MOJ FANT STEFKE

Stala sem v temi dnevne sobe in se odločila, da naredim preverjanje. Preverjanje obsega: ali so okna zaprta, oba bojlerja izklopljena, tako v kuhinji kot v kopalnici, vse luči ugasnjene, ali se kaj svetlika na štedilniku, ali so polnilci potegnjeni iz vtičnic, ker sem slišala zgodbo o dekletu, ki ji je polnilec med spanjem razneslo v obraz. Ne bi rada, da moj obraz konča razsut po tem utesnjenem najetem stanovanju s pohištvom, ki ga je najemodajalec, tako se mi je zdelo, nabiral po vaških sejmih in bolšjakih.

Prižgala sem ugasnjen joint, ki je ležal v pepelniku, in pogledala okoli sebe. V temi so predmeti dobivali moraste oblike in me strašili. Svetilka se je izmaličila v podolgovato, izkrivljeno senco z enim očesom in zdelo se je, da mi mežika. Skozi režo omare, ki se je ni dalo do konca zapreti, je kukal črni rokav srajce z velikim gumbom. Dlje kot sem gledala vanj, bolj je postajal vse večja žuželka. Po tleh so hodile mravlje, ampak one so bile resnične in nikakor mi ni uspevalo ugotoviti, od kod prihajajo.

Vzela sem telefon in še enkrat preverila njegov profil. Fotografije ima takšne, da ne morem oceniti, kako je zares videti. Jaz sem objavila samo eno, najboljšo, ki sem jo imela, in napisala, da imam sedemindvajset let.

Tako sem v istem dnevu postala oseba, ki ne le, da ima Tinder, temveč tudi fantastično laže na njem. Dobiva se v Centrali, jaz pa sem že čisto napravljena, tako da lahko še malo sedim v temi, poslušam Bowieja in sanjarim. Sanjarim na splošno, o življenju, kakšno bi bilo videti, če ne bi pomislila na smrt tik po zbujanju. Kakorkoli, zlagala sem se, da živim na Dorćolu in da je ta kavarna v bližini, tako da bom morala pešačiti enainosemdeset minut s Konjarnika, kar je dovolj, da se streznim in začnem znova piti.

Pogledala sem svoj odsev v velikem ogledalu, naslonjenem na porumenelo steno. Poskušala sem oceniti, kako sem videti v očeh nekoga, ki me vidi prvič. Ni mi uspelo. Misli so se bolj usmerile v to, zakaj so moji lasje ravni in ne skodrani in zakaj niso svetli, kot ko sem bila otrok, in kako to, da ne vem, katere barve so moje oči, modre ali zelene.

Vstala sem in pogledala svoje telo. Nisem ga hotela podrobno analizirati, bilo pa mi je žal, da ne skrbim bolj zanj. Mogoče mi v puberteti ne bi bilo treba ugašati cigaret na roki in si preluknjati obrvi, zaradi česar imam dve luknjici, ki ne služita prav ničemur. Pogledala sem tudi levo nadlaket, na kateri je bila tetovaža roza flaminga. Zanjo sem bila prepričana, da si je ne bi smela narediti.

Zaradi misli o lastnem telesu mi je bilo neprijetno in sem obula superge ter pomendrala kolono mravelj, ki je bila na poti v kuhinjo. Začutila sem krivdo. Ne bi jih smela tako brezdušno poteptati. Predstavljala sem si, da se bo mogoče tudi moje življenje končalo v nekem tako nepomembnem trenutku, ko bom šla v kuhinjo, da bi pristavila vodo za kavo.

Prejšnjo noč sem imela spalno paralizo, prevzel me je občutek, da se nekaj skriva v stanovanju in čaka, da zaspim, da bi se mi lahko ponovno usedlo na prsi. Prej nisem znala določiti, kaj je to nekaj, dokler nisem na spletu videla Fuselijeve slike Nočna mora, na kateri dekle v belem spi s čudno nazaj nagnjeno glavo, na njej pa sedi črni opičji demon in se reži. In vsakič, ker so te paralize vedno enake, odprem oči in se zbudim, ampak se ne morem premakniti, kot da je moje telo otrplo. Predstavljam si demona s slike, kako sedi na meni, tako da ne morem vdihniti. Spreminja se v moje starše, brata, neke čudne neznane ljudi, ki jim manjkajo deli telesa, ali vame, kakršna sem bila nekoč in kakršna šele bom. Ne vem, kako dolgo to vse traja. Ko se mi končno uspe premakniti, si zaželim, da mi nikoli več ne bi bilo treba spati.

Misel na nezmožnost nadzora nad lastnim telesom me je začela preganjati in odločila sem se, da se odpravim. Morala sem še dvakrat zakleniti in za vsak primer preveriti, ali se vrat zares ne da odpreti.

Prej nisem bila tako obsesivna, ko je šlo za takšne stvari, ampak če dovolj dolgo živiš sam, se to preprosto zgodi. Pogosto sem si predstavljala, da se vračam domov in pred blokom najdem vse sosede, policijo in gasilce, ker sem pozabila izklopiti likalnik in je zato zgorelo celo nadstropje. Nato pride še moj zardeli debeli najemodajalec, ki mu hlače vedno tako lezejo dol, da se mu vidi rit, in me hoče ubiti.

Nenadoma je pozvonilo pri vratih in mi prekinilo tok misli. Trava me je udarila na tesnobo in sem se še dodatno vznemirila. Pogledala sem skozi kukalo, da bi ocenila, ali moram nujno odpreti, in prvo, kar sem zagledala, je bila majhna glava, velike svetle oči, slina, ki curlja iz ust, in mokri prsti, ki opletajo okoli njih. Dojenček se je premaknil nazaj in tedaj sem zagledala ženske roke, ki ga držijo, in še eno glavo, odraslo in večjo. Videti je bila kot Svetlanina glava.

Njeni lasje so padali čez rame in bili počesani nazaj razen enega zdelanega pramena, ki si ga je ovijala okoli prsta. Videla sem belo brazgotino na obrvi od padca na bazenu, ko je bila majhna, in okrogle lešnikaste oči, ki so gledale naravnost skozi kukalo vame. Postala sem gotova. To je Svetlanina glava. To je Svetlana z nekim dojenčkom pred mojimi vrati.

Ko sva se spoznali, je ona študirala filmsko režijo, jaz pa dramaturgijo. Jaz nikoli nisem bila z žensko, ona pa se je zlagala, da je. Nagovorila me je v drugem letniku, dotlej sva se poznali le mimogrede in naskrivaj sem jo opazovala, ker se mi je zdelo, da ve vse tisto, česar jaz ne vem. Jaz nisem vedela veliko, tako da to niti ni bilo zelo težko oziroma natančneje, Svetlana ni bila tako zelo pametna.

Morda se sploh ne bi zbližali, če ona ne bi dobila naloge pri glavnem predmetu. Morali so režirati prizor, ki prikazuje obup, zaradi česar je pristopila k meni in rekla:

»Si prosta? Rabim dramaturga.«

»Sem,« sem rekla prehitro, tako hitro, da me je še cele dneve potem mučilo, ker nisem počakala nekaj sekund.

»Treba je napisati prizor, ki prikazuje obup.«

Začela sem prikimavati, kot bi imela tike. Komaj sem čakala, da pridem domov in zlezem v posteljo. 

»Ti zgledaš, kot da to znaš.«

»Zakaj?«

»To imamo za izpit.«

»Zakaj jaz tako zgledam?«

Poskušala mi je razložiti, da je nekaj takega v načinu, kako opazujem ljudi. Nisem je ravno razumela.

»Kdaj je rok?«

»Včeraj je bil.«

Uspelo mi je napisati dve strani o deklici, ki čaka na obisk očeta v zaporu in lupi mandarine, ki jih meče po tleh. Svetlani se je mudilo in kazalo je, da bi sprejela vse. Ko sem ji prinesla prizor, je zmečkala papirje v nahrbtnik in se zahvalila. Na izpitu je dobila sedemko.

Potem me je začela pozdravljati na hodniku in je to bilo vse, dokler se nisva nekega večera srečali v Dragostorju na rejvu. Jaz sem bila hudo pijana, ker sem se odločila, da od jutri ne pijem. Ona je bila samo pijana in ni sprejela nobene večje odločitve tisti večer. Začeli sva plesati in si razdelili rdeč iks z znakom supermana. Nikoli prej nisem bila z dekletom, ampak tisti večer sem želela razširiti svoje izkustveno polje in sem jo poljubila.

Ni bila posebej navdušena, ampak me tudi ni zavrnila. Spomnim se, da sva šli v prostor s sedalnimi vrečami, ki je bil povsem prazen. Majhna disko krogla je visela s stropa in metala snežinke. Imela sem vtis, da sneži. Čvrsto sva se prijeli za roke in se začeli vrteti. Sprva počasi in previdno, nato vse hitreje. Svetlana je kričala od smeha z odprtimi usti in spuščenimi lasmi, zaprla sem oči in začutila hlad pravega snega, ki se tali po vročem obrazu. Spomnila sem se, kako sta nekoč oče in brat posekala smreko iz parka ob bloku in jo prinesla domov, da jo okrasimo.

Vrgli sva se na vreče in pripovedovala sem ji o ukradeni smreki in tem, kako se je mama jezila, ker sta to naredila, in kako sem bila srečna, da imamo smreko, in kako smo se na koncu vsi smejali in jedli svinjino in prižigali kresničke, ki sem jih držala tako, da so mi iskre padale po rokah in me rahlo ožgale. To je bilo najlepše silvestrovo, ki se ga spomnim. Svetlana je pozorno poslušala, znala si je zapomniti podrobnosti, ki jih je nato v pogovoru spontano omenila, in vedno sem se počutila prijetno, ko je to naredila.

Skupaj sva preživeli nekaj noči. Bila je mehka, topla in mrka, ni rada govorila o naravi najinega odnosa. Zaljubila sem se in zdelo se mi je, da zaradi nje postajam oseba, ki je videti, kot da ve tisto, česar drugi ne vedo. Nisem vedela. Po štirih mesecih sem povedala svoji družini, da sva v razmerju. Materine kletvice so bile sočne, brat je čudno odmahnil z rokami, kakor da mu ni jasno, zakaj bi moral to sploh vedeti. Edino oče se je strinjal, da je to v redu. Toda oče je kmalu umrl, kar pa ni imelo zveze z mojo lezbično dogodivščino. Smrt je nekaj, kar se preprosto zgodi.

Kakorkoli, Svetlana me je po šestih mesecih pustila, se poročila z najboljšim prijateljem in opustila študij. Mama in brat sta se po tihem veselila. Oče ni začutil, da bo umrl.

In zdaj je tu. Stoji v hodniku bloka in v roki drži nekega dojenčka. Svojega ali tujega. In zvoni. Vztrajno zvoni, zaradi česar pritisnem na kljuko in odprem vrata. Objame me z dojenčkom, ki nenavadno mirno prenaša zgnetenost med nama, in se rine, da bi vstopila. Zaprem vrata, stojiva v hodniku, ona pa gleda proti temi dnevne sobe.

– Kaj je to ... Ni elektrike?! Umiram od lakote.

Ko sem mazala kremni sir na kruh, sem gledala po hladilniku, kaj bi ji še lahko dala v sendvič. Imela sem dve rezini šunke, ki sta že dolgo stali. Nisem bila prepričana, ali sta užitni, ampak tudi ona ni mislila name, ko me je pustila.

Prizor, ki sem ga zagledala skozi kuhinjska vrata, me je prepričal, da je dojenček njen. Držala ga je z eno roko in ga poskušala podojiti, dojenček pa se nikakor ni hotel prisesati na njeno veliko temno bradavico. Odložila ga je in prižgala cigareto, malo stikala po torbi in našla stekleničko z mlekom. Slišalo se je zadovoljno cmokanje, jaz pa sem iztisnila majonezo čez sendvič, da zaduši vonj šunke.

Še nekaj časa sem kukala iz kuhinje in se delala, da sem zaposlena. Opazila sem, da je Svetlana shujšala, ključnici sta ji štrleli, vene na rokah so bile izbočene, obrazne poteze pa so dobile temno ostrino. Še vedno je bila privlačna, oblečena je bila v črno in imela je neko narkomansko, ulično lepoto. Začutila sem čudno jezo in nelagodje. Nisem bila prepričana, kaj čutim do nje, kaj pa do sebe.

Svetlana si je s prsti obrisala kremni sir z ust, medtem ko je zadovoljno jedla sendvič. Sklonila se je in povohala dojenčkovo rit ter žvečila naprej. Odvrnila sem pogled proti stenski uri z rimskimi številkami in se spomnila vprašanja:

»Kako si vedela, kje živim?«

»Vprašala sem Acota.« 

»Nič mi ni povedal.«

»Rekla sem mu, naj ti ne pove.«

Aca je bil najin skupni prijatelj, ampak sem pogosto pozabila, da se onadva še vedno družita. Nikoli je nisva omenjala. Jaz sem se delala, da je mrtva.

»Oprosti, kar uletela sem.«

»Nima veze.«

Svetlana si me je ogledala.

»Zakaj si tako zrihtana?«

Besede so kar naenkrat zletele iz mene, sestavljene v stavek.

»K fantu grem.«

»Kako mu je ime?«

Podaljšala sem tišino z iskanjem vžigalnika, da bi se spomnila, kako je tipu s Tinderja ime. 

– Stefke.

Bila sam zadovoljna s to dodatno podrobnostjo o tem, da ne le, da imam fanta, temveč da ima on tudi vzdevek. Svetlana je vprašala:

»S čim se ukvarja?«

N kratko sem odgovorila, da je maser, in sva molčali, medtem ko je ven vlekla plenico, da bi previla Daro. Izkazalo se je, da je dojenčku tako ime. Nisem vedela, kako naj jo vprašam, kaj za vraga z Daro iščeta tukaj.

»A jo lahko odnesem tja uspavat? Čist je cmerava. Kaj je, ti, mala, zakaj si tako cmerava?!« 

Začela je težiti otroku in odpeljala ga je v spalnico, kjer je bila ena postelja. Ostala sem s posrano plenico in samomorilskimi mislimi. Čez nekaj trenutkov je pokukala ven. Z bombažno plenico na glavi je bila videti kot severni medved, ki me gleda iz jame. Tako je poskušala nasmejati Daro, ki je vztrajno jokala. Rekla je:

»Vanja, ti kar leti, če moraš. Mislim, če te ne moti, da ostaneva.«

AAAHH BELINDA

Res bi lahko bila normalna in rekla, da mi je zlomila srce, zaradi česar ne bi rada, da parazitira v mojem bednem, najetem stanovanju. Seveda nisem. Seveda sem rekla:

»Veš, da lahko.«

V hodniku bloka sem preskočila fanta, ki je skrčen spal na stopnicah, naslonjen na mrzel, zguljen zid. Že nekaj časa je vsako noč prebil tukaj in nisem vedela ničesar o njem. Ni bil videti kot brezdomec, bil je spodobno oblečen, ampak vedno v škripcih, z majhnim retro telefonom, izčrpanim obrazom in zaspanimi očmi.

Stresel se je, če se je nenadoma zaslišalo odpiranje vrat ali če je zazvonil telefon, in obrnil glavo, ko je kdo šel mimo. Včasih je bil tako utrujen, da je spal čepe v kotu v nekem nenaravnem položaju. Zdelo se je, kot da beži pred nekom. Pogosto sem si predstavljala, da ga spustim v stanovanje, skupaj večerjava, pijeva pivo, on mi pripoveduje svojo življenjsko zgodbo in se mi zahvaljuje, ker sem tako dobra oseba. Nič niti približno temu se nikoli ni zgodilo.

Pred blokom sem se spustila po asfaltirani potki, ki je peljala do smetnjaka. Za njim je bilo otroško igrišče, na katerem sta se tip in bejba šlatala, stegnjena čez klopco. Med poljubljanjem se je usedla nanj, tako da se je drgnila ob njegova stegna, ven so ji gledale črne spodnjice z belimi srčki, v katere je on poskušal zlesti z rokami, ona pa jih je v smehu dvigovala nazaj na svoj hrbet. Med dvema drevesoma je bila napeta vrv in nanjo je soseda, ki je nisem poznala, obešala perilo. V ustih je imela dolgo cigareto. Pepel je letel po posteljnini.

Zabrisala sem vrečko s plenico, vrečka se je odprla in plenica je padla na koščke kruha poleg smetnjaka. Ustavila sem se in začutila, da me nekdo gleda.

Ko sem dvignila pogled, sem srečala oči suhega fanta v majici, na kateri je z raznobarvnimi flomastri pisalo 4. b, ki stoji na parkirišču z dvignjenimi rokami na črnem terenecu, medtem ko mu dva škifa težita. En mu je rovaril po žepih, drugi se je smejal med telefoniranjem. Videla sem, da suhec gleda vame, medtem ko se oddaljujem.

Šla sem mimo svojega umazanega, belega punta in spustila brisalce, ki jih je nekdo dvignil, ker nisem parkirala naravnost. Morala sem to narediti, ker je bila v asfaltu luknja. Nisem mogla oceniti, kako je luknja nastala. Bila je že polna drobnih smeti in plastenk. Predstavljala sem si, da se luknja veča in požira parkirišče, nato Konjarnik, potem ves Beograd in vso Srbijo in da tuji mediji poročajo o državi, ki je nekega dne izginila, v strahu, da bo luknja požrla preostanek sveta, kar se na koncu tudi zgodi.