View Colofon
Translations
Mentor

Jelka Ciglenečki

Published in edition #2 2019-2023

Very important person

Written in SL by Andraž Rožman

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.
      Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obnašati lepo. Kadar je bila doma. Ponavadi je ni bilo. Morala naju je preživeti, kje drugje pa človek lahko svoji družini najde drobtine kruha, če ne v Nemčiji. Od takrat imam rad vlake. Naj me vozi vlak v daljave … Ko se usedem v vagon, položim noge predse, sklenem prste in stegnem roke, oči pa vržem skozi okno … In proti Bavarski.
      Ko zaslišim škripanje pod vagonom, vem, da sem na začetku in da konca še dolgo ne bo. Še dobro, da so naši vlaki predpotopni in da me spominjajo na Franca Jožefa. Zgodovino imam rad. Koncev ne maram. Predstavljam si, da trenje, ki nastane med kolesi vlaka in tračnicami, proizvede iskre. Iskri se v meni. Včasih tako močno, da me obliznejo zlohotni plameni. Zna biti še huje, lahko dobim opekline, enkrat je stopnja nižja, drugič višja in potem pristanem v bolnici, tam pa človek moje sorte noče biti in od tam me niti Titovi varnostniki zlepa ne rešijo. Hočem potovati. Kamorkoli, le med bele halje ne.
      Gospod Seljak je bil danes še posebno namrgoden. Morda mu ga njegova najljubša uslužbenka ni dobro obdelala ali pa mu je spet kakšen lobist zadal nemogočo nalogo, ki jo bo z nekaj malega spužvastega zvijanja seveda opravil. Zmeraj jo. Fascinira me resnost obraza, ki mu ostrino dodajajo v meso zaraščene korenine porezanih črnih dlak. S prezirljivim pogledom in precizno pristriženimi lasmi, ki na robu lasišča obdajajo nadvse temeljito negovano plešo, ne daje le vtisa strogega človeka, ampak tudi poosebljene racionalnosti, ki ji nič ne more uiti z radarja. Temu nasedajo njegovi lakaji v poslovnem imperiju neštetih podjetij, ki si ga je, o tem ni nobenega dvoma, zgradil s krvjo in znojem, ljudi moje vrste pa ne more preslepiti. Mi imamo posebne, tako rekoč jasnovidne sposobnosti, ki takšne, kot je naš šefek, zlahka spregledamo. Trši, ko je njegov obraz, trša je njegova realnost. Ti povem, da so dnevi, ko lahko vidim vanj, in so dnevi, ko ne vidim dlje od njegovih marmornatih lic. In kadar poškilim v drobovje, vidim polja zaudarjajočega humusa, le tu in tam kak bel otoček marjetic, pa nekaj sivke vmes. Saj vem, da tudi meni včasih na oči pade koprena, ker šefeka nočem videti drugače, kot ga hočem videti. Ampak z njim mi ni treba biti milosten.
      A kaj bi ti razlagal, saj imam sam preveč problemov. Zadnjič sem želel potovati po mestu. Le od centra do Špice sem se hotel sprehoditi, do tja, kjer reka zavije v okljuk in se obrne proti severu, skozi bobniče spustiti pesem sinic, si odpočiti oči na zeleni lenobi, skozi katero količim pogled, zdaj na to, zdaj na drugo ribo. Ščuka, sulec, krap, klen, zelenika, platnica … Ne razumem tega športa. Na Plečnikovih stopnicah stojijo in če je treba, čakajo ves dan, da kaj ujamejo, potem pa ubogo bitje spustijo nazaj v življenje. Varuhi narave si pravijo. Jaz imam drugačne zaščitnike. Vsaj zdi se mi, enkrat bolj, drugič manj. A včasih imam občutek, da ni nikjer nikogar in da sem na vsem svetu povsem sam.
      Tisti dan so me spremljali, pa le do Špice sem hotel iti. Prepričali so me, da sem very important person. Saj sem, kdo pa ni, vsak človek je very important, ampak jaz sem še posebno. Katerega navadnega teptalca zemlje pa še čuvajo obveščevalci? Lunin odblesk v reki me je prepričal, da me spremljajo s helikopterjem, tako si pošiljajo znake. Ko sem hodil mimo univerze, sem se spomnil svojega starega. Na tem balkonu je imel slaven govor, ni je zgodovinske knjige, ki ne bi razlagala, kako je žugal tistim, ki bi hoteli rušiti Jugoslavijo.
      Šel sem naprej in nisem bil prepričan, ali sem Žarko ali Mišo ali pa sem kakšen od tistih pankrtov, za katere moj stari sploh ni vedel ali pa je vedel in se je delal, da ne ve. Zakaj me ni hotel poznati? Mama mi je govorila, da sem ga videl le enkrat. Bil sem premajhen, da bi se ga zavedal. Šele nekaj mesecev sem močil plenice, ko sva se prvič in zadnjič srečala na sodišču. Priznal me je, poznati me pa ni hotel. Je pa vsaj plačeval. Menda. Nekaj časa. A mu ne zamerim. Rad bi ga le poznal, ne samo s slike na grobu vaškega pokopališča, ampak zares. Da bi se tako kot dva prava možakarja, kakor sem slišal govoriti modre hruste, usedla za mizo v gostilni, spila špricer in se pomenila.
      Ne vem, ali se me je izogibal, ker sem drugačne sorte – enkrat se mi zdi, da posebno žlahtne, drugič, da posebno gnile –, ali je imel že preveč drugih otrok. Človek na položaju nima časa za drobnarije, kot je preživljanje časa z otroki. Saj ne vem več, na kakšni funkciji je bil. Je bil predsednik države, prvi komunist med enakimi komunisti in prvi partizan med enakimi partizani ali je bil le vodja obrata v Litostroju, prvi delavec med enakimi delavci, v časih, ko so delavci vedeli, kaj je samoupravljanje. Zdaj vemo le še, da je to nekaj, česar že dolgo ni, zato nismo več prepričani, ali je sploh kdaj bilo in mi ubogi proletarci ne vemo, kaj naj zahtevamo, kaj šele, da bi se organizirali in kapitalistu izprašili rit. Preveč nas je strah, pa tu in tam nam še kakšen ostanek mastne pečenke pade z mize, enim večji, drugim manjši kos, zato si o takih, kot je naš šefek, upamo govoričiti le v bifeju.
      Ah, kaj bi se ubadal z razrednim bojem. Raje bom prestopil med kapitaliste. Boš videl, postal bom podjetnik. Začel bom s prodajanjem na bolšjaku, končal z verigo restavracij in vlaganjem v nepremičnine ali pa bom zadel na lotu. Saj je vseeno. Ne vem, kako, a vem, da bom obogatel. Takrat ti bom kupil stanovanje, pa še jahto, da boš spoznal, kaj je oceanski zrak. Zdaj mi pa časti kavo in posodi pet evrov, če jih imaš.
      Omenil sem ti že svoje dileme. Iskanje identitete, bi rekli ti in tebi podobni, medtem ko v našem svetu za ta pojav učene glave najdejo kakšen bolj zlovešč izraz. Pa saj je vseeno, kakšne besede uporabimo. Važno, da me razdvojenost včasih neznosno pekli, tako je srdita, da bi se najraje vrgel v reko. Še raje pa tja zaženem stol, kolo, telefon … Kaj bom sebe utapljal, živeti je krasno. Sploh, če imaš evro v žepu in če te ljudje ne podijo stran od sebe. Ampak tega jaz ponavadi nimam. Gazda, pri katerem me gospod Seljak najema, mi plača minimalca, o plačanih nadurah lahko le sanjam, včasih mi še nadomestilo za malico in prevoz na delo odškrtne. Saj vem, da me je zaposlil le zato, ker zaradi mene od države dobi subvencijo. Če imam srečo, dobim regres, a Gazda v zameno zahteva procente. Res pa je, da nisem ravno varčen. Sploh kadar se me polasti to salamensko identitetno vprašanje. Takrat trpi denarnica. In meščani se me še bolj izogibajo kot ponavadi.
      Zdaj nekaj že veš o meni, sem zanimiv tič, ne? Povedal ti bom še več, če boš hotel. Tudi o ljubezni ti bom govoril. Po mestu se sprehaja. Ko jo vidim, mi glasovi v glavi začnejo peti The Girl from Ipanema … Videvam jo, ko s šeltijem na vrvici hodi po Petkovškovem nabrežju. Njena hoja je mešanica samozavesti in miline. Ta korak … Ko eno nogo postavi daleč pred drugo, zravna trup, dvigne glavo in se odpravi skrivnosti naproti … Takrat se ji dolgi svetli lasje rahlo privzdignejo, nepremičen pogled pa usmeri v nevidno točko v daljavi. Kako rad bi vstopil v ta misterij.
      Spominja me na mojo veliko ljubezen. Ne po videzu, ampak po notranjih svetovih, ki mi jih razpira. Ljudje moje kaste smo vajeni spati z osamljenostjo. Ampak nekaterim ženskam se zdi identitetno vprašanje zanimivo. Pa všeč jim je, ker sem v postelji tiger, kadar poletim nad oblake. Španka, o moja krasna Španka, kdo bi vedel, kje se zdaj potikaš. Še vedno voham neskončno dolge valovite lase, pred očmi se mi prikazuje rjavkast nadih njene polti. S socialnimi delavci in sotrpini smo šli svoje izkušnje delit v Salamanko. Prek nekega evropskega projekta, kaj pa drugega. Saj je vsa ekonomija odvisna od trapastih projektov. Evropski ali državni kravatarji objavijo razpis, nevladniki se stepejo za evre, nas, norce, begunce in reveže vseh vrst, pa rabijo, da se podpišemo na nek list papirja, da »upravičijo sredstva«. V zameno nekaj počnemo, včasih nas kam peljejo, tu in tam nam dajo celo kakšen evro.
      Tega podpisa mi ni žal. Odpeljal me je k Maríi. In k Salamanki. Včasih ne vem, ali bolj ljubim to žensko ali to mesto. Ko sem se izgubljal po labirintih uličic, se mi je zdelo, da se zdravila v meni topijo in se prebujam v življenje. Ne nakladam. To lepoto je poznal že Unamuno. Kako je bilo lepo, ko sem stopal po kamnu, po katerem je hodil tudi on. Vendar ti zdaj še ne izdam vsega. Prej se moraš zavezati, da mojega pripovedovanja ne boš zavrgel, kot ponavadi ljudje naredijo z mano. Upam, da se skupaj zakopljeva v preteklost, da bi se lahko zapodila v prihodnost, in ugotovila, kdo v resnici sem.
      Izvedel boš veliko o naših čudovitih totalnih institucijah. Si že kdaj slišal za Hrastovec? Pa za mojega soborca Leva? Njega so jekleni birokrati, zdravila in zavodske stene nedolgo nazaj ubili. Kako ga ne bi. Veš, kaj vse je preživel! Tudi jaz sem marsikaj prestal, a se še držim. Midva z Levom sva veterana. Naju so v normalnost preobražali še po starem sistemu, z metodami, ki jih nočeš poznati. Si bil kdaj v skvotu ob reki? Rad imam tiste odkrušene stene stare tovarne, grafite na njih in ljudi z vseh vetrov. S tem prostorom imam dolgo zgodovino. Pojdi tja. Ko vstopiš na posestvo, na ogromnem dvorišču zavij ostro desno, videl boš stavbo, v kateri je socialni center. Na steni poišči njegovo fotografijo. Postavili so jo na najbolj vidno mesto.
      Veliko vem. Ne le o svojih predstavah in predstavah mojih tovarišev. Saj vem, to je najbolj zanimiv del mene. Ampak moja pamet se tu ne konča, in vem tudi kaj takega, česar ne bi bilo treba vedeti. Berem. Potujem – v mislih in fizično. Opazujem. Razmišljam. Poslušam. Pomnim. Ne mirujem. Rad bi bil zgodovinar ali geograf. Lahko bi bil turistični vodič, svoje mesto in svojo deželo poznam kot dlan svoje Španke. Ne verjameš? Poglej skozi okno, tja proti severu, kjer je na vrhovih še sneg. Tista vdolbina med gorami je Kamniško sedlo, levo ob njem je Brana, desno pa Planjava. Še novinar bi lahko bil, gotovo boljši kot večina v bajti, ki jo čuvam. Z novicami sem bolj na tekočem kot oni. Kaj naj pa med službenim časom počnem drugega, kot da berem časopise. Vse preberem. Marsikaj bi lahko počel. A kaj mi to pomaga, ko pa ponavadi v enem zamahu poderem, kar sem do takrat gradil. Kot bi na plaži delal peščeni grad, potem bi se spotaknil in ga poteptal.
      Veliko peščenih gradov sem uničil, a so mi jih tudi drugi pomagali sesuti. Ko me ljudje ne bi le poslušali, ampak tudi slišali, moje možnosti ne bi bile tako pičle. Še lažje bi mi bilo, če bi bil sistem naravnan malo drugače. Tako da ne bi bil ustvarjen za večino, ampak tudi za nas nebodinastreba. Potem bi bilo bolje za vse. A če želiš doseči kaj takega, moraš obrniti perspektivo in se vprašati, zakaj je določena resničnost sprejeta kot resnična, določena pa ne. Saj sta obe resnici, le da je ena resnica neresnična, druga resnica pa resnična, ali kaj? Zakaj se mi vedno znova zdi, da nisem na pravi strani? Saj bi želel biti, se trudim, ampak ne zmorem. Peščeni grad nikoli ne obstane.

      Tole je šele začetek, boš videl, moja zgodba je filmska. Ko bo svet zvedel zanjo, me bodo klicali iz Hollywooda. Ali pa raje kakšen Lars von Trier, da bo posnel nadaljevanje Idiotov. No, tako hudo ni, ampak kdo si pa v resnici ne želi biti idiot? Nekje globoko v sebi. Norost je najbolj čista oblika človeka. Vprašaj kneza Miškina, če ne verjameš. Kadar me premetava, si govorim, da počnem samo to, kar si drugi želijo početi, a si ne upajo.

      Odloči se. Hitro. Moj čas je dragocen.

More by Andraž Rožman

Hiša v Hajfi

Nekaj mesecev kasneje 12. avgust »Mohamad, čez pol ure bodi pri telefonu. Mislim, da sem jo našel!« Odrinem se s postelje, se ves raztresen oblečem, kolikor urno morem in se poženem iz hostla. Hitro. Kot da bi bilo kaj drugače, če bi k hiši prišel pet minut prej ali kasneje. Skorajda tečem po klancu navzdol proti pristanišču, tam nekje med judovsko sosesko Hardara Carmel in nekdaj palestinsko Wadi Salib. Vseeno slišim žago, ki najbrž reže železo, in kokoši in peteline. Nenavadno. Vonj po kmetiji sredi mesta, ki želi izbrisati zgodovino in biti moderno. Kot bi se vrnil v leto 1948, ko je s ...
Written in SL by Andraž Rožman
More in SL

Obletnica

Končano. Vzel sem prtljago, obleko v zaščitni vreči, žlico za čevlje in vrnil ključe. Do doma sem imel še šest ur vožnje, toda pot nazaj je vedno krajša. Spustil sem okno, pomolil ven glavo in še hitreje zapeljal po glavnem bulvarju. Po licih mi je bril od večera in hitrosti ohlajen zrak, spominjal me je na ostrino blazinice za odstranjevanje ličil. Moja polt je občutljiva in ne prenašam dobro ličenja, kakršnega so deležni voditelji poročil, s katerim skušajo doseči, da ne bi bili videti kot polna luna na steklu. Na obraz jim nanesejo plast pudra in jo kasneje postrgajo s takšnimi blazinicami....
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

V redu je

S seboj vzame aparat za kavo. Ne ve, kdo je. V vsakem primeru pa ve, da je ženska s popolnoma avtomatskim De'Longhi Magnifica S ECAM20.110.B aparatom za kavo. V črni in sivi barvi. Ker ne ve ničesar več, so vsi detajli pomembni. Ko zjutraj aparat z neznosnim hrupom melje kavna zrna, se takoj zbudi – njeni sosedi pa tudi. Kupila ga je iz druge roke, a nerabljenega, preko spletne trgovine, in štiri dolge dni vsako jutro čakala nanj pred oknom. Medtem je vsakih pet minut osvežila stran za sledenje paketu. Potem je začela osveževati ne le stran za sledenje, ampak tudi sporočila na Twitterju, ker m...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Esmeralda

Sveče namesto svetilk. Vedra namesto bidejev. Naključni, legalni in množični splavi. Bilo je v srednjem veku in odvijal se je še en domači porod. Sreča; rodila se je svetloba in šlo je za prvo deklico modrih oči. Prvikrat sta bili na zemlji, pod sinjim nebom, rojeni očesi v odtenku tistega, kar je zgoraj in ne spodaj.  Gospa je prišla na ulico. V eni roki je nosila bio zelenjavo, v drugi novorojenčka. Namen je imela iti do Cerkve, da bi pokazala to reč; morda bo župnik vedel, kaj je to pomenilo, morda je kaj videl v spisih; če župnik ne bo vedel pa morda škof. A najprej blagoslovi in z njimi ...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Hiša v Hajfi

Nekaj mesecev kasneje 12. avgust »Mohamad, čez pol ure bodi pri telefonu. Mislim, da sem jo našel!« Odrinem se s postelje, se ves raztresen oblečem, kolikor urno morem in se poženem iz hostla. Hitro. Kot da bi bilo kaj drugače, če bi k hiši prišel pet minut prej ali kasneje. Skorajda tečem po klancu navzdol proti pristanišču, tam nekje med judovsko sosesko Hardara Carmel in nekdaj palestinsko Wadi Salib. Vseeno slišim žago, ki najbrž reže železo, in kokoši in peteline. Nenavadno. Vonj po kmetiji sredi mesta, ki želi izbrisati zgodovino in biti moderno. Kot bi se vrnil v leto 1948, ko je s ...
Written in SL by Andraž Rožman

Prebliski

      V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:       JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.       Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.       Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vz...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello