View Colofon
Original text "Het is oké" written in NL by Aya Sabi,
Other translations
Mentor

Mateja Seliškar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

V redu je

Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

S seboj vzame aparat za kavo. Ne ve, kdo je. V vsakem primeru pa ve, da je ženska s popolnoma avtomatskim De'Longhi Magnifica S ECAM20.110.B aparatom za kavo. V črni in sivi barvi. Ker ne ve ničesar več, so vsi detajli pomembni. Ko zjutraj aparat z neznosnim hrupom melje kavna zrna, se takoj zbudi – njeni sosedi pa tudi. Kupila ga je iz druge roke, a nerabljenega, preko spletne trgovine, in štiri dolge dni vsako jutro čakala nanj pred oknom. Medtem je vsakih pet minut osvežila stran za sledenje paketu. Potem je začela osveževati ne le stran za sledenje, ampak tudi sporočila na Twitterju, ker moj bog, kako zelo si je želela kapučino z dovolj pene – ne preveč – in dobro kavo. Vsak kapučino, ki ga je pila do takrat, je bil prešibek, vsak espresso pa premočan. Takrat si je govorila, da je nestrpna in da je ljubiteljica kave, »nestrpna ljubiteljica kave, ki pije kavo iz kozarca, ne iz porcelana«. Ni vedela, da gre za izbruh anksiozne motnje, ker je izgubila samo sebe, in postala je obsedena s tem novim aparatom za kavo. Tako ji ne bi bilo treba priznati, da ne ve več vsega. V Google je vpisala: kako kavna zrna ostanejo sveža dlje? Kako narediš popolno peno? Na spletu je prebrala priročnik z navodili za uporabo, še preden je aparat sploh prispel. Če imaš klet, podstrešje, tri spalnice in kuhinjo, veliko 20 kvadratnih metrov, se lahko hitro izgubiš (četudi je polovico leta klet pod vodo). Dokler je gledala skozi okno, čakajoč na nekaj drugega, se ji ni bilo treba zazreti vase in ji sami ni bilo treba storiti ničesar.  

S seboj vzame aparat za kavo. Za sabo zapre vrata. To je prizor za v film, toda nikjer ni kamer, ki bi to dokumentirale, ona ni bogata igralka, ki za to vlogo prejme milijone, pravzaprav ni nobenega scenarista, ki bi vedel, kaj se bo zgodilo naslednje jutro. Ne ve, kako naj to stori. Ve samo, da to mora storiti. Ve tudi, da bi bila Virginia Woolf ponosna nanjo, čeprav bi raje videla, da bi življenje bilo lažje, da ne bi bilo vse takšen boj na nož, da bi bila običajna ženska, ki bi jo nek običajen nekdo lahko imel rad na nek običajen način. To ne bi smelo biti tako težko, zato poskuša biti nekomplicirana ženska, da bi prejela drobtinice ljubezni, oziroma nekaj temu podobnega. Zloraba, prevlečena s sladko glazuro, je slajša. Če bo štirikrat rekla »oprosti«, bo v redu. Če bi le lahko razumela, zakaj se nekdo obnaša tako kruto in nerazumno, se tisto ni nikoli zares zgodilo. On ni ljubimec, temveč lik z bolečinami in otroškimi strahovi, ki prihajajo na dan, in ona je njihova voljna žrtev. Ljubezen je žrtvovanje, kajne? Če ga ne razume, se verjetno ne trudi dovolj, da bi ga razumela. Medtem se preriva skozi vsa prerekanja in pričakovanja in prepire. Vsakič dobi drugačno obliko, da se lahko prilagodi prostoru, ki se je izpraznil zanjo, zato da ne bi česa prevrnila, da slučajno ne bi zanihalo kaj, kar bi lahko vsaj malo skalilo mir. Popolnoma se razdaja. Žrtvuje se: na grmadi z žensko, na kateri je desetletja gradila,  v njej ogenj, nekega dne se bo vse izplačalo. Ni dovolj. Tudi če nič več ne ostane. Njena terapevtka bo rekla, da se zdi, kot da zgrabi ljudi za ovratnik, jih stresa in kriči, »Rad me imej, prekleto!«. Počakala bo, da ji bo ženska, ujeta v Zoom okvirček, rekla, da ji tega ni treba. Njena terapevtka bo v resnici rekla, da ne ve, ali je to potrebno. Zakaj ne reče, da vé, da ljudi ni treba grabiti za ovratnik, da je v njej dovolj lepote, da je lahko ljubljena, da se ji ni treba tako zelo truditi, da bi nekoga prepričala o sebi. Želela bi priložnost, da je za nekoga tisto, česar sama nikoli ni poznala. Obstajajo ljudje, ki želijo postati astronavt ali mama. Ona želi biti večna ljubica, ljubljena na vekov veke. Na svoj seznam not-to-do bo napisala: čakanje je zadnje, kar bom naredila. Na sporočilo, na besedo, ki jo želim slišati, na potrditev, na ljubezen, ki si jo zaslužim. To bo zapisala, da ji bo nekega dne uspelo, da tega ne bo naredila, tako kot na seznam to-do zapišeš, kaj boš nekega dne naredil. 

S seboj vzame aparat za kavo, zapre vrata in ključ potisne skozi režo poštnega nabiralnika. Ključ ob prasketajočem zvoku zdrsne po kovini. To je tisti pregovorni most, ki v tem trenutku zagori. Še vedno lahko plavaš – opravila je vse plavalne tečaje – ali pa zgradiš nov most, toda zakaj bi se vračal v preteklost, če se lahko premakneš naprej? Poleg tega: goreči mostovi svetijo. Tako kot ženske v njenem življenju, ki jo bodo vsak dan vprašale, kako ji gre. Dobro, jim bo odgovorila in presenetila samo sebe. Mislile si bodo, da se le dela močno, toda ne more lagati, da ji gre slabo, ker to ni res. Res o vsem preveč premišljuje. Za novo leto bo vsaki poslala osebno sporočilo, da jim bo na razpolago, če jo bodo potrebovale, ampak da upa, da je nikoli ne bodo potrebovale tako, kot je ona njih minulo leto. Naučila se bo novih besed, kot mortification of the narcissist, lovebombing in ruminating. Spet druge bo namenoma pozabila, kot obžalovanje in sram in neustavljiva želja po potrditvi (to so štiri besede, ampak naj bo). Postavila jih bo ob in pod druga drugo. Iz njih kuje stavke, več kot pozna besed, več besedil lahko napiše. Vedela bo, da to, kar se ji je zgodilo, ne pove ničesar o tem, kdo je. Definira jo to, kar bo s tem naredila. Ločila se je – to je dejstvo – ni pa ločenka – v smislu nespremenljivega stanja. On je ne more zaznamovati, ker ni krava. Zdi se ji naravnost grozno. Da obstajajo ljudje, ki lovijo tisti njen najbolj intimni del, ki se ga sama nikoli ni zavedala, ki ga sama nikoli ni videla, ki je vseeno dovolj očiten, da ga je mogoče zlorabiti: njen večni občutek krivde, njena želja po potrditvi, njen občutek ničvrednosti, želja po tem, da jo vidijo, zasvojenost z ljubeznijo. Grozno je, da so nekateri ljudje v sebi tako prazni – brez čustev, brez empatije, brez osebnosti – da jih privlači vse, česar ima obilo, da izkoriščajo tisto, česar imaš preveč. V člankih prebere, da mora to dojemati kot kompliment. Da to pomeni, da že mora biti nekaj posebnega. Noče biti nekaj posebnega. Zgrožena je nad tem, kako nepravičen je svet: če mu dobesedno manjkajo koščki možganov, za to ne bo nikoli zdravila in ne bo poravnave. Navsezadnje si jih ni sestavil sam, ni si sam odgrizel koščka svojih možganov. On je žrtev. Ona je le stranska škoda. 

S seboj vzame aparat za kavo, zapre vrata in ključ potisne skozi režo poštnega nabiralnika.  Morala bi jokati, si misli, toda ne joče. Manj bi morala razmišljati o tem, kaj bi morala početi, si misli. Dolgo časa je bilo življenje preprosto kot ženska. Rodiš se in umreš. Vmes se zgodi vse, pri čemer nimaš besede. Preprosto ne pomeni lahko. Žensko življenje ni bilo nikoli lahko. Preprosto, drži: če obstaja le ena pot, se ne boš izgubil. Ne gre toliko za specifične spremembe v življenju ženske – da lahko vozijo avto, da lahko študirajo in bodo morda nekoč zaslužile enako kot moški – ali kako se njihov položaj v patriarhatu izboljšuje ali slabša, v katerih bitkah zmagajo in katere izgubijo, majceni koraki naprej in včasih orjaški korak nazaj. Ne. Gre za spremembo znotraj enega življenja in kako ga ženska vzame v svoje roke. So le ovire na poti, take, ki grizejo, odcepi na levo in na desno, stop znaki in obvozi. Gre za izgubljanje. Ne obstaja več le ena pot. Gre za razcep tirov, vse možne točke, kjer se križajo in kjer bi vlaki s polno hitrostjo lahko trčili drug v drugega in se razleteli na kovinske dele. To se je zgodilo zdaj. Gre za barikade, utripajoče luči, avtomobilske kolone. Gre za kroge. Vrteti se v krogu, da ti postane slabo, ampak nikoli zares ne prispeš domov. V redu je. V njeni glavi kaos, v njenem srcu uganke. Ona, ki je paradoks. V redu je. Še bodo dnevi, ko ne bo vedela vsega, in na take dni, če bo vroče, si bo šla po ledeno kavo, jo spila na cerkvenem stopnišču in medtem opazovala mimoidoče. Sprehodila se bo nazaj do svoje sobe, si skuhala kosilo in uživala v tem, kako običajni so ti dnevi. Strah in dolgčas bo enega za drugim spremenila v zaupanje in mir. Razumela bo, kaj je imel v mislih Lucebert, ko je v eni svojih pesmi zapisal: »Vse, kar je vredno, je nebogljeno«. Tako bo ponovila, kar bi morala do takrat že vedeti, da bi se lahko zaščitila:
1. Ne bo več tiho. 
2. Ne bo se zanašala na udobje in navade. 
3. Ne bo brezbrižna in bridka.
4. Noče oznak in imen in slepih ulic. 
5. Ne bo se uklanjala, ne bo pila vode ob vinu, pa tudi opita ne bo.
6. Noče prevez za oči in noče prevzetnosti, vzame pa si tudi ves prostor, za katerega se ji zdi, da si ga zasluži. Ki si ga zasluži. 
7. Ne bo več manjvredna, zato da se bodo drugi počutili večvredni. 
8. A ni vsaka bitka njena bitka. 

S seboj vzame aparat za kavo, zapre vrata in ključ potisne skozi režo poštnega nabiralnika. Mrači se in ulica je zapuščena. Nihče je ne vidi oditi. Nobenega poslovilnega venca ni, nobene zmagoslavne povorke. Prizadeto dekle v njej si želi slišati, da je naredila prav, ženska, ki jo objema, pa ve, da dela prav, in se ne bori več.

More by Ariela Herček

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Pekel

Filtrira zvok otrok v igri in v dnevu preostane še nekaj zvokov, ki se jih krčevito oklene. Zbere tistih nekaj zvokov, ki prodrejo skozi stene. V stanovanje zraven pogosto pridejo upniki, toda zaman, ker moški ni pripravljen plačati. »Tudi če mi potegnejo organe iz telesa in me nato ubijejo,« ga sliši reči svoji ženi, ko upniki odidejo. Počuti se kot vez v zgodbi in skrivnostih nekoga drugega. Nasproti nje živi zelo star gospod, ki vsako jutro postavi stolček med otroke, ki se igrajo, nato pa vse popoldne kriči, da motijo ​​njegov mir in da današnja mladina nima več manir. Zamisli si, kako sed...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Portret

Hiša je imela hrastova vrata in veličastno pročelje, brez oznak. Nekaj časa je trajalo, preden je David prišel dol, in ozrla sem se po ulici. Bila je mirna in bela, neprimerljiva s sosesko v bližini kanala, kjer sva živeli s Sam. Moje misli so nihale med zasanjanostjo in grenkobo, kot pogosto pri soočenju s stvarmi, ki si jih nisem mogla privoščiti. David je odprl vrata in se mi nasmehnil. Njegova srajca je bila razprta. Sledila sem mu po stopnicah navzgor in znova me je posrkalo v njegov vonj po oreških in terpentinu. Atelje je bil razmetan kot prejšnjič, vendar se je zdel nekoliko bolj posp...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels
More in SL

Čmrljev žleb

ali kaj se je v Strmčniku zgodilo v času tedenske smučarske karte Ničti dan  Prsti so mu spet skoraj samodejno zdrseli k mobitelu, ki ga je odložil poleg krožnika z juho. Saj ne, da bi na zaslonu pričakoval kaj kdove kako vznemirljivega, pa vendar mu navada ni dala miru ... Spletno aplikacijo za zmenkarije je vsakič, ko je prišel za nekaj dni na obisk domov, raje deaktiviral. In še vedno si ni bil povsem na jasnem, ali je to naredil zavoljo sebe in svoje družine − ker mu je bilo neprijetno, da bi jih s tem spravljal v zadrego − ali pa je tako ravnal, da bi se obvaroval pred nelagodjem iz dru...
Written in SL by Agata Tomažič

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Čistilna naprava

Postavala je pred skupino bivalnih kontejnerjev in si drgnila mrzle roke. V daljavi nad reko sta se spreletavala dva kormorana. Čez trenutek se je začela razgledovati na vse strani in preverjati sms, ki ga je dobila včeraj. »Zivjo Petra, akcija cistilna naprava jutri ob osmih. Zbor pred mostom pri kontejnerjih. A.« Še trikrat ga je prebrala, preden je svetloba na zaslonu ugasnila.     Stara in nova čistilna naprava, ki sta si delili odplake, ki pritekajo iz celega mesta, sta kot vladarici reke ena za drugo stali na otoku. Medtem ko se je stara nad tlemi vzpenjala z valjastimi cisternami, ki so...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Ptice ne preletavajo primestnih naselij

Vsak kulturni dom v vsakem manjšem kraju je postal trgovina, pred katero trije ali štirje tipi v gumijastih natikačih abibas cuzajo pivo. Eden reče, politiki so drek, drugi zakolne, tretji pljune v stran, četrti pa, če sploh obstaja, samo tiho pritiska železni konec nekdanjega žleba ob tla. V takšni družbi ne boste nikoli srečali Jovana Vokanovića, sina edinca velikega desimirovskega gospodinjstva, skorajda visoko izobraženega, s finimi zanimanji in počitnikovanji na grški obali. Jovan ne kupuje v tej trgovini, nabiti z nekakšnimi tretjerazrednimi lokalnimi izdelki, od katerih se mu mogoče še ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito