S seboj vzame aparat za kavo. Ne ve, kdo je. V vsakem primeru pa ve, da je ženska s popolnoma avtomatskim De'Longhi Magnifica S ECAM20.110.B aparatom za kavo. V črni in sivi barvi. Ker ne ve ničesar več, so vsi detajli pomembni. Ko zjutraj aparat z neznosnim hrupom melje kavna zrna, se takoj zbudi – njeni sosedi pa tudi. Kupila ga je iz druge roke, a nerabljenega, preko spletne trgovine, in štiri dolge dni vsako jutro čakala nanj pred oknom. Medtem je vsakih pet minut osvežila stran za sledenje paketu. Potem je začela osveževati ne le stran za sledenje, ampak tudi sporočila na Twitterju, ker moj bog, kako zelo si je želela kapučino z dovolj pene – ne preveč – in dobro kavo. Vsak kapučino, ki ga je pila do takrat, je bil prešibek, vsak espresso pa premočan. Takrat si je govorila, da je nestrpna in da je ljubiteljica kave, »nestrpna ljubiteljica kave, ki pije kavo iz kozarca, ne iz porcelana«. Ni vedela, da gre za izbruh anksiozne motnje, ker je izgubila samo sebe, in postala je obsedena s tem novim aparatom za kavo. Tako ji ne bi bilo treba priznati, da ne ve več vsega. V Google je vpisala: kako kavna zrna ostanejo sveža dlje? Kako narediš popolno peno? Na spletu je prebrala priročnik z navodili za uporabo, še preden je aparat sploh prispel. Če imaš klet, podstrešje, tri spalnice in kuhinjo, veliko 20 kvadratnih metrov, se lahko hitro izgubiš (četudi je polovico leta klet pod vodo). Dokler je gledala skozi okno, čakajoč na nekaj drugega, se ji ni bilo treba zazreti vase in ji sami ni bilo treba storiti ničesar.  

S seboj vzame aparat za kavo. Za sabo zapre vrata. To je prizor za v film, toda nikjer ni kamer, ki bi to dokumentirale, ona ni bogata igralka, ki za to vlogo prejme milijone, pravzaprav ni nobenega scenarista, ki bi vedel, kaj se bo zgodilo naslednje jutro. Ne ve, kako naj to stori. Ve samo, da to mora storiti. Ve tudi, da bi bila Virginia Woolf ponosna nanjo, čeprav bi raje videla, da bi življenje bilo lažje, da ne bi bilo vse takšen boj na nož, da bi bila običajna ženska, ki bi jo nek običajen nekdo lahko imel rad na nek običajen način. To ne bi smelo biti tako težko, zato poskuša biti nekomplicirana ženska, da bi prejela drobtinice ljubezni, oziroma nekaj temu podobnega. Zloraba, prevlečena s sladko glazuro, je slajša. Če bo štirikrat rekla »oprosti«, bo v redu. Če bi le lahko razumela, zakaj se nekdo obnaša tako kruto in nerazumno, se tisto ni nikoli zares zgodilo. On ni ljubimec, temveč lik z bolečinami in otroškimi strahovi, ki prihajajo na dan, in ona je njihova voljna žrtev. Ljubezen je žrtvovanje, kajne? Če ga ne razume, se verjetno ne trudi dovolj, da bi ga razumela. Medtem se preriva skozi vsa prerekanja in pričakovanja in prepire. Vsakič dobi drugačno obliko, da se lahko prilagodi prostoru, ki se je izpraznil zanjo, zato da ne bi česa prevrnila, da slučajno ne bi zanihalo kaj, kar bi lahko vsaj malo skalilo mir. Popolnoma se razdaja. Žrtvuje se: na grmadi z žensko, na kateri je desetletja gradila,  v njej ogenj, nekega dne se bo vse izplačalo. Ni dovolj. Tudi če nič več ne ostane. Njena terapevtka bo rekla, da se zdi, kot da zgrabi ljudi za ovratnik, jih stresa in kriči, »Rad me imej, prekleto!«. Počakala bo, da ji bo ženska, ujeta v Zoom okvirček, rekla, da ji tega ni treba. Njena terapevtka bo v resnici rekla, da ne ve, ali je to potrebno. Zakaj ne reče, da vé, da ljudi ni treba grabiti za ovratnik, da je v njej dovolj lepote, da je lahko ljubljena, da se ji ni treba tako zelo truditi, da bi nekoga prepričala o sebi. Želela bi priložnost, da je za nekoga tisto, česar sama nikoli ni poznala. Obstajajo ljudje, ki želijo postati astronavt ali mama. Ona želi biti večna ljubica, ljubljena na vekov veke. Na svoj seznam not-to-do bo napisala: čakanje je zadnje, kar bom naredila. Na sporočilo, na besedo, ki jo želim slišati, na potrditev, na ljubezen, ki si jo zaslužim. To bo zapisala, da ji bo nekega dne uspelo, da tega ne bo naredila, tako kot na seznam to-do zapišeš, kaj boš nekega dne naredil. 

S seboj vzame aparat za kavo, zapre vrata in ključ potisne skozi režo poštnega nabiralnika. Ključ ob prasketajočem zvoku zdrsne po kovini. To je tisti pregovorni most, ki v tem trenutku zagori. Še vedno lahko plavaš – opravila je vse plavalne tečaje – ali pa zgradiš nov most, toda zakaj bi se vračal v preteklost, če se lahko premakneš naprej? Poleg tega: goreči mostovi svetijo. Tako kot ženske v njenem življenju, ki jo bodo vsak dan vprašale, kako ji gre. Dobro, jim bo odgovorila in presenetila samo sebe. Mislile si bodo, da se le dela močno, toda ne more lagati, da ji gre slabo, ker to ni res. Res o vsem preveč premišljuje. Za novo leto bo vsaki poslala osebno sporočilo, da jim bo na razpolago, če jo bodo potrebovale, ampak da upa, da je nikoli ne bodo potrebovale tako, kot je ona njih minulo leto. Naučila se bo novih besed, kot mortification of the narcissist, lovebombing in ruminating. Spet druge bo namenoma pozabila, kot obžalovanje in sram in neustavljiva želja po potrditvi (to so štiri besede, ampak naj bo). Postavila jih bo ob in pod druga drugo. Iz njih kuje stavke, več kot pozna besed, več besedil lahko napiše. Vedela bo, da to, kar se ji je zgodilo, ne pove ničesar o tem, kdo je. Definira jo to, kar bo s tem naredila. Ločila se je – to je dejstvo – ni pa ločenka – v smislu nespremenljivega stanja. On je ne more zaznamovati, ker ni krava. Zdi se ji naravnost grozno. Da obstajajo ljudje, ki lovijo tisti njen najbolj intimni del, ki se ga sama nikoli ni zavedala, ki ga sama nikoli ni videla, ki je vseeno dovolj očiten, da ga je mogoče zlorabiti: njen večni občutek krivde, njena želja po potrditvi, njen občutek ničvrednosti, želja po tem, da jo vidijo, zasvojenost z ljubeznijo. Grozno je, da so nekateri ljudje v sebi tako prazni – brez čustev, brez empatije, brez osebnosti – da jih privlači vse, česar ima obilo, da izkoriščajo tisto, česar imaš preveč. V člankih prebere, da mora to dojemati kot kompliment. Da to pomeni, da že mora biti nekaj posebnega. Noče biti nekaj posebnega. Zgrožena je nad tem, kako nepravičen je svet: če mu dobesedno manjkajo koščki možganov, za to ne bo nikoli zdravila in ne bo poravnave. Navsezadnje si jih ni sestavil sam, ni si sam odgrizel koščka svojih možganov. On je žrtev. Ona je le stranska škoda. 

S seboj vzame aparat za kavo, zapre vrata in ključ potisne skozi režo poštnega nabiralnika.  Morala bi jokati, si misli, toda ne joče. Manj bi morala razmišljati o tem, kaj bi morala početi, si misli. Dolgo časa je bilo življenje preprosto kot ženska. Rodiš se in umreš. Vmes se zgodi vse, pri čemer nimaš besede. Preprosto ne pomeni lahko. Žensko življenje ni bilo nikoli lahko. Preprosto, drži: če obstaja le ena pot, se ne boš izgubil. Ne gre toliko za specifične spremembe v življenju ženske – da lahko vozijo avto, da lahko študirajo in bodo morda nekoč zaslužile enako kot moški – ali kako se njihov položaj v patriarhatu izboljšuje ali slabša, v katerih bitkah zmagajo in katere izgubijo, majceni koraki naprej in včasih orjaški korak nazaj. Ne. Gre za spremembo znotraj enega življenja in kako ga ženska vzame v svoje roke. So le ovire na poti, take, ki grizejo, odcepi na levo in na desno, stop znaki in obvozi. Gre za izgubljanje. Ne obstaja več le ena pot. Gre za razcep tirov, vse možne točke, kjer se križajo in kjer bi vlaki s polno hitrostjo lahko trčili drug v drugega in se razleteli na kovinske dele. To se je zgodilo zdaj. Gre za barikade, utripajoče luči, avtomobilske kolone. Gre za kroge. Vrteti se v krogu, da ti postane slabo, ampak nikoli zares ne prispeš domov. V redu je. V njeni glavi kaos, v njenem srcu uganke. Ona, ki je paradoks. V redu je. Še bodo dnevi, ko ne bo vedela vsega, in na take dni, če bo vroče, si bo šla po ledeno kavo, jo spila na cerkvenem stopnišču in medtem opazovala mimoidoče. Sprehodila se bo nazaj do svoje sobe, si skuhala kosilo in uživala v tem, kako običajni so ti dnevi. Strah in dolgčas bo enega za drugim spremenila v zaupanje in mir. Razumela bo, kaj je imel v mislih Lucebert, ko je v eni svojih pesmi zapisal: »Vse, kar je vredno, je nebogljeno«. Tako bo ponovila, kar bi morala do takrat že vedeti, da bi se lahko zaščitila:
1. Ne bo več tiho. 
2. Ne bo se zanašala na udobje in navade. 
3. Ne bo brezbrižna in bridka.
4. Noče oznak in imen in slepih ulic. 
5. Ne bo se uklanjala, ne bo pila vode ob vinu, pa tudi opita ne bo.
6. Noče prevez za oči in noče prevzetnosti, vzame pa si tudi ves prostor, za katerega se ji zdi, da si ga zasluži. Ki si ga zasluži. 
7. Ne bo več manjvredna, zato da se bodo drugi počutili večvredni. 
8. A ni vsaka bitka njena bitka. 

S seboj vzame aparat za kavo, zapre vrata in ključ potisne skozi režo poštnega nabiralnika. Mrači se in ulica je zapuščena. Nihče je ne vidi oditi. Nobenega poslovilnega venca ni, nobene zmagoslavne povorke. Prizadeto dekle v njej si želi slišati, da je naredila prav, ženska, ki jo objema, pa ve, da dela prav, in se ne bori več.