View Colofon
Translations
Mentor

Jelka Ciglenečki

Published in edition #2 2019-2023

O vrancih in demonih

Written in SL by Mirt Komel

Včerajšnjega dne se spominjam, kot da bi bilo včeraj. V Bruslju sem vzel vlak – vlaka pravzaprav, kajti moral sem prestopiti – do Haaga zgolj zato, da bi videl eno samo samcato sliko.
    Demon obsesivne želje me je obsedel, tako da sem preprosto moral iti.
    Toda potovanje je bilo daleč od tega, kar sem si predstavljal – lepo, sproščeno potovanje na Nizozemsko – in kar sem dojel skoraj takoj po odhodu iz hotela, s čimer sem pustil vse in vsakogar za seboj.
    Na bruseljski gare du nord sem skoraj stopil na napačen vlak, ker sem se sinhroniziral na urnik gare central, tako da sem se namesto nakupa prek spletne aplikacije odločil za staromodno okence, s starejšim gospodom na oni strani stekla, ki je bil tako prijazen, da mi mi ni samo sprintal vozovnice, temveč tudi podroben vozni načrt (tako prijazen je bil, da sem sprva mislil, da mi sploh ne bo zaračunal, nato pa me je vse skupaj stalo 90 evrov). 
    »Kaj bi sploh lahko šlo narobe?« se spomnim, da sem pomislil, ko sem na ta način izgubil skoraj eno uro na postaji, nato pa sem se spomnil, da sem pozabil preveriti urnik muzeja Mauritshuis, kamor sem bil namenjene: »Šit, ne bo mi uspelo v času prit'!« Stoječ na peronu, živčno kadeč, nisem bil več prepričan, če sem bil na pravi poti. In še ko je vlak dejansko prišel, nisem mogel verjeti, da se dejansko odpravljam.
    A vendar so se vlačni vranci pognali v galop skozi popoldan, tako da sem po uri branja in uri potovanja naposled prispel do Brede (belgijskega kraja s slovenskim imenom). V Bredi sem skoraj zamudil povezavo z naslednjim vlakom zaradi zamude taprvega, na katerega sem se zato bil primoran vrniti, saj je prav tako potoval v Haag, pa čeprav na južno in ne centralno postajo in potemtakem še dlje od muzeja, ki se je že počasi zapiral. 
Nad nami na kontinentu nizka oblačnost nad nizkotno kapitalistično industrijo, ki se je razprostirala ob železniški progi skupaj z nekaj hišami iz zidakov – na čistem nebu nad mrzlim zimskim morjem v daljavi pa jasen, prejasen sončni zahod, ki je očistil mojo dušo črnogledih dvomov, ki so me razjedali, da mi morebiti ne bo uspelo, tako da so se oblaki mojih misli zaobrnili v pravo smer in skupaj z vetrom razprli navdušujoča jadra. 
      Na postaji v Haagu doženem, da mi ne bo uspelo, vsaj ne peš, tako da vzamem prvi taksi, ki pride mimo. Vožnja skozi počasno prometno konico me je naredila samo še bolj živčnega, toda turški taksist v kitajski lederci me je pripeljal do Mauritshuisa ravno še ob pravem času (vožnja je stala 10 evrov, pa še priboljšek sem pustil, saj je hitel, kolikor je le mogel, kljub temu da sploh ni razumel mojega razloga). 
      Ali vsaj skoraj ob pravem času, kajti dobri ljudje, ki delajo tam – od varnostnika pred vhodom do kustosa v galeriji – so me hoteli prepričati, da sem prepozen, saj da zapirajo čez petnajst minut. Vključno s punco na pultu z vstopnicami, ki me je v duhu protestantizma poskušala prepričati, da se ne splača: »A je res vredno plačati polno ceno za vstopnico, če imate na razpolago le petnajst minut časa?« (mimogrede, cena vstopnice je bila 15 evrov) – slovesno sem ji odgovoril, da sem tukaj zgolj zato, da »vidim eno samo sliko« – pogledala me je, kakor da sem Slovenec (kar sem, po naključju, tudi res bil), nato pa vprašala: »Katero sliko pa?« – »Lišček« sem odgovoril. Ni je poznala.
      Vzel sem vstopnico skupaj z načrtom muzeja in hitreje od dvigala odletel navzgor po stopnicah (dvojno stopnišče s prelepimi ... no, ni časa zdaj za to), pri čemer so me vsi začudeno gledali, saj so se pomikali v nasprotno smer (muzej se je namreč zapiral); v drugem nadstropju sem malodane tekel iz sobe v sobo, iščoč tisto, po kar sem prišel, tako da sem prestrašil veliko bolje oblečenega varnostnika, ki mi je začel slediti.
      Nenadoma pa sem jo našel.
      Her puttertje, sama po sebi nič posebnega, trompe-l-oeil s ptico v naravni velikosti, privezano z verižico na svoj krmilnik, podpisana na dnu: C.FABRITIVS 1654. A zame v tistem trenutku: vse. Razlog, zaradi katerega sem zapustil literarne delavnice v Bruslju in se odpravil v Haag, je poganjala želja, ki se je umetno in umetniško napajala iz romana, ki sem ga bral – Lišček Donne Tartt – saj je moja obsesija, tako sem se kasneje zavedal, zrcalila tisto, ki je obsedla protagonista romana. Theo »Potter« Decker je vzel sliko in jo celo življenje skrival v opomin in spomin na mater, ki jo je izgubil tekom eksplozije v njujorški galeriji, kjer je bila slika na obisku – eksploziji, ki je odmevala s tisto, ki je ubila Fabritiusa, porušila njegov atelje, in pokopala večino njegovih slik tistega leta, ko je naslikal liščka. 
      Zdaj pa je ta slika bila tu pred menoj, nemiren pogled pa je begal od slike k uri vprašujoč se, koliko minut, morda celo sekund še imam, preden se muzej zapre. V tistem trenutku pa mi je spregovoril demon: »Vzemi jo, naredi jo za svojo, tvoja je!« In res sem jo hotel vzeti in jo narediti za mojo. Saj veste, tista nora želja, da bi stvari – kdajpakdaj tudi ljudi – posedovali. Ampak sploh ne gre za to, za užitek posedovanja, pač pa, če kaj, za užitek obsesije, ki te žene. Za ljubezen ljubiti. V mojem primeru: ljubezen ljubiti to sliko liščka, ki jo je napajala ljubezen do istoimenskega romana.
      Zaradi tega sem to storil.
      Vzel sem vlak nazaj in se poskušal sprostiti zatem, ko sem prežvečil burger (2,50 evra na samopostrežnici Febo). Vagon je bil skoraj prazen – dva mladeniča sta navijala neko arabsko tehno glasbo, molčeči duhovnik oblečen v belo je negibno sedel in bral časopis, štirje tinejdžerji v nemogočih barvah so se pogovarjali – tako da sem se odločil, da bom pogledal svojo nagrado.
      Pogledal sem sliko, ki sem jo naredil s svojim mobilcem, nato pa nenadoma dojel, kako je na sliki skoraj nevidna veriga tista, ki veže ne samo ptiča na krmilnik, h kateremu se zato neogibno vedno znova vrača, pač pa tudi slikarja na svojo sliko in umetnost slikarstva nasploh, avtorico romana na lik, ki ga je ustvarila z obsesije do slike, in mene na sliko, v katero sem se zaljubil prek ljubezni do njenega pisanja, zaradi katerega sem se sploh odpravil na to celodnevno potovanje iz Bruslja v Haag in nazaj.    
      Pomislil sem na lastne verige, s katerimi me moj demon veže na pisanje: ne glede na to, kako svoboden mislim, da sem, se vedno znova vračam k tej dejavnosti pisanja, brez katere ne zmorem, da bi bil – čisto tako kot en tak pišoči lišček, ki lahko odleti, kamor želi, a se bo vedno znova vrnil na isto mesto. 
Ampak, mar ni umetnost prav to? Najti tisto eno stvar, iz katere lahko narediš svojo obsesijo, svojo željo, svojo ljubezen – nemara edini način, da demone, ki te jezdijo, vprežeš kot vrance in jih sam zajezdiš, morda celo proti takšnemu sončnemu zahodu, kakršne so slikali stari flamski mojstri.

More by Mirt Komel

Dnevnik

21. avgust Moje ime je Erik Tlomm in to je moj dnevnik. Pisanje mi je priporočil psihiater, bojda zavoljo boljšega zdravljenja. Toda komu naj pravzaprav pišem? Njemu? Ženi Lini? Menda ji ja ne bo pokazal mojih zapisov. Na izražene dvome mi je odgovoril: »Pišite sebi.« Tako sem si torej kupil usnjeni zvežčič in se znašel tukaj, za pisalno mizo, da bi si pisal dnevnik, pri čemer se ne morem znebiti čudnega občutka, da pišem še za nekoga drugega – ampak za koga? 22. avgust Naj pojasnim svoj prvi dnevniški zapis (komu? sebi? njemu? tebi?): doživel sem živčni zlom, ki je pustil tako hude posledi...
Written in SL by Mirt Komel
More in SL

Hiša v Hajfi

Nekaj mesecev kasneje 12. avgust »Mohamad, čez pol ure bodi pri telefonu. Mislim, da sem jo našel!« Odrinem se s postelje, se ves raztresen oblečem, kolikor urno morem in se poženem iz hostla. Hitro. Kot da bi bilo kaj drugače, če bi k hiši prišel pet minut prej ali kasneje. Skorajda tečem po klancu navzdol proti pristanišču, tam nekje med judovsko sosesko Hardara Carmel in nekdaj palestinsko Wadi Salib. Vseeno slišim žago, ki najbrž reže železo, in kokoši in peteline. Nenavadno. Vonj po kmetiji sredi mesta, ki želi izbrisati zgodovino in biti moderno. Kot bi se vrnil v leto 1948, ko je s ...
Written in SL by Andraž Rožman

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Prihod

Stvari so ušle iz rok neke avgustovske nedelje, ko so prvi obiskovalci pariškega trga Notre Dame, zaposleni v tamkajšnjih lokalih, zagledali gigantskemu naboju podoben predmet. Projektil je ležal na tleh s konico proti katedrali in dnom proti policijski postaji. Po prvih ocenah je njegova dolžina obsegala približno 20 metrov, premer pa 5 metrov. Natakarji in gostilničarji so se radovedno približali, ga enkrat obkrožili, skomignili z rameni in odšli odpret restavracije. To je bilo okrog sedmih. Okrog osmih so duhovniki in ministranti, ki so prišli maševat, obstali pred cerkvenim vhodom in si m...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz