Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg nje in z mijavkanjem zahteval njeno pozornost. Na poti do kuhinje je pod bosimi stopali čutila hladna tla spalnice in pustila, da jo je ta hlad priklical v resničnost. Ni bila lačna niti žejna, sploh ni vedela, zakaj se je namenila tja, vendar se je namenoma skušala z nečim zaposliti, da bi ta drobna dejanja odgnala meglo, ki je kot gost oblak obdajala njeno glavo. Dala je vreti vodo in, ne da bi dobro pogledala, kaj izbira, potegnila vrečko čaja. Zadrhtela je, kar ni bilo povezano z mrazom, in vsa tesnobna zlila vodo v skodelico, se usedla na kavč, se zavila v odejo in poskušala pobegniti mislim, ki so ji napolnile glavo. Matias, ki ji je sledil v kuhinjo in se ji medtem drgnil ob noge, da bi jo opozoril na svojo prisotnost, ji je zlezel v naročje in ji med glasnim predenjem nastavil trebuh, da bi ga pobožala. To jo je pomirilo. Matias je bil popolna družba in idealno pomirjevalo ob tem nočnem drhtenju. On in glasba. V ušesa si je zato vstavila slušalke in se trudila, da bi jo glasba popeljala na miren kraj, kjer je tesnoba in obup ne bi mogla doseči.
Jutro jo je našlo na istem mestu, glasba ji je še vedno odzvanjala v ušesih, njene oči pa so odprte zrle v obet novega dne. Temne misli, ki so jo prej spremljale v noči, je zdaj potegnila s sabo v dan. Njene misli so bile v tistem trenutku popačen preplet želja in hotenj, ki niso imeli nobene zveze z resničnostjo. In končno, od kod prihaja ta obup? Povezan je s tem, kar družba meni, da je potrebno in nujno za srečo. Carlota se je zmeraj imela za srečno osebo. Imela je službo, ki ji je zagotavljala finančno varnost, to, čemur bi lahko rekli normalna in ljubeča družina ter stabilno razmerje, ki je sledilo pričakovani poti. Eduardo je bil to, kar je Carlotina mati opisovala kot popoln par. Bil je pozoren in blag, v njegovih očeh je bila vedno nežnost, namenjena samo njej. Varnost je bila beseda, ki ga je najbolje opisala, in ni se spominjala, da bi se kdaj sporekla. Govorila sta o skupnem življenju, poroki in ustvarjanju družine. Ob sobotah bi bili doma in na večerjah s prijatelji, ob nedeljah bi imeli družinska kosila in se sprehajali ob morju. Otroci bi hodili v najboljše šole in večerjali bi v dobrih restavracijah. Sliši se idilično, kajne? Tako je vsaj mislila; zdelo se ji je, da je to nujno za njeno prihodnost, za njeno srečo, a celotno obzorje so zdaj prekrili dvomi.
Velikokrat se ji je zgodilo, da je nehala gledati na lažnive kazalce na uri, ki so obeleževali minevanje časa, in presenečeno ugotovila, da ne ve, kje je ves ta čas, ki bi ga morala izkoristiti za kaj produktivnega, a ji je spolzel skozi prste. Ugotovila je, da si želi ustaviti ta čas, tega terorista miru, tega tatu sanj, s katerimi je odlašala. Da ne govorimo o tem, da ga je imela za sovražnika. Vsi so ji govorili, da je čas, da se ustali, si ustvari družino in prispeva k povišanju rodnosti. A nikoli, niti enkrat, je nihče ni vprašal, kako se počuti, ali je srečna, ali je to tista resničnost, po kateri hrepeni. Po eni strani je bilo dobro, da je tako. Ni bila prepričana, da ima odgovor, ni vedela, kaj hoče, ni hotela skreniti s poti, ki ji jo je nekdo drug ali mnogi drugi začrtali, kot da bi šlo za črte na dlani. Kakor, da ji je usodo že začrtal nihče drug kot ona sama. V teh bežnih trenutkih je začutila nekakšno premirje med občutki tesnobe, ki so omejevali njeno gibanje, nekakšen premor od temačnih misli, odmik od občutka stisnjenosti v kot, občutka ujetosti v temno sobo brez prezračevanja, brez zraka, s stenami, ki so se nagibale nadnjo in ji ukradle še tisto malo prostora, kar ga je imela. Kadar je bila z njim, je čutila toplino njegovega objema; občutek, ki ji je vlival upanje, da bo vse v redu; domačnost, ki je kazala na to, da ni vse tako grozno, vse tako brezupno. Nedvomno sta bila na poti v varen pristan, nedvomno bo potovanje z njim mirno, brez večjih neviht, brez hudih preplahov in pretresov. Obenem pa jo je prav ta gotovost dušila in ji kradla dušo. Mirno morje še nikdar ni naredilo dobrega mornarja. Kje je bila silovitost, ki je od nekdaj vodila njeno bivanje? Kje je bila vročica dobrega prepira, ki bi mu sledila vročica strasti dobre ljubezenske noči? Kje so bili vzponi in padci dobro preživetega življenja? Kje je bila ona? In prav s temi vprašanji, ki so jo tolkla po glavi, je šla s težkim srcem in trpečo dušo na srečanje z Eduardom, da bi dala še eno priložnost temu, kar sta imela, da bi poskusila razumeti, kaj si zares želi, kaj bi jo zares osrečilo.
Sonce se je že spuščalo in barvalo nebo s toplimi oranžnimi odtenki, ki so ju ujeli na dnu starega, plesnivega ribiškega čolna, ki se je zibal na nežnem valovanju plime. Carlota in Eduardo sta se z roko v roki sprehajala ob obali, dokler nista prišla do ribiške vasice, kjer je nekaj čolnov nepremično čakalo na boljše dni. Po Carlotinem prepričevanju je Eduardo privolil, da se spustita v enega od njih, in tako sta v objemu drug drugega, ne da bi spregovorila besedo, preprosto poslušala tišino zapuščene plaže. Carlota je naslonila glavo na njegove prsi, čutila je močno in ritmično bitje njegovega srca in pomislila, da ima v tem trenutku, v tem neskončnem trenutku vse, da bi bila popolnoma mirna. Nedvomno je imel blago dušo in polno srce. Občutek toplote Eduardovega telesa ob njenem, njegov objem, ki jo je obdajal, sladek okus poljubov, s katerimi jo je pogosto obsipaval, bi morali biti dovolj, da bi bila srečna, a temu ni bilo tako. V njej je bilo nekaj, kar se ni prilegalo. Kot da bi se kvadrat hotel prilagoditi trikotniku. Lahko je poskušala, si domišljala, se silila, a ni bilo pomagalo. Bila sta dva dela, ki sta nenehno udarjala drug ob drugega in se borila. Rahlo je zavzdihnila in se pripravila na vrnitev v resničnost. Naj je še tako razmišljala in premlevala ter skušala spraviti misli v red, ni mogla razumeti, zakaj to zanjo ni dovolj. Ni šlo za pomanjkanje ljubezni ali želje po tem, da bi bila z njim, le predstavljati si ni mogla, da bi si z njim delila vse. Del nje, ki je bil vsem skrit in ki ga je čuvala zase kot zaklad, del nje, ki so ga obdajali zidovi iz močnih, trdnih kamnov, še ni bil pripravljen, da bi ga osvobodila.
Že dalj časa se je počutila neizpolnjeno in nezadovoljno. Zdelo se ji je, da se je v obdobju, odkar sta bila skupaj, izgubila v tirnicah časa. Včasih ni bila prepričana, da je oseba z začetka razmerja, ista kot ta, ki je zdaj zrla vanjo, ko je stala pred ogledalom. Opazila je, da je iskrica, ki se je vedno zrcalila v njenih očeh, izgubila sijaj, spontani nasmeh, ki jo je vedno spremljal, pa se je spremenil v obvezen blag nasmešek, kot da bi želela drugim zagotoviti, da je še vedno ista oseba. A ni bila več. Ni se mogla spomniti, ali je določene stvari počela, da bi mu ustregla, ali jih je počela zaradi sebe. Ni se več spomnila, kdaj je nazadnje nekaj naredila, ali se za kaj odločila, ne da bi pri tem mislila na koga drugega kot nase. In res se ji je zazdelo, da je čas za spremembe, čas, da glede tega nekaj stori. Ni hotela več premišljevati, so vpile vse celice njenega telesa, klicale so k dejanju, želele so skreniti z začrtane poti, na kateri je obtičala. Čas za spremembo je napočil zdaj, preden bi okamnela v življenju, ki si ga zase ni želela.
Carlota je zajela kisik v prsni koš in zavzdihnila. Ni ji zadoščalo, zato je še enkrat zajela zrak. Tokrat je bil to eden tistih globokih vzdihov, ko poskušaš celo telo napolniti s kisikom, potrebnim za velike spremembe, vstala je, se odmaknila od njegove toplote in izrekla preproste, majhne besede, ki vedno spremenijo vse: »Pogovoriti se morava.« Kako nekomu povedati, da ne gre za pomanjkanje ljubezni, da ničesar ne dela narobe, da težava ni v njem, temveč v njej. Kako pojasniti, da jo nezadovoljstvo in nesreča po malem uničujeta, da ji vse, kar ji Eduardo lahko ponudi, ni več dovolj. In na koncu vprašati, kako je mogoče, da se ni ničesar zavedal, da ni opazil, da se je Carlota, v katero se je bil zaljubil, razblinila, dokler ni postala zgolj privid. Ni bilo popolnega ali idealnega načina, saj sta se zlomili dve srci, ustavili dve življenji, sanje so se razkadile kot dim, solze so se prelivale v nepretrganem nizu, jok je obtičal v grlu in razmerje se je končalo.
Na poti domov je, kljub razklanemu srcu, kljub temu, da jo je bolelo tam, kjer ni mislila, da jo sploh lahko boli, kljub solzam, ki je niso pustile pri miru, v delu sebe čutila, da se je pravilno odločila, da je ravnala najbolje, kot je znala. Kako bi lahko osrečila Eduarda, če pa se je izgubila sredi poti, če se ni počutila kot ona, če pa je bila nesrečna. Ko je odprla vhodna vrata, jo je Matias pozdravil, kot da bi razumel lastničino razpoloženje. Podrgnil se je ob njene noge, zahteval pozornost in rinil v njeno naročje. Za dobro razpoloženje ni boljšega kot brezpogojna ljubezen tistih, ki nas imajo radi takšne, kot smo.
Čas je tekel na tisti nespremenljivi način, ki je lasten le njemu, brez premirja in brez čakanja na kogar koli. Dnevi so prehajali v noči, te so prinesle miren spanec, tesnoba pa se je razblinila v prepletu časa kot pesek v peščeni uri. Začela je opažati drobne spremembe, majhne preobrazbe ne le pri sebi, ampak predvsem v tem, kako se je počutila v svoji koži. Nočne more so se umaknile v tisti del možganov, kjer kraljuje pozaba. Teža in črnina tesnobnosti sta dvignili krila in odleteli daleč stran. Končno se je zbujala z nasmehom na obrazu, veselje so ji vzbujale najmanjše stvari, ki jih prej ni več opažala. Carloto so poznali po svetlobi njenega nasmeha, po radosti, ki je vela iz njenih por. V zadnjem času je bila ta Carlota skrita, zaklenjena v majhni škatlici, a je na srečo našla ključ in jo osvobodila. Spet se je veselila sončnih zahodov, spet je plesala sama, spet se je počutila lépo in izpolnjeno. Srečo je našla v preizkušanju novih dejavnosti in brezciljnem potepanju. Naučila se je ponovno odkrivati svoj glas, vzljubiti različne odtenke svojega bistva. Naučila se je, da izguba včasih prinese zmago in da je s tem, ko je izgubila Eduarda, ponovno osvojila sebe, se našla. Sprevidela je, da je pomembno to, kar si želi, in ne to, kar se zdi pomembno družbi. Vedno je bila pomembna in bo ona.