View Colofon
Original text "Thuis" written in NL by Lisa Weeda,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Proofread

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Doma

Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj praded Nikolaj sprehaja po žitnem polju. Med dlanmi drži žitne bilke, izvleče del stebla, med prsti zmelje nekaj zrn in jih položi v usta. Žveči suho žito in uživa v okusu dežele, kjer je odrasla moja babica: sladko in grenko. Žveči, posluša živali, žito v vetru. Gleda črno zemljo pod nogami - tako rodovitna, da se z njo hrani celotna Sovjetska zveza in se bo za ta kos zemlje vedno borila. Vidim ga, kako stoji, moj praded, sredi zlatega polja z vedrim modrim nebom nad seboj.

Bolj ko se približujem babičinemu rojstnemu kraju, svetlejše je modro nebo njenega otroštva. Z vsakim kilometrom dlje od moje rodne zemlje postajajo luknje v asfaltu večje. Ljudje vanje vtikajo dolge veje, da se vozniki ravno ne bi ubili med vožnjo po luknjah, in ​​občasno iz kakšne zraste samotna sončnica. Preštevam vedno več razpadajočih hiš, dokler ne grem s prstnimi blazinicami čez strelne luknje v vrtni ograji svoje pratete Nine. Učim se, da je modro lahko karkoli: da imajo moje pratete modre oči, ki se spremenijo v ostre, skupaj stisnjene ledene plošče, ko je govora o politiki, da se spremenijo v gorske vrhove, s katerih drsijo ledeniki, ko jočejo in tulijo. Da se vse v njihovih očeh umiri kot jezera na Kavkazu, ko obedujemo: spokojen in lep razgled, kjer se počutiš varnega. Moja prababica Anna je nekoč trdila, da bodo oči vseh njenih hčera in sinov tako modre kot nebo nad ukrajinskim podeželjem. Imela je prav za vsakega rojenega otroka. Njena prva hči Anastasiia se je rodila z najbolj modrimi očmi izmed vseh. Njen pogled je bil v močnem kontrastu z vsakim prostorom, v katerega je vstopila. Anastasiia je žarela tudi v zadnjih dneh na smrtni postelji, ko jo je fant iz Vorošilovgrada še prišel prosit za roko in ga ni bilo mogoče odgnati. Ko so mojo mlado babico poslali ven, ker ni dobro, če tako mlad vidiš mrliča.

2.722 kilometrov od polj, kjer Nikolaj v naročju prvič drži svojo novorojeno hči Anastasiio, me Folkert Jan vzame s seboj na ladjo. Med pomolom in palubo teče reka Beneden Merwede, nad nama na bledo modrem nebu visijo nizozemski oblaki, na nebu, ki nikoli ne izstopa iz pokrajine po svoji bleščeči modrini, temveč se vedno poskuša neopazno zliti z okolico. Koža mi utripa od zatohle nizozemske vročine, ki se že dneve kot vlažna krpa ovija okrog mojega telesa. Na železni, črno-belo prepleskani palubi ladje Sjouwer I se vročina le še okrepi. Folkert Jan s prekrižanimi rokami gleda svojo 192 metrov dolgo kontejnersko ladjo in reče: »No, dobrodošla, pa si le tukaj.« Njegov obraz je poln peg, njegovi lasje pa so rdečkasti in se svetlikajo v soncu.

»Veš, da kar štiri dni ne boš mogla s krova, kaj?« se šali.

Gledam vitkega fanta, ki nekoliko naprej v oranžni delovni obleki čisti palubo, in malega Filipinca, ki je pravkar skočil z ladje in zdaj pije kavo iz papirnatega lončka na pomolu postaje za oskrbovanje z gorivom. Drug drugemu pomahamo. 

»To je mirna ladja, « pravi Folkert Jan, »s prijetnimi moškimi. Obstajajo tudi ladje, kjer ni vse tako nežno, in kjer so možje malo objestni. Tam ljudje običajno ne prenočujejo.«

Moja mati z rokami ob telesu stoji na pomolu in gleda zabojnike, ki so v štirih nivojih naloženi v odprt trebuh ladje. Vidim, kako ji pogled zdrsne čez ogromne zabojnike, in vidim, kako kimajoče šteje: štiri v višino, štiri v širino, enajst v dolžino. Oddrsam za Folkert Janom na drugo stran ladje. 

Ko sta mama in babica prvič spet skupaj v domovini, plavata v Severskem Doncu. 

»To ni ista reka,« reče moja babica, ko že nekaj časa lebdita v vodi, »zdi se tudi, da je manj hribov, kot da je bilo vse izkopano.«

Poletje 1973, naselje Stanitsyia Luhansk je vroče in prašno, teta Nina je med hišo in kaščo raztegnila platno, da je nastalo nekaj sence. Moja mama govori komaj kaj rusko, a vendar se v babičini bližini iz njenih ust vedno prikotalijo polni in brenčeči zvoki. Tekoča, brezhibna ruščina, kakršne moja mama doma, na Nizozemskem, nikdar ni slišala govoriti tako množično. Tukaj se zdaj cele dneve govori rusko. Za mojo mamo to pomeni neskončne ure mahanja z rokami in miganja z nogami, ki ji z vsakim novim kozarcem vodke teče bolj gladko. Večer za večerom morata z babico nekam na obisk, se pridružiti sedenju pod raztegnjenim platnom na velikem vrtu za dolgo mizo, polno hrane, svežega soka in vodke. Sedi med bratranci bratrancev, poleg fantov in deklet, ki se okličejo za njene brate in sestre – tako kot bratranec Maksim ni moj bratranec, ampak brat, beseda, ki mi vliva občutek, da sva si bliže. Moja mama na krožnik dobi ogromne kose lubenice, tako velike, da bi lahko vanje potisnila ves svoj obraz. Rdeči sok sadeža je slajši kot doma, hladi njeno pregreto telo. Hrana na mizi je bolj mastna, polnejša, paradižnik ni voden, ampak ima okus po vsej tej vročini in poletju, vodka je ostra in hladna. Moja mama v kavbojkah bode v oči, v prihodnjih tednih si bo vse pogosteje nadela cvetlične obleke ter s tem postala eno s svojimi sestrami in tetami, s svojo babico Anno, ki sedi na stolu pod jablano sredi vrta in lupi krompir. Gomolje odlaga v lonec, olupke pa lovi v predpasnik v naročju. Mama se sprašuje, ali bo tudi sama kdaj imela zlat zob, tako kot njene tete, katerih zobje sijejo v pozni večerni luči, kadar se nasmehnejo.

Sjouwer I odpluje. Mama sama stoji na pomolu postaje za oskrbovanje ladje in mi maha, dokler me ne vidi več, tako kot to počne babica, kadar zapustim njeno stanovanje v domu za ostarele. Pri nas mahamo, dokler nisi za vogalom, dokler se te res ne vidi več. Pri nas pozvonimo dvakrat, da damo vedeti: dobri ljudje. Torbo odložim v kabino in na pregib odprem okno nad svojo posteljo. Voda v tišini drsi mimo. Kolesarji se vozijo čez nasipe, mlini lovijo veter, njihovi kraki delajo kroge. 

»Še približno 500 kilometrov do Mannheima,« pravi Edwin v krmarnici, »plujemo s hitrostjo približno 10 kilometrov na uro, tako da si lahko zračunaš.«

Na roki ima tetovažo, ki se lahko bere tako EDWIN kot EDMIN, črki M in W sta tetovirani druga čez drugo. Čez dva dni mi bo povedal, da je bila črka M napaka, in da je bilo med njegovimi prijatelji nekaj časa priljubljeno imeti vtetovirano svoje ime v gotici. Proti njemu bom obrnila svojo podlaket in mu pokazala ime babice, Александра: Aleksandra. Napisano je z njenim lastnim rokopisom. 

Edwin pritisne na gumb. S krmarnico se počasi dvigujeva v zrak , da se nama odpre razgled na vse zabojnike. Lahko vidim krmo, lahko gledam čez reko. Peljemo se pod mostovi, čez katere se kot otrok vozim na zadnjih sedežih avtomobila, mimo nasipov, čez katere poleti kolesarim s starši. 

S palube opazujem, kako sonce počasi tone proti pokrajini in na nebu pušča rdeče črte, po vodi pa vleče dolge pasove svetlobe kot akvarelni čopiči po papirju. Nizozemska zastava plapola v vetru, včasih se dvojno prepogne, nato pa spet raztegne. Moški na ribiških stolih mahajo, starejši pari pa prenehajo kolesariti, da si laže ogledajo ladjo. 


Z reke se zdi, da se vse pomika v počasnem posnetku, čas se občuti drugače, življenje prevzame popolnoma drug ritem. Ko moja babica pripluje sem v zadnjih dneh nizozemske okupacije, uzre isti prizor: ne glede na to, kako je vse na bregu prestreljeno, ni na vodi videti ničesar, vse se zdi tiho in varno. Vidim jo, kako gre mimo, najine poti se križata, voda med Sjouwerjem I in njeno ladjo valovi, se peni na gladini. Postala je vitka, koščena. Oblečena je v belo srajco in ozko krilo, ki ji sega do kolen. Roke in noge ima rjave, lica rdeča. Petrove umazane plenice poda možu Koosu, ki s trebuhom visi čez rob ladje. S kosom mila najprej drgne krpe v vodi, nato pa z vlažno tkanino grobo udarja ob rob ladje. Ničesar ne rečem, čez vso šumečo vodo je ne pokličem po imenu (Saša, za domače), temveč samo opazujem. Gledam njene drobne dlani, kako drsijo skozi lase mladega Petra, skozi njegove mastne, na stran počesane kodre, v katere bo v kasnejših najstniških letih vtrl še več maščobe in bo svoj imidž še dodatno dramatiziral, ko bo na mopedu drvel vzdolž Merwede; gledam njen pogled, kako z zadovoljstvom in olajšanjem opazuje reko za seboj in gleda naprej s svetlo, žarečo modrino v očeh ter nežnim nasmehom na obrazu. Domov gremo, rečejo drug drugemu, jaz pa vodi. Palubo zapustim šele, ko izgine iz mojega vidnega polja, ko reka zavije in se večerno nebo obarva temno modro.

More by Nika Štrovs

Preparirati telo

Pod našo kožo tičijo celotni svetovi. Če le lahko verjamemo ilustracijam. Včasih tudi sama nisem povsem prepričana. Poprimem za ključnico. Zaštrli, ko skomigneš z rameni. Sama to pogosto počnem. Ključnica je trdna kost, a tanka. Lahko bi jo prelomila. Mogoče ne z golimi rokami, če bi pa z nečim težkim udarila po njej, na primer s tistim masivnim kamnitim kipom, potem zagotovo. Za propad ni potrebno veliko. Samo enkrat se ti mora malo zaleteti in je konec. Kje se zataknejo koščki hrane, ki zletijo v napačno luknjo? Dlje od mandljev, ki mi visijo v zadnjem delu ust, ne vidim ničesar.  Ležim na ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Kalcifikacija

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: k...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Evolucija modrostnega zoba

Še 47 noči Ustni higienik mi iz ust vzame sondo.  »Vidiš tole?« skoraj ponosno vpraša. Na sondi je plast sivkaste sline. »To je prišlo iz žepka.« Nenavadna beseda za režo med dlesnijo in zadnjim kočnikom. Žepek je na otip ogromen, kot nekaj v čemer lahko hraniš ključe, mogoče celo razkužilni gel za roke ali telefon. V resnici pa so v tem žepku le prežvečeni ostanki hrane izpred mesecev.  Nedolgo zatem vstopi zobozdravnik, na računalniškem zaslonu pokaže na mojo čeljust. Spodnji desni modrostni zob raste postrani, korenine ima spodvite nazaj, zgornji del pa pritiska na sosednji kočnik.  ...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Bokoplavutarica

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih.  V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila. »72 sekund!« ne bo nihče zavpil. To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi.  Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker
More in SL

Nočem biti pes

ZNEBITI SE LJUBEZENSKE BOLEČINE, vtipkam. To se mora zdaj končati. Vidim pripovedi ljudi, nočem zgodb, hočem rešitve, ne sočutja. PREOBRAZBA, vtipkam. Google pravi, da lahko preobrazbo najdeš v znanosti in v genetiki. Izberem drugo možnost in s tem sprejmem svojo prvo odločitev. Utrujena sem tega telesa, ki ga je poljubilo že preveč ljudi, ki je morda zares uničeno, z njim sem ravnala nepremišljeno, preveč lahkomiselno, to telo mora zdaj stran in postati drugačno in boljše. Genetska preobrazba. Na mojem zaslonu se zablešči sokovna kura. Preobrazite se v novo različico samega sebe. Kozarec napo...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Alma Mathijsen

Starogrški avtomobil

Bil je vroč junijski dan. Samo da se ni reklo junij, ampak thargelion ali skirophorion. Dve postavi sta zapustili atensko obzidje in se v prijateljskem pogovoru odpravili vzdolž reke Ilis na sprehod v naravo. Pomenkovali sta se predvsem o ljubezni. Fant, mlajši med njima, je s seboj prenašal prepis tuje razprave o tem, da je ljubezen zlo, in temu je celo sam verjel. Pravzaprav je govoril le o tej tuji razpravi. Starejši moški se sam pri sebi z njim ni strinjal, vendar ga je ta njegova vnema dodobra rajcala. Tako sta se ustavila pod visoko platano, kjer se je moški ugnezdil v travo in povabi...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Vse zveri z vasi

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj treb...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Kalcifikacija

Glej, nabiranje vodnega kamna na takšni prhi, to traja kar nekaj časa. Zdaj, ko tukaj napol na hodniku, napol na stopnicah visim s tuš cevjo okoli vratu, razmišljam: če bi vsi moji frendi videli kopalnico, bi jim lahko bilo jasno. Če bi vsi vsaj enkrat prišli gor, tako kot Emma tistega popoldneva, bi si lahko ogledali prho, odprli in zaprli pipo, videli steklene stene tuša, polne vodnega kamna, v umivalniku opazili moje na hitro pobrite obrazne dlake, in vedeli bi: ta fant gre h koncu, moramo ga rešiti. Kopalnica je bila kaplja čez rob, ampak glej, seveda so bili tudi drugi opozorilni znaki: k...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Slovar obsojenca

      Slovar obsojenca zaobjema glasove in zgodbe moških, zaprtih v torinskem zaporu Casa Circondariale Lorusso e Cutugno (Zavod za prestajanje zaporne kazni Lorusso in Cutugno), na oddelku 5 paviljona C, ki je namenjen »varovanim obsojencem«. Nastal je v okviru pisateljske delavnice, ki je potekala v zaporu in ki je trajala dve leti.       Vsakdo od nas ve, kaj pomenijo besede »dom«, »zima«, »ljubezen«, in njihov pomen je absoluten. Vendar se v zaporu pomen besede spremeni, in ta sprememba se porodi iz prostora: znotraj obstaja samo znotraj, besede postanejo predzgodovinske. Kot da bi obtičal...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello