View Colofon
Original text "Het portret" written in NL by Hannah Roels,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Proofread

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Portret

Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Hiša je imela hrastova vrata in veličastno pročelje, brez oznak. Nekaj časa je trajalo, preden je David prišel dol, in ozrla sem se po ulici. Bila je mirna in bela, neprimerljiva s sosesko v bližini kanala, kjer sva živeli s Sam. Moje misli so nihale med zasanjanostjo in grenkobo, kot pogosto pri soočenju s stvarmi, ki si jih nisem mogla privoščiti.

David je odprl vrata in se mi nasmehnil. Njegova srajca je bila razprta. Sledila sem mu po stopnicah navzgor in znova me je posrkalo v njegov vonj po oreških in terpentinu. Atelje je bil razmetan kot prejšnjič, vendar se je zdel nekoliko bolj pospravljen, četudi nisem vedela, ali je razlog dnevna svetloba ali dejstvo, da so tokrat skoraj vse slike bile obrnjene proti steni. Ob steklenicah pri oknu se je videlo le malo gozda. 

David je zbrano hodil po sobi, kot da me ne bi bilo tam. Naredil je krog okoli starega naslonjača in odobravajoče udaril po njegovi blazini, da se je iz notranjosti slišal votel pernat zvok. Potem k naslanjaču pomaknil slikarsko stojalo, potisnil bližje majhno mizo s čopiči in svinčniki in sedel na visok stolček. Stojalo je bilo tako zamazano z barvo, da je bilo videti, kot bi bilo prekrito s ptičjimi iztrebki. Iz pokrova je vzel risalne žebljičke in na les pritrdil nekaj listov papirja. Mrko je zabrundal, se zravnal, obrnil stol, poleg postavil ogledalo in sedel. Zdelo se je, kot da pripravlja dramski prizor. Zavihal je rokave in zagledala sem njegove lepe roke in zapestja.

»Te zebe?«

Še vedno sem imela oblečen plašč in torbo čez ramo, ne da bi se zavedala temperature.

"Gretje sem navil do konca."

Po tej pripombi se je posvetil svinčnikom in oglju. Ni bil neprijazen, vendar odsoten, jaz pa nisem mogla več zavlačevati; nekaj je pričakoval od mene.

»Lahko dobim malo vode?«

Šel je po steklenico, do vrha napolnil kozarec in spet sedel. Nisem se ga dotaknila. Bila sem vznemirjena in imela sem občutek, da sem v tem sama.

»V redu,« je rekel, »končal sem.«

Pokazal je na paravan na koncu ateljeja. Na njem je visel kopalni plašč. Čutila sem se nemočno. Vdih, izdih. Odkorakala sem do paravana in si odvezala čevlje. Slekla sem hlače, pulover in spodnje perilo ter vse odložila na kup. V daleč prevelikem kopalnem plašču sem sedla na stol, medtem ko je šilil svinčnike. Vse se je zdelo tako domače, vendar na nevaren način in tkanina pod pazduho je bila premočena od znoja.

David je pokazal na kopalni plašč.

»Naj vstanem?« sem vprašala.

»Ja, mogoče, za začetek.«

Moja motorika je šla po svoje. Sunkovito sem vstala.

»Lahko samo stojiš pri miru.«

»David,« sem začela.

Tako močno sem se začela znojiti, da so se mi podplati prilepili na parket. Sedel je dva metra stran na svojem slikarskem stolčku, s stojalom med nama. Prvič je bila vsa njegova pozornost namenjena meni. Ko sem izgovorila njegovo ime, me je osorno pogledal in vedela sem, da sva si predaleč. 

S hladnimi prsti sem slekla kopalni plašč in ga karseda nonšalantno položila preko naslonjača. Topla praznina na koži. Prsni koš se je dvigal in spuščal in za kratek trenutek sem bila lahka kot pero. Pri takšni goloti sem težko stala pri miru, lahko sem le gledala v njegove oči, ki so se sprehajale po mojem telesu. Nič se ni zgodilo. Med ritnicama mi je zdrsnila kapljica znoja. Pričakovala sem, da me bo popadel še večji strah, toda to se ni zgodilo. Ustavil se je na sredini mojega prsnega koša, kjer je obstal kot stoječa voda.

Z mize je vzel nekaj paličic oglja in začel skicirati z velikimi, počasnimi potezami. Drseči zvok oglja na papirju. Njegova roka se je pomikala sem ter tja po papirju, ki je bil obrnjen proti meni. Zdel se je živčen, njegove nosnice pa so bile široko odprte.

»Lahko prosim nehaš buljiti vame?«

Pogled sem uprla v tla.

»Drugače pa prosim sedi nazaj v naslonjač.«

Z lepljivimi koraki sem stopila do fotelja. Odtrgal je list in z roko že začel krožiti po listu spodaj. 

Noge sem zasukala čez naslon za roke in poskušala nadzorovati svoje dihanje. Žamet sedeža je bil na več mestih obrabljen in se mi zarezoval v kožo. Zleknila sem se nekoliko nižje. Moje oči so pregledovale sobo in iskale oporo, nekaj, kar bi mi odvrnilo pozornost, da ne bi več čutila Davidovega pogleda.

Steklenice pred oknom so metale zeleno luč na parket. Ne vem, kaj je priklicalo spomin; morda ta barva ali pa vzmetnica, ki je malo naprej ležala na tleh. Kar naenkrat sem pomislila na posteljo svojih staršev, na kateri sem se kot otrok pogosto igrala. Stara vzmetnica, rjuhe in skromni vzglavniki. Znan, a očarljiv vonj, predmeti na nočni omarici; mastni ušesni čepki, vžigalice, steklenica masažnega olja, pokrita s prahom. Postelja dveh odraslih oseb. Od kod se je pojavil ta spomin? Stara podoba, nisem vedela, da jo še nosim s sabo. 

Odgnala sem spomin in usmerila pogled na gozd poleg steklenic. Tri debla. Najbolj oddaljeno je potekalo skozi sredino zavese in druga dva sta stala na levi, s soncem za sabo. Bukve, sem pomislila, bile so gladke in močne, listi skoraj prozorno zeleni. Pogled sem uprla v kotiček razgleda in po lubju navzgor, občutek, da sem na znanem kraju. Toda ni delovalo, nisem mogla vstopiti. Iluzija slike je bila popolna in drevesa neverjetno znana, vendar se je zdelo, da so zelo daleč. Spoznala sem, da so veličastno sama. Je bilo to zaradi pogleda na njih, ali tega res še nikoli prej nisem opazila? Skušala sem se spomniti delčkov domačega gozda, bukev na gozdnem robu pri naši ulici. Takšnega je videl on, sem pomislila in spet me je pritegnilo nazaj k hreščečemu zvoku poleg mene. 

Ko je David vstal in prišel do naslonjača, je bilo skoraj popolnoma temno. Nisem se drznila premakniti. S paravana je vzel kopalni plašč in me pokril. Očetovska kretnja, še bolj pa sem se počutila, kot da bi me hotel zakriti. Dlake na njegovih podlahteh so bile sivkaste in vdihnila sem njegovo bližino.

»Oprosti,« sem rekla in vtaknila roke v rokave, »bila sem tako nervozna, da sploh nisem vstala z naslonjača.«

»Nič hudega. Bilo je prvič.«

Prižgal je luč, prislonil usta k steklenici vode in pil z velikimi požirki.

»Ti bo kaj koristilo?« sem vprašala. 

»Ja. Pa tebi?«

Nisem vedela, kaj naj odgovorim. Bila sem razočarana in sem stopila za paravan, da se oblečem. Potem sem se sprehodila mimo stojala. Želela sem videti skice, a na lesu ni bilo ničesar več, razen žebljičkov.

»Prideš spet naslednjo nedeljo?«

Stopil je po stopnicah za mano.

»Ne vem,« sem rekla na vhodnih vratih, »mislim, da to ni zame. Zakaj ne vprašaš Sam?«

»Pridi naslednji teden.«

V iztegnjeni roki je držal kuverto.

»Se vidimo v nedeljo,« sem rekla.

In ne da bi vzela denar, sem pospešila korak, stopala tesno ob hišah, s ključi stisnjenimi med prsti zdrave roke.

Nekaj ​​tistega pogleda na gozd je vendarle ostalo. Doma sem se zvila v posteljo in se v mislih z očetom sprehodila po naši ulici, po asfaltirani cesti v gozd. Zasebnost. Vedno je trajalo nekaj časa, da sem zaslišala zvoke, šelestenje in šumenje v goščavi in ​​višje, med drevesi. Pot pred nama je vijugala in sem ter tja sem lahko razbrala del praproti in grmičevja. Moj oče je hodil odločno, njegovi koraki so bili lahki na mehkih tleh. Pomirjujoče je bilo hoditi za njim in opazovati njegove gibe. Prvih nekaj dni po mamini smrti ni šel iz hiše. Bala sem se njegove žalosti in se zaprla v svojo sobo. Če sem bila lačna, sem se prikradla v kuhinjo in si natrgala koščkov kruha – bila sem premajhna za rezalnik kruha, ki je stal ukrivljen kot suh list na mizi. Drugi večer sem šla k njemu, da bi ga poljubila, toda njegov obraz se je skoraj srhljivo spremenil. 

»Očka,« sem rekla, toda ni me pogledal. Splezala sem po stopnicah navzgor in se jokala, dokler nisem zaspala.

Ko je dan pozneje iz stojala za dežnike vzel svojo sprehajalno palico in nakazal, da gre na kratek sprehod, un petit tour, me je zajela panika. 

»Grem lahko s tabo?« 

Zaprla bi mu pot. Zdelo se je, da se ne bo vrnil, če ga pustim oditi. Toda na njegovem obrazu se je obotavljaje pojavila hvaležnost in tako sva drug ob drugem odšla v gozd. Med temi sprehodi sem bila karseda tiha: da ne bi zmotila gozdnega življenja, živali in tudi magičnih bitij, za katera sem sumila, da so tam živela, a si o tem nisem drznila razmišljati iz strahu, da bi pritegnila njihovo pozornost. Opazovala sem, kolikor se je dalo, in podobe shranjevala v sebi, da bi lahko med sanjarjenjem hodila po isti poti vedno znova, ne glede na dogodke v zunanjem svetu.  V svoji domišljiji bi hodila zelo počasi, stopila bi in pogledala naokoli, stopila in poslušala. Osvobodila bi se gozdnih tal, se dvignila skozi krošnje in nad ogromno zeleno jaso pokukala iz drevesnih krošenj. In ponoči sem v postelji razmišljala: kako bi v tistem trenutku bil videti bukov gozd, kaj bi se premikalo med debli dreves in po stezah?

More by Ariela Herček

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

V redu je

S seboj vzame aparat za kavo. Ne ve, kdo je. V vsakem primeru pa ve, da je ženska s popolnoma avtomatskim De'Longhi Magnifica S ECAM20.110.B aparatom za kavo. V črni in sivi barvi. Ker ne ve ničesar več, so vsi detajli pomembni. Ko zjutraj aparat z neznosnim hrupom melje kavna zrna, se takoj zbudi – njeni sosedi pa tudi. Kupila ga je iz druge roke, a nerabljenega, preko spletne trgovine, in štiri dolge dni vsako jutro čakala nanj pred oknom. Medtem je vsakih pet minut osvežila stran za sledenje paketu. Potem je začela osveževati ne le stran za sledenje, ampak tudi sporočila na Twitterju, ker m...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Pekel

Filtrira zvok otrok v igri in v dnevu preostane še nekaj zvokov, ki se jih krčevito oklene. Zbere tistih nekaj zvokov, ki prodrejo skozi stene. V stanovanje zraven pogosto pridejo upniki, toda zaman, ker moški ni pripravljen plačati. »Tudi če mi potegnejo organe iz telesa in me nato ubijejo,« ga sliši reči svoji ženi, ko upniki odidejo. Počuti se kot vez v zgodbi in skrivnostih nekoga drugega. Nasproti nje živi zelo star gospod, ki vsako jutro postavi stolček med otroke, ki se igrajo, nato pa vse popoldne kriči, da motijo ​​njegov mir in da današnja mladina nima več manir. Zamisli si, kako sed...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi
More in SL

Pomladi navkljub

      Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njeneg...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Dnevnik

21. avgust Moje ime je Erik Tlomm in to je moj dnevnik. Pisanje mi je priporočil psihiater, bojda zavoljo boljšega zdravljenja. Toda komu naj pravzaprav pišem? Njemu? Ženi Lini? Menda ji ja ne bo pokazal mojih zapisov. Na izražene dvome mi je odgovoril: »Pišite sebi.« Tako sem si torej kupil usnjeni zvežčič in se znašel tukaj, za pisalno mizo, da bi si pisal dnevnik, pri čemer se ne morem znebiti čudnega občutka, da pišem še za nekoga drugega – ampak za koga? 22. avgust Naj pojasnim svoj prvi dnevniški zapis (komu? sebi? njemu? tebi?): doživel sem živčni zlom, ki je pustil tako hude posledi...
Written in SL by Mirt Komel

Pekel

Filtrira zvok otrok v igri in v dnevu preostane še nekaj zvokov, ki se jih krčevito oklene. Zbere tistih nekaj zvokov, ki prodrejo skozi stene. V stanovanje zraven pogosto pridejo upniki, toda zaman, ker moški ni pripravljen plačati. »Tudi če mi potegnejo organe iz telesa in me nato ubijejo,« ga sliši reči svoji ženi, ko upniki odidejo. Počuti se kot vez v zgodbi in skrivnostih nekoga drugega. Nasproti nje živi zelo star gospod, ki vsako jutro postavi stolček med otroke, ki se igrajo, nato pa vse popoldne kriči, da motijo ​​njegov mir in da današnja mladina nima več manir. Zamisli si, kako sed...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Iskreno, ljubica, briga me

Marek me potisne na posteljo in čez obraz mu šine nekaj, kar skupaj z njegovim stiskom v meni prikliče popolno izgubo orientacije, kot bi bila najina postelja v tem trenutku plaz, v katerega me je zakopal, in jaz sem pozabila, kje je zgoraj in kje spodaj. Vse to traja komaj sekundo, ta stisk in njegov izraz, v naslednjem hipu me že lovi iz plazu, in čeprav ostajam v horizontalnem položaju, je prav sumljivo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. Šele zdaj pa se prebije do mene, zdaj se mi posveti, ampak vseeno samo tako napol, le prešine me, kot kadar kdo hitro prižge in še hitreje ugasne luč. Vi ...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Lucie Faulerová