View Colofon
Original text "De hel" written in NL by Aya Sabi,
Other translations
Proofread

Helena Zemljič

Mentor

Mateja Seliškar

Published in edition #2 2019-2023

Pekel

Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Filtrira zvok otrok v igri in v dnevu preostane še nekaj zvokov, ki se jih krčevito oklene. Zbere tistih nekaj zvokov, ki prodrejo skozi stene. V stanovanje zraven pogosto pridejo upniki, toda zaman, ker moški ni pripravljen plačati. »Tudi če mi potegnejo organe iz telesa in me nato ubijejo,« ga sliši reči svoji ženi, ko upniki odidejo. Počuti se kot vez v zgodbi in skrivnostih nekoga drugega. Nasproti nje živi zelo star gospod, ki vsako jutro postavi stolček med otroke, ki se igrajo, nato pa vse popoldne kriči, da motijo ​​njegov mir in da današnja mladina nima več manir. Zamisli si, kako sede na njegovo mesto in se zazre skozi okno v svoje stanovanje. Ali pa si predstavlja, da je ena od otrok, ki se igrajo, in se sprašuje, kako bi lahko gnjavila starega gospoda. Zdaj otroci brcajo žogo v eno od nog njegovega stolčka, tudi kaj boljšega bi se lahko domislili. Že nekaj tednov se pogovarja s temi ljudmi. Pripoveduje jim o svojem rojstnem kraju in potovanju, ki ga ima za sabo, doživeto, hihitajoče in zgroženo prikimava, ko se pritožujejo nad upniki, starim godrnjavim gospodom in nespoštljivimi otroki: »Pa saj so otroci! Potrebujejo prostor za igro, saj v mestu ni veliko prostora. Pozidali ste vse do zadnjega metra. Postavite stolček nekaj metrov naprej!« Ali pa: »Lahko mu ukradete stolček, ko bo šel noter po vžigalico, da bi si prižgal cigareto!« Ne bi rada izkusila velikih stvari in da se o njih ne bi mogla z nikomer pogovarjati, to nima nobenega smisla. Vsakemu od njih da drugačen glas in značilnosti, vedno drugačen ton.

Pekel pozna iz zgodb, ki so jih pripovedovali med veroukom v vasi, zdaj pa je med njenimi nogami. Najprej misli, da ji okončine gorijo, toda ko jih je pogledala, ni videla nobenega ognja. Bolečina se širi navzdol. Prvič po mesecih tišine spet ve, kako zveni njen glas. Odšel je šele pred pol dneva, v dnevu in pol prispe do njene matere, da ji pove, kako gre z njo dobro, medtem ko je ona pravzaprav mrtva. Kriči in kriči, njen glas postane hripav, nato se ji zatakne v grlu in bolečine s kriki ne more več spraviti iz telesa. Nad njo se pojavi lik. Svet je zbledel in za trenutek ni mogla ugotoviti, v kakšnem položaju je, glede na tla in strop. Zgoraj soseda odžene svoje otroke stran, zavre vodo, povleče jo na preprogo in pod njeno glavo potisne blazino. Lella Cherki? To je babica. Zakaj mora po Lello Cherki? Umira. Ne ve več, koliko dolgo traja, preden bo razumela življenje. Ženska. Moški. Otrok. Pritličje neke dolge hiše. Vse je tako preprosto. Bolečina se počasi umirja. Njena glava je vlažna, omotična, zaspana. Med nosečnostjo se sploh ni zredila. Dojenček se je skrival v otroškem telesu.

Med nogami se ji spet pojavi kri. To ni rana, ki bi te zabolela, ki bi jo prekril ali kožo stisnil skupaj s povojem, da bi po nekaj urah nastala krasta in po nekaj dnevih zrasla nova koža. Ta bolečina je trajna in bo za vedno ostala odprta. Nikoli ni brez krvi, četudi se umije dvajsetkrat na dan. Pa kljub temu to še zmeraj počne. Dokler se umiva, ne sliši jokati dojenčka. Otroci zgornjih sosedov bi radi zajtrk. Trkajo na zaprta vrata njenega stanovanja. Ko dojenček neha jokati, sliši sosedo steči navzdol po lesenih stopnicah, skozi vrata zašepeta njeno ime. Ampak ona ne odpre, nikogar noče videti. Tukaj je umazano. V domu, ki smrdi po sluzi, izgubi krvi in placenti ne more skuhati čaja. V ognju takoj zažge liste mentola. Duši se v dimu, ker so zaprta edino okno in edina vrata v sobi. Zgornja soseda trka na vrata. Dojenček kriči. Toda ona ne odpre oken niti vrat.

Ko se mesto pogrezne v spanec, ona odpre okno kakor tiho more in skozenj potisne glavo. Zvezdna svetloba se še ni razpršila, vidijo se nebesna telesa. Rada bi sanjala o njih, toda ponoči sedi na ramenih srebrnega zmaja, ki leti previsoko nad njeno rojstno vasjo. Želi ga prositi, naj se spusti in se nagne nekoliko na desno, da bi lahko videla v dom svoje matere, toda ne ve, kako naj govori. On pa leti više in više, dokler tla ne izginejo. Vsakih nekaj ur se zbudi prestrašena zaradi hrupa, nato pa ugotovi, da gre samo za kričanje dojenčka in spet brezskrbno zaspi. 

Preproge umiva vsaka dva dni. Lonce drgne z belilom, dokler se pod rjo ne pojavi nova plast. Zelenjavo pred uporabo umije sedemkrat. Preden z vodo umije zelenjavo, umije pipo v steni. Gobice očisti, preden z njimi zdrgne posodo. Kozarcev nikoli ne posuši z notranje strani, čeprav je za vsak primer kuhinjske krpe umila trikrat. Postavi jih na glavo, da iz njih steče voda in odplakne nevidno umazanijo, če nato želi piti iz enega od njih, pa kozarec najprej povoha, potem pa s krpo obriše samo zunanjo stran. Tako traja nekaj ur, preden si pripravi zajtrk, ko pozajtrkuje, pa lahko začne pripravljati kosilo in nato večerjo. Ponoči takoj zaspi.

Ob tej uri zgornja soseda ne more več dol. Zgornja soseda ji je želela pomagati s prvorojencem, jo naučiti, kako to gre: biti mati. Sredi noči je. Jok je potihnil. To je njena priložnost. Odklene zapah in pripre vrata. Pred njimi stoji ona. Ves ta čas je sedela na stopnicah in zdaj hitro kot blisk vtakne nogo med vrata, da ji jih ne zaloputne pred nosom. Ko soseda pogleda otroka v kotu sobe, se zdi, kot da sama prvič zares vidi svojega otroka, čeprav ga je pogosto premeščala med čiščenjem pod zibelko in v kotih sobe. Razen tega je vse ostalo počela s hrbtom, obrnjenim proti otroku, strmela skozi okno. V ušesih ji odzvanja, saj je otrok nenehno jokal več dni, zdaj pa je smrtno tiho.

»Kaj si naredila? Nisi nikoli oprala odejice? Si je nisi nikoli pristavila k prsim? Mrtva je. Mrtva je.« Pogleda navzdol in v višini dojk vidi mokre madeže na svoji obleki. Soseda dvigne roke v zrak in se med kričanjem izmenično tolče po licih in stegnih. Dolgo časa traja preden se prime za glavo, sede po turško in se poskuša umiriti. Zavre vodo, vzame vedro in z dojenčka umije vse znake zanemarjenosti. »Reci mu, da se je rodila mrtva.« Pokliče svojega moža in sredi noči odideta na pokopališče. Če bosta soseda in njen mož dovolj plačala, grobarji ne bodo postavljali nobenih vprašanj.

Ni vedela, zakaj bi morala deklici pustiti živeti. Toda pozabila je povedati sosedom, da morata za dojenčico izbrati meščanski grob. V zemlji mora še postati ženska. Ne ve, kako je tam spodaj, toda bolje je kot tukaj. Nekdaj so punčke pokopali žive. Ona ji je vsaj pustila prej umreti. Zdaj bo deklica umrla samo enkrat, ne vedno znova, ko zapusti svojo vas, ko se poslovi od matere, ko leži pod moškim, ki je tako star, da še sam smrdi po smrti. 

Trajalo bo leto ali dve, nato o tem ne bo nikoli več razmišljala, toda kar je naredila bo ostalo v vsem, kar počne. Ko bo jedla palačinke, se bo najedla do sitega, toda kljub temu pojedla dodatno porcijo za njo, hčerke bo karseda držala zaprte doma in jih sovražila, ker njihova življenja niso takšna, kot je ona pričakovala. Sovražila jih bo, ker niso umrle v zibelki, ker se niso poročile z osivelimi moškimi, ker niso bile pretepene in so lahko šle preprosto ven. Razmišljale bodo o drugih stvareh, o razliki v plačah in nadlegovanju na ulicah, toda nad tem se ne gre pritoževati. Da je zunaj še en svet. Življenje ene ženske ni enako življenju druge, ugotovi pozneje. Zdaj je samoumevno, da je hčeri pustila umreti. 

On se vrne iz njune rojstne vasi s sodi oljčnega olja v veliko premajhno sobo. Ona vsak večer in vsako dopoldne očisti sodčke, da se svetijo. Nosijo vonj po domu. Pomaga mu vleči sodčke, ker ga boli hrbet. Ne leži več na njej. Pri njem spodaj gori. Ne govori. Ko se bolečina spet pojavi, vzame steklenico olivnega olja in jo stisne tako močno, da je njegov obraz videti kot ženska, ki že petič rojeva in ve, kaj jo čaka. Če bolečina vztraja, se zvije v klobčič kot novorojenček. Na vse mogoče načine se zvija po tleh v razlitem olivnem olju, vendar zaman: bolečina ostaja. Ona v tišini prinese čiste krpe, da s tal obriše olivno olje in nato ves dan pere odeje in preprogo, jih obesi, da se posušijo, in ker se olje močno vpije v odeje in preprogo, jih naslednji dan opere znova. Zaradi njegovih bolečin se ne vznemirja, tudi njo je žgalo in je preživela. Vznemirja se zaradi njegove prisotnosti. Da je dlje doma, gre vse redkeje v službo. Včasih gre na stranišče. Tolče po vratih in pritajeno stoka, sliši ga, kako smrka. Ne dobi več olja.

Vidi, kako se mu stanje hitro slabša, kar se zgodi veliko moškim v teh letih, toda njegova mati mu še zmeraj meša zvarke, ker noče sprejeti, da umira in da mu ne more pomagati ali odhoda upočasniti noben magični napoj. Čas je čas. Samo pol leta pozneje je mrtev.

S praznim tovornjakom se peljejo v vas. Ne vidi poti, ker pokrajina tako hitro beži mimo in ob tem ji postane slabo, ko prispejo, mora najprej bruhati, potem pa jo mama vpraša, zakaj je tovornjak prazen, kje je vse, kar je imela v hiši? Pokaže na taščo in skomigne. »Ali nisi prinesla s sabo nazaj niti svojih odej? Osemnajstmesečni zakon, nobenih otrok, nobene dediščine. Nesmiselno.« Vidi svojo mamo, kako stopi k tašči in nekaj tednov kasneje njene stvari pripeljejo v vas. 

Tik zunaj vasi se zanj izkoplje prostor v zemlji. Videti, kako malo ostane od človeškega življenja, je ponižujoče. Njegova mrtva hči je pokopana dvesto kilometrov severno, ne da bi se kdaj naučila govoriti, nikoli je ne bo spoznal, o tem ne bo mogla pripovedovati. Kar se je zgodilo, je pozabljeno, pod zemljo bo razžrto od črvov in vlage, čez štirideset let bodo tla premešana, oba bosta prah v zemlji, naredili bodo prostor za nove grobove.

More by Ariela Herček

Človek spet je brat človeku

Andreija sem vzljubila, ko je odhajal. Videla sem njegov črn, izbočen nahrtbnik, ki ga je na hrbtu nosil kot ščit. Nahrtbnik je bil poln, vedel si, da ne potuje, da ne gre nikamor. Če bi šel z njim v gore, bi ga lahko nahrbtnik potegnil ritensko v brezno. Zadrge so bile obrabljene, vsak trenutek bi lahko popustile in se raztrgale, in predstavljala sem si, kako se odpre, kot zračna blazina, vedno večja, padalo, ki ga odnese navzgor in odpelje, kamor je treba. V sedmem razredu osnovne šole so vsi hodili naokoli s težkimi nahrbtniki na hrtbih, rahlo nagnjeni nazaj, dolge naramnice so jim pobešen...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Yelena Schmitz

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

V redu je

S seboj vzame aparat za kavo. Ne ve, kdo je. V vsakem primeru pa ve, da je ženska s popolnoma avtomatskim De'Longhi Magnifica S ECAM20.110.B aparatom za kavo. V črni in sivi barvi. Ker ne ve ničesar več, so vsi detajli pomembni. Ko zjutraj aparat z neznosnim hrupom melje kavna zrna, se takoj zbudi – njeni sosedi pa tudi. Kupila ga je iz druge roke, a nerabljenega, preko spletne trgovine, in štiri dolge dni vsako jutro čakala nanj pred oknom. Medtem je vsakih pet minut osvežila stran za sledenje paketu. Potem je začela osveževati ne le stran za sledenje, ampak tudi sporočila na Twitterju, ker m...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Aya Sabi

Portret

Hiša je imela hrastova vrata in veličastno pročelje, brez oznak. Nekaj časa je trajalo, preden je David prišel dol, in ozrla sem se po ulici. Bila je mirna in bela, neprimerljiva s sosesko v bližini kanala, kjer sva živeli s Sam. Moje misli so nihale med zasanjanostjo in grenkobo, kot pogosto pri soočenju s stvarmi, ki si jih nisem mogla privoščiti. David je odprl vrata in se mi nasmehnil. Njegova srajca je bila razprta. Sledila sem mu po stopnicah navzgor in znova me je posrkalo v njegov vonj po oreških in terpentinu. Atelje je bil razmetan kot prejšnjič, vendar se je zdel nekoliko bolj posp...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels
More in SL

Flomaster

      Robert je sprva sam na kavču, levo od madeža, ki ga je Sven pred nekaj meseci naredil z rdečim flomastrom. Sprašuje, kako sem, ali so odprte lekarne in trgovine, ali imam vse, kar potrebujem, kaj bom, če se kaj zgodi. V redu sem, odprte so, imam, nič se ne bo zgodilo. Vsak dan me sprašuje enako, vsak dan mu odgovarjam enako. Tukaj se nič ne dogaja po peti popoldne. Poanta zapiranja je, da se nič ne zgodi, bi rada dodala, a vem, da to ni pametno. Robert pravi, da je žejen, vstane in gre po kozarec vode. Ni mestnega prevoza, vsi so v stanovanjih, na ulicah so samo policija, rešilci, dostav...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.     Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.     Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.     Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Vezi

Moje iskanje se ne začne zavestno. Z njo se počutim povezano na nek zaskrbljujoč, težko pojasnljiv način in sprašujem se o njenem izginotju. Kadar se zbudim, se sprašujem, kje spi, kako živi, in o njej razmišljam tudi, ko med rjuhami nežno in medlo masturbiram med opazovanjem oblakov skozi priprto okno. Kadar grem mimo stojnic s sadjem v naši soseski, s konicami prstov narahlo zdrsnem čez pomaranče, dokler ne najdem sadeža, ki me spomni nanjo, takšnega s popolnimi porami.  Zaradi nenehnih bolečin v vratu sem se znašla na njenem tečaju joge. To vrsto joge po metodi Iyengar mi je priporočil fizi...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman