View Colofon
Original text "Kalk" written in NL by Lisa Weeda,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Kalcifikacija

Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: kavbojk že dolgo nisem več nosil; nisem imel več lepo urejenih zalizcev ter dobro oblikovanih in ravnih robov na zatilju, ampak neurejene štrene, ki so počasi izginjale pod ovratnikom. Ko sem malo okreval, ponavadi potem, ko je prišla Emma in mi v šali dala jasno vedeti, da sem videti kot klošar in da si res nisem podoben, da sem bil vedno tako ljubek z lepo urejeno frizuro, sem vzel brivnik iz kuhinjskega predala – iz tistega, v katerem sem ga nazadnje pustil pred nekaj meseci, saj je bilo vračanje v kopalnico zame prezapleteno opravilo – in si z njim pobril par milimetrov. In seveda tudi to ni bilo videti ne vem kaj, vendar je bilo boljše kot nič. Bilo je zadovoljivo, tisti neurejeni prameni las. Čutim, kako me zdaj žgečkajo po vratu, pod plastičnim robom cevi, vendar se ne morem premakniti. Lahko si zamislim, da želim dvigniti roko, a da bi to zares storil, se mi zdi nemogoča naloga.

Ampak okej, verjamem, da so moji prijatelji te signale raje spregledali. Po tistih neurejenih valovih na mojem tilniku bi jim lahko bilo jasno: našemu prijatelju se slabša. Večina jih je sprva samo pomislila: verjetno je kriva le ta temna zima – in ja, tista zima je bila res strašno temna. Sonce ni posijalo štiri tedne zapored. Nenehno je deževalo. Počasi sem se, tako kot vsako zimo, vrnil k svojemu mladostniškemu telesu izpred desetih let in začutil, kako me je srkajoča črna luknja z gigantsko vlečno močjo potegnila v že poznano globoko temo. Bolj in bolj sem ostajal doma, pozabil zagrniti zavese, pil premalo vode, se redkeje tuširal, vase zlival vse več kave, da sem se obdržal na nogah, ni mi več uspelo prav ogreti stanovanja, ker bi moral odzračiti radiatorje, vendar nikjer nisem našel tistega neumnega ključka, nisem pa si upal vprašati nobenega prijatelja, ali bi si ga lahko malo izposodil (niti Emme, ker mi je že tako preveč pomagala, se mi je zdelo), zaradi česar sem po hiši capljal zavit v odejo. Zunaj, na ulici, so ljudje hodili naokrog kot zombiji in v tem pogledu sem spadal mednje, le da zame to ni začasno, ampak splošno stanje, v katerem sem se nahajal celo leto – s to zimo kot vrhuncem najnižjih točk. To telo, ki je tukaj kot jokajoča vrbova veja razgrnjeno čez prvih nekaj stopnic stopnišča, viseče na cevi za tuširanje, ki razpotegnjena leži čez prag v kopalnici, s seboj nosim že leta. Šibko je, prazno in utesnjeno zaradi panike, ker ne vem več, kje začeti.

V danem trenutku, ko posodice za kontaktne leče nisem več odvrgel v koš za smeti, ampak kar na kamnita kopalniška tla, se mi je porodila misel, da so moji prijatelji verjetno preprosto sprejeli dejstvo, da sem zdaj le še otopela, upočasnjena različica tipa, s katerim so nekdaj hodili na festivale in zabave, ki jim je manijaško hitro plačeval runde, pripovedoval blazno dobre šale, nosil nore čepice, v lokalih kradel najlepše kozarce in jih nosil domov – mogoče je bilo to, poznali so nekoga, ki ga ni bilo več. Kadar so prišli, je na modernem naslanjaču zdaj sedel prašen, zbledel fant, ter potrto srkal pivo. Brez sranja, brez iger, malo zabave, predvsem veliko nelagodnih tišin in nekaj slabih šal z moje strani, ki so namigovale, da se počutim prazno kot raztrgane dude. Ne glede na to, koliko šal sem povedal, se mi ni zdelo, da bi se komu zdele smešne, preprosto so obvisele nekje na mojem stropu kot stripovski oblački, ki ne morejo nikamor. Ob njihovem nelagodju spričo žalosti in grozečega propada drugega sem odkril, da so moji prijatelji kmalu prenehali postavljati vprašanja. Ali pa so pozabili, ker so mi določili nekakšen status, ki se nato preprosto nikoli več ni spremenil. Moj status je bil sledeč: veliko bolje mu gre kot pred x leti. Ta stavek so drug drugemu ponavljali in ponavljali: »Veliko bolje mu gre kot pred dvema letoma«; »Veliko bolje mu gre kot pred tremi leti« in tako naprej. Če se nivo ne premakne in je bil ta nivo najgloblja temna jama v tvojem življenju, potem je vse samo napredek. Potem vse, kar le malo zdrsne in ne uide povsem izpod nadzora, ne predstavlja nobenega problema.

Ko so za moj rojstni dan vsi prišli na obisk, enkrat proti koncu izpihane dudarske zime, smo se nekaj časa pogovarjali o tabletah z vitaminom D in o tem, kako malo koristi je od teh zadev. Bil sem tiho in razmišljal: vsako jutro si te tablete mečem v usta, že leta bolj iz principa kot za boljše počutje, ampak okej. Emma mi je rekla, da če se ti zdi, da nekaj pomaga, potem moraš to početi kar naprej, naj se zdi še tako neumno. Posvojil bi lahko tudi hrčka, na primer, je nekoč rekla, »ali pa ribo ali psa, potem ne boš sam, potem lahko pazita drug na drugega.« Ona je bila edina, ki je kaj predlagala in postavljala vprašanja. 

»Tudi mi smo včasih utrujeni,« so rekli prijatelji, medtem ko so naredili požirek piva in se trudili, da ne bi kar naprej pogledovali k prašnim policam na mojih knjižnih omarah. Tudi sami so kdaj par večerov zapored kot obrabljena cunja ždeli na kavču in gledali že nešteto epizodo kakšne televizijske serije, so povedali. Včasih so tudi sami naročili hrano kot že neštetokrat ali pa jim je zmanjkalo svežega spodnjega perila. Nato so se zasmejali in eden od njih se je zagledal v del las na mojem tilniku, ki so celo stali pokonci, zahvaljujoč zadnjim zdihljajem out of bed look gela, ki sem ga tisto jutro našel v lepljivem kozarčku nekje pod posteljo. 

»Že že,« sem rekel, »toda vsaj vaša prha še deluje.«

Ko sem to rekel, so vsi le presenečeno strmeli. S plosko roko sem želel udariti po klubski mizici in pljuniti ter zakričati, da tudi sam ne vem, kje naj začnem, pa tega nisem storil. Potem bi mi kdo predlagal strokovno pomoč ali pa psihiatra, za kar res nisem imel volje – to sem že poskusil, toda ženska mi je rekla, naj vsako jutro preden vstanem, poskusim začutiti »kaj hočem«, pa tega nisem začutil prav nobeno jutro, zaradi česar sem se še bolj jezil nase. Tako nisem storil ničesar in kot pretepen pes gledal v kabinet, katerega vrata sem na lastno žalost pustil odprta. Zaradi neštetih praznih škatel iz picerije in zabojev piva, ki so tam stali drug na drugem, sem se nenadoma sam sebi zagnusil, počutil sem se utesnjeno, obhajala me je omotica. Podoben občutek kot zdaj, s to rečjo okoli vratu, čeprav sem mislil, da bo to šlo hitreje, da me bo ta kača takoj pospravila ali pa mi bo vrat kar zlomilo, ampak ne. Mogoče je kriva plastična cev, morda je preveč spolzka.

Emma je, mimogrede, vedela, kaj hočem povedati s to prho. Nekega popoldneva je nenadoma stala pred mojimi vrati in pičila naravnost v kopalnico. Tam je z nastavka izvlekla ročko in si ogledala drobne koščke rumenkastega vodnega kamna, ki so se ugnezdili v mehke gumijaste obročke. Z nohti je odstranjevala vodni kamen z enega obročka za drugim. Ko je končala, je odprla pipo in mi pokazala, da voda spet normalno teče. Videti je bilo tako preprosto, ko je to storila ona.
 

»Ob tem imaš občutek, kot da si res nekaj naredil, podobno kot čiščenje vrat kabine, včasih je lepo, da lahko vidiš skozi,« je rekla z nasmeškom in mi podala prho, da sem si jo lahko še enkrat ogledal. »Vsekakor se lahko nekaj tednov tuširaš tudi brez čiščenja šob. Potem se bosta zamašili luknjica ali dve, več ne. To načeloma sploh ni problem. Še vedno si boš lahko normalno umil lase, namilil pazduhe in po tuširanju še lepo spral steno. To bo pa šlo, kajne? Imaš krpo? Potem lahko to storiva kar zdaj.« Tistega popoldneva sva počistila vso hišo.

Ko so po mojem rojstnem dnevu vsi postali pred mojim vhodom in sem za njimi zaprl vrata, sem naredil to, kar sem počel vedno: pretvarjal sem se, da bom v svoji hiši naredil nekaj zase, nato pa se splazil po tleh dnevne sobe proti okenski polici. Kolikor se je dalo tiho, sem odprl okno in poslušal njihov pogovor na ulici.

»Nimaš kaj, nekateri so takšni, za zmeraj.«

»Saj je njegovo življenje, družba, mi lahko pomagamo le do neke mere.«

»Vsakič, ko se vidimo, sem vesel, da je še živ.«

»Mogoče pa mu tako ustreza! Ste že kdaj pomislili na to? Mogoče si ne želi punce in noče vseh tistih stvari, ki si jih želimo mi, bi bilo to možno? Mislim, tudi mi se zelo trudimo. Mogoče je to, kar počnemo, absurdno.«

»No, ja, seveda. Prav imaš. In saj veste, kako je bilo, včasih je spal v postelji, polni cigaretnih ogorkov, v sobi, polni praznih zabojev piva. To je zdaj že napredek.«

»Če bo naslednjič slabše, bomo pa ukrepali, prav?«

»Dobro, dobro, potem bomo ukrepali. Dogovorjeno.«

Tudi prej so govorili podobne reči, toda po zadnjem rojstnem dnevu, pred nekaj meseci, sem se nenadoma počutil drugače. Počutil sem se kot cucek s ceste, na katerega ljudje gledajo z ljubeznijo, da je le dovolj daleč, nikoli pa se mu povsem ne približajo, ker jih je strah, da jih bo žival grdo ugriznila. S trebuha sem se zvalil na hrbet, nekaj časa gledal proti stropu, vstal in pokukal proti svojim neumitim oknom, na katerih se je v soju uličnih svetilk jasno videla umazanija. Nato sem odšel v kuhinjo in na pultu zagledal prazne škatle kosmičev. Preutrujen sem, da bi žvečil, sem pomislil, res preutrujen. Toda tako res ne morem živeti. 

Odkar je prišla Emma, se tega držim. Vsakič, ko sem očistil vse tiste posamezne luknjice, iz katerih prihaja voda – kar se sliši nekoristno opravilo –  sem se počutil kot tisti večer, ko sva skupaj pospravila celo hišo. Bil sem kot drug človek v drugem telesu. Pripravila me je celo do tega, da sem oblekel kavbojke. Bal sem se, da mi ne bodo več prav, ampak je šlo. Videti je bila  zelo veselo, ko sem noge kot klovn vtaknil v hlačnice, si zapel zadrgo in gumb. »Poglej,« je zadovoljno rekla, »tukaj si.« Prha že nekaj časa pritiska na moje desno lice in od blizu razločno vidim, da se ni zamašila niti ena luknjica.

More by Nika Štrovs

Preparirati telo

Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar.  Ležim na ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Bokoplavutarica

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih.  V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila. »72 sekund!« ne bo nihče zavpil. To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi.  Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda
More in SL

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

S pticami si delim nebo

      Včasih res postane nevzdržno. Tako na glas mlaskajo, da so me zbudili. Poleg tega se zraven še prepirajo, kdo bo dobil najokusnejši grižljaj, da ne morem zaspati. Vse se sliši, čeprav so na oknih dvojna stekla in okviri dobro tesnijo. Ta bi rad bučno seme, oni hoče lanena, ker tako simpatično hrustajo, najmlajši hlastajo po nadrobljenem kruhu, samice nikakor nočejo lojeve pogače. Kdo bi si mislil, da cikovti, taščice, plavčki in zelenci v svoja prebavila nočejo zbasati čisto vsega, kar jim pride pod kljun. Prav izbirčni so tile prebivalci našega parka. Pa še marsičesa drugega si človek n...
Written in SL by Agata Tomažič

O vrancih in demonih

Včerajšnjega dne se spominjam, kot da bi bilo včeraj. V Bruslju sem vzel vlak – vlaka pravzaprav, kajti moral sem prestopiti – do Haaga zgolj zato, da bi videl eno samo samcato sliko.     Demon obsesivne želje me je obsedel, tako da sem preprosto moral iti.     Toda potovanje je bilo daleč od tega, kar sem si predstavljal – lepo, sproščeno potovanje na Nizozemsko – in kar sem dojel skoraj takoj po odhodu iz hotela, s čimer sem pustil vse in vsakogar za seboj.     Na bruseljski gare du nord sem skoraj stopil na napačen vlak, ker sem se sinhroniziral na urnik gare central, tako da sem se namesto...
Written in SL by Mirt Komel

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Prihod

Stvari so ušle iz rok neke avgustovske nedelje, ko so prvi obiskovalci pariškega trga Notre Dame, zaposleni v tamkajšnjih lokalih, zagledali gigantskemu naboju podoben predmet. Projektil je ležal na tleh s konico proti katedrali in dnom proti policijski postaji. Po prvih ocenah je njegova dolžina obsegala približno 20 metrov, premer pa 5 metrov. Natakarji in gostilničarji so se radovedno približali, ga enkrat obkrožili, skomignili z rameni in odšli odpret restavracije. To je bilo okrog sedmih. Okrog osmih so duhovniki in ministranti, ki so prišli maševat, obstali pred cerkvenim vhodom in si m...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă