataknjeno v trstičju. Voda ga je, skupaj s srcem, ki se je ustavilo v trenutku, ko se je je dotaknilo, odnesla po toku navzdol, vse do jezera. Menda so tisti dan, njemu v čast, oklicali za prvi dan kopanja, čeprav Luke nikoli ni videl nikogar, ki bi v tistem času šel v vodo.
Šola se je za letos končala, tako da si ni znal predstavljati, kje bi lahko bila sestra in brat. Vedno je postopal po potkah svojega sveta, ampak se je zavedal njune prisotnosti v hiši in na kmetiji. Vedno sta se potikala tu nekje, sama ali s svojimi prijatelji in prijateljicami. Mama je, če ni bila v svojem šiviljskem salonu v vasi, vedno nekaj delala v hiši, prosti čas pa je rada preživljala med rožami v svojem vrtičku. Luke je nenadoma začutil nelagodje, zmedenost. Kot da mu je praznina velike kmetije nenadoma sedla na rame.
»Flo, pojma nimam, kam so vsi izginili,« je rekel in gledal v daljavo, iščoč kakšno človeško podobo. Pes je zacvilil iz globine grla in se usedel k njemu.
Nekaj časa sta čakala na dvorišču. Luke se je poskusil igrati s Flo, ji metati palico in njeno žogo iz cunj, ampak to ni dolgo trajalo; oba je skrbelo, ker ni nikogar. V očetovi delavnici si je kratek čas ogledoval svoj najboljši leseni meč in se poskusil domisliti, kaj na njem bi še lahko uredil, ker popolnost vselej zahteva še malo dela in še malo in nikoli ni konca. Ves čas je čez ramo pogledoval k vratom ograje in prisluškoval, ali se kdo približuje iz daljave. Postal je preveč neučakan. Minilo je že nekaj ur, od nikogar pa nobenega ne duha ne sluha. Ni bilo pametno preverjati na kakšni od sosednjih kmetij. Počasi se je že nočilo, eno od glavnih pravil vseh družin v okolici pa je bilo, da otroci ne smejo nikamor sami v temi.
Noč se je približevala, se spuščala od daleč in z neba zlagoma umikala svetlobo. Luke je s Flo stopil v hišo. Bil je lačen in je pojedel malo šunke in kruha, Flo pa je dobila ostanke včerajšnje večerje. Nato je svojo večerjo poplaknil s hladnim mlekom in na tleh dnevne sobe listal očetovo revijo, ki jo je našel tam. Flo je zadremala ob njem, on pa ju je v nekem trenutku pokril z odejo in sta globoko zaspala. Spanec je bil nemiren, mučen, stresal se je in se zbujal. Enkrat je skočil, ker je mislil, da je nekaj slišal. Flo ga je samo mirno gledala, kot da bi govorila: »Brez preplaha, mali, jaz sem na straži.« Pobožal jo je po glavi in ušesih, se prestavil na dvosed in ponovno zaspal, ona pa se je zvila zraven njegovih nog in se mu pridružila v spancu.
Sanjal je, da stoji na bregu kanala. Ni vedel, kako se je znašel tam. Samo stal je in gledal v svetlo in nekoliko megleno jutro. Vodna gladina je bila popolnoma mirna, kot nekakšno temno ogledalo. Videl je svoj obris in nekaj zraven svojih nog. Polagoma, kot da bi čas tekel nekajkrat počasneje, se je ozrl poleg sebe in na tleh zagledal pleteno košaro, polno višenj. Bile so rdeče, temne, kot da jih bo zdaj zdaj razneslo od zrelosti in bodo izkrvavele v kanalsko vodo. Prijel je košaro, jo dvignil za ročaja, ki pa kot da sta bila spletena iz nekogaršnjih rjavih las namesto iz šibja. V njej je bilo toliko višenj, da so začele padati z vrha kupa, ko jo je dvigoval. Kotalile so se druga za drugo in ploskale po gladini vode. Luke je nenadoma začutil oprijem ogromnega strahu, čeprav si je zelo želel poskusiti te sočne višnje. Verjetno bi bile nekaj najlepšega, kar je v življenju okusil. Naglo je košaro obrnil na glavo in kalna voda je požirala vsako višnjo, ki se je dotaknila njene gladine. Izginjale so nekje v globini.
Vse se je začelo beliti. Svetlo jutro je preganjalo slabotne meglice in vse spreminjalo v belino. Bilo je tako svetlo, da ni več mogel imeti odprtih oči. Naglo in boleče jih je zaprl in slišal Flo lajati v daljavi. Preplah, je pomislil. Nekje je preplah. Flo je najboljši stražar, ki ga je kadarkoli videl, in ko ona reče, da je preplah, se odzovite za lastno dobro! Odprl je oči in jo videl stati na zadnjih tacah. Gledala je skozi okno dnevne sobe na sprednji del dvorišča in vrata ograje. Ves prostor je bil obsijan z močno belo svetlobo; kot da se je noč prevesila v neko umetno jutro pod svetilkami, ki so zamenjale sonce. Planil je pokonci in v tistem trenutku je nekdo glasno vtaknil ključ v ključavnico in zdrvel skozi vhodna vrata. Oče je stal na prehodu iz predsobe v preostanek hiše. Temna podoba v umazani delovni obleki, kot da je pravkar prišel z njive. Obraz je imel moker, oči pa rdeče.
»Luke, si v redu, sin? Prišli smo pote, vsi so že zdavnaj v bolnišnici …« Ni mu uspelo končati stavka, zaihtel je in se poskušal na silo pomiriti.
Luke je zmedeno gledal očeta. »Nikogar ni bilo ves popoldan. Kje ste vsi? Kdo je v bolnišnici?«
»Tvoja sestra,« se je ustavil. Našel je kanček miru v dihu in nadaljeval: »Šla je na kanal. Ni je več, Luke. Mislim, da je ni več.« Ko je to izgovarjal, je Luke prvič v življenju videl, kako njegov oče razpada pred njegovimi očmi. Flo je zalajala in se mu približala, medtem ko je jokal. Nikoli ni videl očeta jokati, ni vedel, kakšen prizor je to.
Očetov prijatelj ju je peljal v bolnišnico. Luke je hotel zraven vzeti tudi Flo, ampak je tam tako ali tako ne bi spustili noter, zato je ostala doma. Nalil ji je vodo v posodico, preden je odšel. Ko so drveli po prstenih poteh, zavitih v noč, je bila tišina v avtu premočna. Grozila je, da jih bo vse zadušila in pustila strmoglavljene nekje ob poti. Slišati je bilo le brnenje motorja in tu in tam očetov poskus, da bi zadušil ihtenje v sebi.
Njegov prijatelj jih je rešil pred gosto, grozečo tišino in pojasnil Luku, kaj se je zgodilo: sestra je šla na kanal z nekaj prijateljicami in prijatelji. Hoteli so prekiniti prekletstvo in odpreti kopalno sezono, kakor je skozi solze pojasnila ena od prijateljic. Kopali so se in vse je bilo v redu, ampak nenadoma sestre ni nihče mogel videti. Vpili so in jo iskali. V nekem trenutku je eden od prijateljev zagledal balončke pri sredini kanala in skočil v vodo. Ko je prišel do nje, je plavala na vodi z mirnim obrazom, eno nogo je imela zapleteno v podvodno travo, kot da je skupaj z njo in kanalskim dnom plesala uravnotežen in neločljiv ples. Na pomoč sta priskočila še en prijatelj in prijateljica in vsi trije so jo komaj dvignili od tal. Umetno dihanje in oživljanje nista uspela in eden od njih je s kolesom oddrvel po pomoč. Odpeljali so jo v bolnišnico, ampak tam ni bilo rešitve.
Hladni bolnišniški hodniki, polni ploščic in belih sten, so bili večinoma tihi. Skoznje se je vlekla nekakšna nenavadna tišina. Občasno so jo prekinjali oddaljeni koraki lesenih cokel. Luke je gledal v tla, prekrita s svetlozelenimi ploščicami. Mati je sedela poleg njega, brat je spal na klopi z glavo v njenem naročju, oče pa jim je sedel nasproti. Ni jih mogel gledati v obraz. Občasno mu je pogled zdrsnil na brata, čigar speč in vsaj trenutno brezskrben obraz ga je pomirjal. Čakali so, da prevzamejo sestrino telo, tako je Luke slišal, ko so jim povedali zdravniki. Zdravnik, ki kot da bi prišel iz kakšne kleti, je imel bled obraz in izbuljene oči pod zelenkasto najlonsko kapo. Rekel je, naj še malo počakajo in da bo kmalu vse nared. Kaj bo nared, se je spraševal. Zdravnikov obraz je nakazoval, da je ta ali podoben stavek izrekel že neštetokrat. Kot da bi duhovnika slišali že stotič v istem dnevu izreči besedo amen ali kakšno molitev, tako da ne morete, da se ne bi vprašali, ali resnično verjame v te besede, ko prihajajo iz njega tako blede in šibke, prehitre in zguljene.
Vrtinec je bil prehiter. Vse se je dogajalo tako spontano in organizirano, kot da so vsi ljudje vsakodnevno deležni smrti okoli sebe in vedo vse, kar je vse treba narediti. Neki ljudje iz pogrebnega podjetja so že čakali v sprejemnem hodniku bolnišnice, nihče pa jim še ni ničesar sporočil. Luku so se zdeli podobni mrhovinarjem iz risanke, vendar se ni mogel spomniti, iz katere. Sestrini prijatelji so šli domov, čisto iz sebe so drug za drugim izginjali izpod bolnišnične luči daleč v noč. Oče in mati še vedno nista šla prepoznat sestre in potrdit zdravniku iz kleti, da je to ona. Vse okoli njih se je vrtelo in dogajalo s sapo jemajočo hitrostjo, nihče pa še vedno ni potrdil, da tam leži njegova sestra.
Luke je v žepu zatipal nekakšne kroglice in jih nezavedno vrtel med prsti, medtem ko je strmel v razpoko v tleh poleg stopala. »Res pa je, da je bilo tam tudi nekaj višenj,« ga je ponovno prešinilo. Pogledal je v mater, ki je bila izgubljena nekje v praznini: »Mama, prosim povej mi, kaj je to.« Iz žepa je potegnil eno temnordečo kroglico in ji jo podal.
Brez razmisleka je sprejela sadje od Luka in si ga položila v usta. Ugriznila je in počasi zaprla oči. »To je višnja, sin,« je rekla tiho, z glasom, izčrpanim od joka. »Od kod imaš višnje?«
»Za kurnikom imamo višnjo. Posadil sem jo pred nekaj leti in naskrivaj skrbel zanjo. Bila je mrtva, ampak je oživela,« med razlaganjem je opazil, kako se je mamin obraz skremžil od bolečine ob besedah »mrtva« in »oživela«, ter hitro nadaljeval: »Mislil sem, da je češnja. Danes sem jo prvič poskusil in se mi sploh ni zdela podobna češnji.«
»Si slišal tole?« je mati vprašala očeta in ga pogledala. »Za kurnikom imamo višnjo, ki je prvič obrodila.«
Oče je dvignil glavo, se zastrmel vanjo, nato v Luka in nato v bratov miren, speči obraz. »Imaš še zame eno?« je vprašal in po obrazu so mu ponovno stekle solze.