Življenje v kartelih v štirih odlomkih

Aurora, Alexito in Nena so zgodaj zjutraj sedeli za mizo, popravljali oblačila in medtem vadili francoščino. Nena je bila tiho. Zadnje čase se je zdela komajda še motivirana. Večino časa je preživela v svoji sobi ter razen Alexita in staršev ni hotela videti nikogar. Ko so učitelji Alexita zaskrbljeni vprašali o nenadni odsotnosti njegove sestre, je molčal.

Nenadoma je nekdo močno potolkel po vratih. Nena je z velikimi očmi dvignila pogled. Zadnje čase jo je vse preplašilo. Mama ji je pomirjajoče pokimala in odprla vrata. Moški so vstopili z rokami na izboklini ob strani hlač.

»Prišli smo po Alejandra,« je rekel moški z nazaj počesanimi lasmi.

Aurora je pogledala Neno in Alexita in se nasmehnila. »V redu bo,« je rekla. Nato je pokimala policistom. »Pohiti, prekleto!« je zavpil drug policist.

Zdaj se je Aurora prestrašila, pohitela po stopnišču in zbudila Alejandra. »Prišli so,« je zašepetala. On je pokimal in ji obrisal solzo z lica.

»Ne jokaj, saj sem že star,« je tiho rekel. Aurora mu je dala srajco in čiste čevlje. Alejandro je za kavbojke zataknil pištolo. »Ne bodo me dobili tako zlahka,« je zamrmral.

Na vrhu stopnic se je še enkrat obrnil k njej. »Oprosti za vse,« je zašepetal.

Njegova žena je zmajala z glavo, stopila k njemu in ga poljubila na čelo. »Potrudil si se,« je rekla.

Poljubil jo je na usta. Nato se je obrnil. Počasi je šel pred njo navzdol. Tam je videl le hrbet mlade Nene, ki je sedela za mizo.

»So zunaj?« je vprašal.

Nena se je obrnila.

»Odšli so,« je rekla tiho. »Alexito je šel z njimi.«

*

»Zakaj si se odločil za to delo?« je Alexito vprašal nekega drugega rekruta, ki je sedel poleg njega na mrzlih tleh. Bil je droben fant z jamico v bradi in s pravokotnimi očali, za katerimi so se skrivale velike oči. Alexito in fant sta drug ob drugem sedela že eno uro, molče.

»Una vez que tocaste al diablo, el vendra por ti,« je odgovoril fant. Bil je znan rek: Ko se enkrat dotakneš hudiča, te pride iskat. »Nismo mogli plačati sestrine operacije slepiča. Takrat sem bil enkrat na straži za ta kartel. Zaslužil sem več kot moj oče v celem mesecu,« je nadaljeval. »In ko sem enkrat začel, nisem mogel – smel – več izstopiti.«

Zasmejal se je, ampak njegove oči so ostale žalostne. »Za fante, kot sva midva, sta družina in čast vredna več od samega življenja.«

Alexito je fanta potrepljal po rami in se prav tako poskusil zasmejati. »Kaj je sploh smisel staranja?« je zamrmral.

Fant je prikimal in odvrgel vejico, ki jo je pravkar grizljal. »Točno tako.«

»Obiski pri zobozdravniku so bolj boleči,« je rekel Alexito z nasmeškom. »Hodiš počasneje.«

Fant se je zarežal in nadaljeval: »In seks je slabši.« Alexito je pogledal fanta, ki verjetno še nikoli ni seksal, tako kot on.

Nato so se nenadoma odprla drsna vrata. Mož majhne postave je mirno stopil k njima. Nosil je črno bluzo, črne hlače in škornje. Fanta in vsi okoli njiju so v trenutku planili pokonci.

»Fantje, dobrodošli, sem García, vaš novi vodja,« je rekel moški, ki so ga poznali iz časopisov. Pokimal je Alexitu.

»Za vas bom rešil vse,« je rekel. Alexito se je vprašal, kaj je to vse, rekel pa ni ničesar.

Govorjenje je bilo za doma.

García ga je pogledal in, kot bi prebral njegove misli, rekel: »Tu govorijo vaša dejanja.« Nato je pokimal fantom. »Tudi dobra,« je rekel. »Pomagam revnim.« Za trenutek je pogledal ven. »Ampak nas ne smete izdati.«

Z roko je segel po Alexitovi glavi. »Lepi kodri,« je tiho rekel. Sklonil se je k Alexitu, dokler ni bil z usti tik pred njegovimi. Zaudarjal je po cigarah, znoju in česnu. »Boš dolgo živel? Boš poskrbel, da bomo tvoje ljubljene pustili pri miru – boš zaslužil dovolj denarja za vse?«

Alexito je prikimal in pogledal Garcío. »Ja.«

García je stopil korak nazaj in ga pogledal z zaigranim začudenjem. »Kako pa?«

Alexito se je vzravnal in poskusil ne treniti z očmi. »Govorim štiri jezike.«

García se je zarežal. Nato je odkorakal stran. »Pridi,« je rekel, ko je bil skoraj pri vratih.

*

»To je le izraz neoliberalizma,« je García rekel Alexitu prvi dan »prakse« – tako je to imenoval García. »Nič hujši nismo od Evropejcev in gringov. Vse je naprodaj. Tako deluje današnji svet.«

Skupaj sta rekrutirala priseljence in otroke iz revnih družin. Večinoma so otroci prišli sami. García jim je ponudil en teden dobre hrane v zameno za manjšo nalogo. Včasih so starši, najrevnejši ali psihično šibki, sami pripeljali svoje otroke. Otroci so morali biti na straži in opozarjati na policijo, FBI ali na člane drugih kartelov. Toda tisti, ki so hoteli stran, niso smeli oditi. »Enkrat v kartelu, vedno v kartelu – to je glavno pravilo. In življenje v kartelu je kratko, tako kot kratek čas cvetijo najlepše rože,« je govoril García. Otroke, ki so ob napačnem trenutku dali znak za preplah, je lastnoročno ubil s strelom v tilnik. Alexito tega še nikoli ni videl, ampak je vedel, vsi so vedeli. Otroke je poskušal posvariti. Če mu je kdo pripeljal svojega otroka, ga je poslal nazaj domov. Dvakrat je otroka celo sam odpeljal v drugo vas in poklical mamo. Imel je tudi strahopetnejšo rešitev: izogibanje Garcíi.

Trudil se je, da ni bil pri pogajanjih, v katera so bili vpleteni meščani. In tako sta minila dva tedna. V teh dveh tednih je neprestano delal z vojaki, guvernerji in policisti – za pravi znesek si lahko prepričal vsakogar. Pomagali so pri »izvajanju pritiska« (kaj točno so počeli, ni vedel, ampak je lahko ugibal: v vsakem primeru je za pravi znesek to vedno prineslo prave rezultate) in pogosto delovali kot oído: prisluškovali so na krajih, kjer so se izmenjevale pomembne informacije.

Nekega dne je García rekel: »Ta teden ne bo pogajanj. Nekaj dni boš nadzoroval našo smrdečo gostjo. Sam.«

»Koga pa?«

»Boš že videl.«

Alexito je moral sam sedeti pred improvizirano celico v enem od skladišč. Ujetnica, osemnajstletno dekle – njegovih let – v raztrganih hlačah in staro majico s kratkimi rokavi, ni poskušala pobegniti. V njeni sobi je bila nočna posoda, odeja, drugega nič. On je sedel pri vratih.

Vsake pol ure jo je šel pogledat. Preostali čas se je poskušal osredotočiti na učenje francoščine, García mu je dovolil. Celo moral se je učiti, saj naj bi naslednji teden poklical v Slonokoščeno obalo in Mali, za kar je potreboval tekoče znanje francoščine. Zato je Alexito bral in bral. Ven je šel samo po hrano in pijačo zase in za dekle ter takrat zaklenil vrata. Sicer nista govorila, sedela sta vsak v svojem kotu. Kadar jo je pogledal, je dekle vedno odvrnilo pogled. Ni vedel, kakšne oči ima. Verjetno nore. Njen hrbet je bil sključen in ves prostor je zaudarjal po urinu, čeprav sta v kotu sobe stala nočna posoda in velik umivalnik, kamor jo je lahko izpraznila.

Prvi dan je nekajkrat zakašljal, a se ni odzvala.

Potem ko se je sredi noči zbudil, je pogledal v sobo. To je postalo njegovo življenje: zbujati se in stražiti dekle.

Čepela je in mu obračala hrbet. Dlani je držala pod medenico in vanje lovila urin. Strmel je. Je prav videl? Ja, je. Dvignila je dlani in si urin polila po rokah. Nato se je še malo polulala in si namazala še noge. Nenadoma ga je pogledala. V sekundi je plašno odvrnila pogled kot mačka, vstala in šla sedet v drug kot, čelo naslonila na roke. Alexito je zmajal z glavo, se vrnil na stražarski stol in za trenutek zaprl oči. Bolel ga je hrbet.

V sanjah – sanjah, ki so ga vedno znova obiskovale – je videl Garcíevo pištolo, uperjeno v glavo otroka. Otrok je kričal. Planil je pokonci in si obrisal solze iz oči. Nenadoma je strmel v oči ujetnice. Sedela je blizu njega. Mirno ga je gledala in mu podala svojo skodelico vode.

»Mora te je tlačila,« je rekla. Njen glas je bil globok in prijazen. »Pij.« Okleval je, si obrisal še eno solzo, nato pa vzel skodelico in pil.

Nekaj časa je gledal predse z lončkom pred obrazom. Nato je pogledal njo.

»Hočeš, da ti prinesem vodo in milo?« je čez nekaj časa zašepetal. »Imam nekaj dodatnega denarja. In do zdaj naju še niso preverjali.«

Presenečeno ga je pogledala. On je pogledal njo, nato pa svoje roke. »Ta vonj, videl sem, da si …« je zamrmral. »Zakaj to počneš?«

Dekle je zmajalo z glavo.

»Potem se me manj dotikajo,« je tiho odgovorila.

Alexito je položil glavo v dlani. Dolgo je gledal v tla. Nato se je spet vzravnal. »Jaz nisem tak.« je zamrmral.

Prikimala je. Pogledal je okoli sebe, v prazno sobo, v mrzlo skladišče za sabo, v temen nič. In potem je pripovedoval o svoji mami, očetu in sestri. Ki jih je ščitil tako, da je sodeloval. H katerim se bo nekega dne vrnil – takoj, ko se bo tukaj odkupil. Enemu članu kartela je uspelo. In potem je začela govoriti tudi ona. Najprej zelo počasi, nato vedno več. O svoji rojstni vasi na jugozahodu Mehike, kjer je bila hrana nebeška, kjer so bila drevesa vseh barv in ljudje tako topli: lahko si hodil od hiše do hiše, ne da bi imel karkoli v žepu in se tako preživljal leta: ljudje so dali vse. In potem še zabave. In glasba.

Po uri pogovora sta oba zaspala. On na svojem stolu, ona na odeji tik ob njem, kot pes. Ko se je zbudil, je skozi majhna okenca v prostor sijalo sonce. Ona je še spala. Zaklenil je vrata. Z denarjem, ki ga je imel pri sebi, je kupil solato, vitaminske tablete, čaj, torto, brisačo, milo in svetlo modro obleko. Ponosen je prišel nazaj.

»Za takrat, ko boš prišla ven,« je zašepetal in ona se je nasmehnila.

»Hvala,« je odgovorila.

Nato so ga poklicali.

»Ramírez te bo zamenjal,« je zazvenel Garcíev glas na drugi strani linije. »Ti moraš kot tolmač za francoščino na prvi pogovor z Malijem. Prej so prišli. Zdaj. Pohiti.«

Vstal je in ji pokimal. »Ramírez pride, jaz moram nazaj.« Tudi ona je pokimala in z nasmeškom rekla: »Hvala ti. Za vse.«

Zunaj mu je sonce grelo obraz in v avtu si je brundal pesem. Mogoče življenje v kartelu vendarle ni tako slabo. Lahko pokažeš svojo moč. Imaš prostor. Lahko si pomemben.

Tisti večer je izvedel, da se je obesila v zaporniški sobi s pasom svetlo modre obleke.

 *

Alexito je prišel domov s prvimi sončnimi žarki dneva. Njegova mama je oblečena sedela za mizo in ga čakala. Vedel je, da je tisto noč in vse noči pred tem neprekinjeno čakala nanj.

»Nič ni,« je rekel, se usedel, jo prijel za roko in ji pritisnil poljub. »Nič se mi ne bo zgodilo. Govorim jezike. Nekaj jim pomenim.« Vstal je. »Grem po nekaj oblačil, potem pa moram nazaj, zunaj me čakajo.« Kar se da običajno je pogledal v mamine oči, ki so se napolnile s solzami. »Postal si eden izmed njih,« je zamrmrala, medtem ko je svojo nežno dlan položila na njegovo lice. »Njihov suženj.«

Njeno roko je stisnil med dlani. »To je edini način. Sicer bodo uničili vse. Uničili tebe.« Hotel je zveneti lahkotno, ampak njegov glas je bil hripav.

Aurora je prikimala. »Vsak dan ti bom prihranila torto,« je zamrmrala. »Če se boš slučajno ponoči oglasil.« Dve sekundi ga je gledala. »Ostani živ,« je nato rekla. »Nauči se jezika, ki te bo ohranil pri življenju.«

Ko je zapuščal hišo, se je še enkrat ozrl. Njegov oče je v pižami stal na stopnicah in gledal v tla. Mama in sestra sta gledali njega. Nena je podpirala Auroro. Odkar je nazadnje videl Neno, je zrasla vsaj dva centimetra in stala rahlo sključeno. Solze na njunih licih in njuna ljubeča pogleda so bili nevzdržni.

»Alexito, ne stori tega,« je zašepetala mama, »skrili te bomo.« Toda že dolgo ni šlo več za vprašanje, ali naj to stori ali ne. Imel je le eno izbiro in ena izbira ni nobena izbira.