View Colofon
Original text "Bestias todas del campo" written in ES by Adriana Murad Konings,
Other translations
Mentor

Marjeta Drobnič

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Vse zveri z vasi

Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj trebuh, lačna, je govorila babici. Za zajtrk ji je babica popekla kos kruha in poskrbela, da je bila na rjavkastem koščku namazana natančno odmerjena količina margarine. Če je bila dobre volje, ji je namenila žličko marmelade, tako razmazane, da je bila na kruhu le tenka rožnata želatinasta plast. To je več kot dovolj, je govorila, potem ko jo je s svojimi koščenimi prsti uščipnila v podlaket. Deklica je požvečila vse kotičke rezine in z zobmi prečesala vso skorjo. Potem je pobrala vse do zadnje drobtinice in si jih vtaknila v usta. Popoldne babica ni bila tako radodarna. Če je bilo po sreči, je olupila jabolko in ji dala polovico. Drugo polovico si je nesla v usta, med svoje tanke ustnice, za eno samo črtico mesa. Rada je žvečila tako, da je kazala zobe, kot bi bilo sadje vroče.
    Niti prihod rac je tistega jutra ni odvrnil od želje, da bi babico kaj zamotilo, kaj, kar bi jo zadržalo stran od kuhinje. Pred ogledalom si je z elastiko spela lase. Sanjarila je o tem, da bi pojedla vsaj še kos kruha. Ko se je skakljaje spuščala s stopnice na stopnico, je sanjarila tudi o okusu marmelade, ki je še ni nikoli pokusila. V kuhinji je k njej planila babica, si jih videla?, so že tu, je rekla in pokazala na jezero. Deklica je prikimala in za sekundo pozabila na lakoto. Videla jih je skozi okno; kakšnih trideset rac, nekatere temnozelenkaste, druge rjave so plavale po temni vodi, nobenega račka. Ena od njih je v svoje perje skrila kljun, nato pa še vso glavo. Ne da bi jih izpustila izpred oči, je v treh grižljajih snedla rezino kruha in na dušek spila posneto mleko, ki ji ga je babica kot vsako jutro postregla v kozarcu s prepletenimi rumenimi in modrimi rožicami. Pred nekaj tedni ji je padel na tla, rožice so na ploščicah razpadle na ostre koščke. Babice ni opozorila, tako da se ji je košček zabodel v mezinec na nogi. Čez nekaj dni sta po soncu odpešačili do najbližje postaje in se z avtobusom odpeljali v uro oddaljeno mesto. Na bazarju sta kupili enak lonček in vanj ji je babica spet vsako jutro nalila mleko.
    Ko je pozajtrkovala, je vstala in za mizo pustila babico, ki si je v zvezek zapisovala, kaj je pojedla: rezina kruha, skodelica kave s kancem mleka, saj ga ni marala, in margarina. Preden je odšla, jo je še zadnjič pogledala; kratki, do tilnika segajoči sivi lasje ji niso mogli zakriti šilastih vretenc, ki so se risala skozi bluzo. Ko je iz kuhinje stopila naravnost na vrt, jo je povsem prevzela temna voda jezera. Od nekdaj je poslušala o tem dnevu, o dnevu, ko pridejo race. Ponavadi je pri babici prespala le par dni, a zdaj je kazalo, da se staršem ne mudi ponjo. Babici je bilo všeč, da jo ima pri sebi. Zazdelo se ji je, da je vse dobilo smisel, mrzel popečen kruh, vodeno mleko, košček jabolka. Sedla je v travo in globoko vdihnila, kot da babica ne bi oprezala iz kuhinje. Potem je pokleknila na posušeno travo blizu obrežja. Race so plavale v vodi, si s kljunom brskale po perju in prhutale. Sonce visoko na nebu jih je grelo in deklica je, ko je videla lesketajoče se barve perja, stekla nazaj v kuhinjo ter vzela star zvezek in nekaj barvic. 
    Race se dopoldne niso kaj dosti premikale. Čeprav so se čez nekaj ur vrnili prejšnji občutki, skrčen, togoten želodec, ni pogrešala mesta. Z vrta je opazovala, kako babica na pult zlaga sestavine za kosilo. Slutila je njene premike po kuhinji, okorele noge, ki bodo vsak čas klecnile, kot pri srnjačku, ki se uči hoditi. Njeni gležnji so jo spominjali na surove perutničke, ki jih je videla v trgovini. Iz predala je babica najbrž vzela tehtnico in zvezek na spiralo. Vedno je natančno tehtala in si zapisovala; ena čebula, en strok česna, eno porovo steblo, ena pest zamrznjenega graha, en osličev file, en krompir in na koncu še en malo manjši krompir. Od zapisovanja gramov vsake izmed sestavin je bila vsa zasopla, njene koščene rame so se dvigale in spuščale, kot da bi bilo pri njeni starosti vse to sploh še pomembno. Vedno isti vzdihljaj. Šele potem je postavila posodo na plinski gorilnik in z vžigalico prižgala ogenj.
    Ko je babica sestavine pripravila do konca, je ona že imela narisano vsako raco posebej. Posedle so se v nekakšen krog in njihove noge so izginile pod perjem. Vzravnala se je na travi, nemirna: ob tej uri ne bi smele spati, sijalo je sonce, morale bi plavati, jesti, se razmnoževati, loviti črve ali žabe ali karkoli pač že jedo, morda ribe, to je to! Vstala je in se previdno, da jih ne bi preplašila, počasi vrnila v kuhinjo. Upam, da si lačna, ji je rekla babica, medtem ko je v ponvi z vodo mešala česen in čebulo. Zelena barvica mi manjka, je rekla in pokazala na odprt zvezek in po travi raztresene barvice. Babica je bila prepričana, da ji jo je dala. Ampak ne svetlo zelene, temno zeleno, za perje, najtemnejšo. Mogoče pa takšne zelene barvice ni. Ja pa je. Babica je izginila iz kuhinje, godrnjaje, da je mogoče sploh ni. Ko se je prepričala, da je babica odšla, je k pultu privlekla stol in z roko segla k ročaju omare. Na slepo je zatipala vrečko toasta in iz nje izvlekla dve rezini. Nato je zavpila babici, ni treba, imela sem jo v žepu, in odšla na vrt. 
    Počasi se je približala racam in si na dlani razdrobila kruh. Želela ga je raztrositi in gledati, kako se bodo živali frfotaje približale. Opazovala je koščke kruha in ni si mogla kaj, da ne bi dlani stisnila v pest. Drobtine so se zlepile v kepo, in preden bi ji lahko postalo žal, si jo je stlačila v usta. Žvečila je z odprtimi usti, lepilo se ji je na zobe. Pogoltnila je lepljivo gmoto in si žvižgaje stepla dlani nad travo. Čeprav jim je namenila le smešen ščepec drobtin, ki so se ji izmuznile, so race planile nanje. Čez nekaj minut, ko za zločinom ni bilo več nobene sledi in so race postopale ob vodi, je babica pogledala na vrt. Riba in vodena zelenjava, ki sta čakali na mizi, deklice nista uspeli spraviti v dobro voljo. Po prvem grižljaju si je babica ponesla roko pred usta. Nekajkrat je zakašljala, lica so ji pordečela, z dlanjo se je udarila po prsih in pljunila. S kazalcem je pokazala na koščico v prežvečenem koščku ribe, prepojenem s slino. Deklica je skomignila. Vilice je k ustom nosila počasi, izmenjaje koščke hrane s požirki vode, da bi prelisičila želodec, a potem ko je v dveh žlicah pojedla sladico, jogurt, ampak brez sladkorja, in se vrnila na vrt, je znova začutila lakoto. Na bregu jezera je legla v travo, na hitro ošinila dremajoče race in zaprla oči. 
    Sanjala je o pečenem piščancu, hrustljavi zlatorjavo zapečeni skorjici, o posodi, iz katere se kadi, postavljeni na sredo mize, vendar ne v babičini kuhinji, o mizi iz staranega lesa, svečah na sredi, pečenem krompirju in štruci kruha. Zbudilo jo je gaganje rac. Ko je sedla, je videla, da hitijo proti vodi. Še vsa zaspana je deklica okušala piščanca, si oblizovala ustnice. Babica je kuhala, jedla in si zapisovala v zvezek s spiralo, in tako spet od začetka znova in znova, a ona je bila še kar lačna. Medtem ko so se race oddaljevale, se je z roko uprla v tla in se, ob sami misli na vodeno večerjo, ki jo je čakala, zavedla, da v dlani tišči šop izpuljene trave. Odločila se je, da se bo odplazila k racam. Imela je hitre roke, ne bo ji pretežko. Kot kak gepard, tako si je predstavljala, je prišla na brežino in se za grmovjem pripravila na napad. Race so si močile kljune in nemirno razprostirale peruti. Če bodo zaplavale ven na jezero, se ji bodo izmuznile. Tri, štiri in se je pognala. Race so zafrfotale, ne da bi se ozrle, a niso vzletele, le premaknile so se nekaj metrov naprej. Deklica jim je sledila. Tekla je proti vodi, dokler ji ni zmanjkalo tal pod nogami in pristala v njihovi bližini.
    Nenadoma je zaslišala kratek, a oster ne!, in ko se je ozrla, je na vrtu zagledala boso babico.  Ah! je kričala babica, ko je stopala po plevelu, po izsušeni poletni zemlji, a ona se ni ustavila. S kotičkom očesa je videla, kako na bregu krili z rokami, vendar se ji ni mudilo nazaj. Čutila je le, da je lačna. Pomikala se je naprej in se trudila, da ni ne škropila ne čofotala. Onstran ograje iz preperelega lesa, ki je obdajala hišo, so bila sama polja, njeni starši so bili kilometre daleč, avtobus je pripeljal mimo dvakrat na dan. Babice ne bi slišal nihče, pa če bi še tako kričala. Deklica je v temni vodi bredla s počasnimi zamahi, kratke hlače in majica so se ji lepili na kožo. Kmalu z nogami ni več dosegla tal. Z brega je zaslišala topot nerodnih poskokov. Babica se je pognala v vodo in škropila ob vsakem koraku. Rotila jo je, še enkrat, naj se ustavi. A ona se je potopila in zaplavala pod vodo. Potem je pokukala ven in se, ko je babica priplavala do sredine jezera, ponovno potopila. Usta ji je napolnil mlačen, travnat okus. Slišala je starkino čofotanje in z grozo ugotovila, da se race oddaljujejo.
    Ni se predala, sledila jim je. Vnovič se je potopila, in ko je skoraj že ostala brez sape, je glavo pomolila ven, le toliko, da je lahko zadihala. Osamljeno zeleno pero je lebdelo na gladini zraven nje. Ena od rac je zaostala, nekaj metrov za skupino, s konicami prstov bi jo skoraj lahko pobožala. S stegnjenimi rokami se je pognala proti njej. Na koži je začutila vodoodporno perje živali, okroglo mesnato telo je stisnila k sebi. Raca je zaprhutala in opozorila preostale, da so zletele nekaj metrov stran. Deklica je močno zgrabila žival, ji vrat stisnila v pesti in jo potopila. Čeprav se je raca vse manj upirala, se je deklica le s težavo obdržala nad gladino. Še zadnjič se je ozrla proti babici. Komajda se je videlo del glave, zdaj ni več mogla kričati; zgolj nerodno je mahala z rokami, pljuskala po gladini. Z raco, zdaj že negibno v roki, se ji je plašno približala. Obstala je na varni razdalji in priprla oči. V tišini je opazovala, kako griva bledih las izginja v temino jezera. Čez nekaj sekund je na mestu, kjer je prej plavalo staro koščeno telo, ostala le drobna sled mehurčkov, zadnji izdihljaj, ki se je kmalu porazgubil.

More by Katja Petrovec

Ptiči, ki čivkajo o prihodnosti

      Videti je kot nemogoča mešanica sove, netopirja, pingvina in rakuna; ima moder kožuh, velike rdeče oči, rumen kljun; nima rok, ima pa dvoje krilc, ki se premaknejo, ko ga prižgeš.     Vse najboljše za rojstni dan, mu reče.     Noa pomisli, da je bilo darilo vredno nakupa, čeprav je nekoliko prekoračila svoj proračun. Morala je prihraniti deset žepnin, da je zbrala dovolj denarja, ampak zdaj, ko ga vidi, kako je navdušen, je vesela, da se je odpovedala kinu, zabaviščnemu parku in celo petkovim plesom s prijateljicami.     Daniel drži pliška, kot bi bil živ, in poskuša iz njegovih oči kaj ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Hvalnica orkanu

      Vedno sem užival ob nasilju vsakdana – ko se, na primer, v temi razbije kozarec. Včasih se vprašam, ali je ta spomin res moj. Prizor podoživljam z veseljem, ki ga težko brzdam: predmet, ki pade in se razleti, oglušujoč ropot, potem pa vznemirjeni glasovi sredi noči. Mama prižge luč in razsvetlijo se raztreščeni drobci stekla. Njena razprta dlan v zraku, nad mano. Zvok klofute, ki v ničemer ni podoben tresku stekla ob tla in občutek, ko spoznaš, da je vse del običaja. Nasilje, ki se začne v kozarcu in konča z bolečino, ki jo mati zada svojemu otroku.     Od takrat je minilo že veliko let ...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Alejandro Morellón Mariano
More in SL

Od nekdaj živiva v tej vasi

      Drugo kožo imava. To si rečem pred zrcalom vode, ki se prav za naju nabira v velikem koritu. V vasi krav ni več, zato je to napajališče najino, tako kot skoraj vse, kar naju obdaja. Najino in nikogaršnje. Zapuščina za tiste, ki obstanejo in ostanejo. Hči, ki ima v laseh koščke blata in suhega listja, se oklepa mojega telesa kot nekakšna živalca. Že pred časom sva nehali uporabljati voziček, ker se na kamnitih poteh takoj uniči, in moje mišice so se prilagodile nanjo, njeni teži in telesu, in kažejo nove, atletske, prej nezamisljive oblike. Nisem več suhica. Hrust sem.       Sobota zjutra...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez

Portret

Hiša je imela hrastova vrata in veličastno pročelje, brez oznak. Nekaj časa je trajalo, preden je David prišel dol, in ozrla sem se po ulici. Bila je mirna in bela, neprimerljiva s sosesko v bližini kanala, kjer sva živeli s Sam. Moje misli so nihale med zasanjanostjo in grenkobo, kot pogosto pri soočenju s stvarmi, ki si jih nisem mogla privoščiti. David je odprl vrata in se mi nasmehnil. Njegova srajca je bila razprta. Sledila sem mu po stopnicah navzgor in znova me je posrkalo v njegov vonj po oreških in terpentinu. Atelje je bil razmetan kot prejšnjič, vendar se je zdel nekoliko bolj posp...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Hiša v Hajfi

Nekaj mesecev kasneje 12. avgust »Mohamad, čez pol ure bodi pri telefonu. Mislim, da sem jo našel!« Odrinem se s postelje, se ves raztresen oblečem, kolikor urno morem in se poženem iz hostla. Hitro. Kot da bi bilo kaj drugače, če bi k hiši prišel pet minut prej ali kasneje. Skorajda tečem po klancu navzdol proti pristanišču, tam nekje med judovsko sosesko Hardara Carmel in nekdaj palestinsko Wadi Salib. Vseeno slišim žago, ki najbrž reže železo, in kokoši in peteline. Nenavadno. Vonj po kmetiji sredi mesta, ki želi izbrisati zgodovino in biti moderno. Kot bi se vrnil v leto 1948, ko je s ...
Written in SL by Andraž Rožman

Tapioka

Na dan, ko je bilo sonce tako žgoče, da vanj nisi mogel niti pogledati, je rjovenje motorja društvenega kombija naznanilo, da je čas za kosilo. Starec je sedel pod figovcem, v zelo umazani, popolnoma razpeti srajci, z ironičnim nasmehom na ustnicah, stisnjenih okoli cigarete. Opazoval je Brazilko, ki je z dvema velikima potnima madežema pod pazduhami in enako premočenim hrbtom uniforme stopila iz vozila, vzela posodo s kosilom in se namenila v prizidek, ki je služil kot kuhinja, kjer jo je običajno počakal. – Stric João! Stric João!  Vse gube na njegovem obrazu so se raztegnile v nasmeh in odp...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Pomladi navkljub

      Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njeneg...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic