View Colofon
Original text "Esmeralda da depressão" written in PT by Luis Brito,
Other translations
Mentor

Mojca Medvedšek

Proofread

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Esmeralda

Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Sveče namesto svetilk. Vedra namesto bidejev. Naključni, legalni in množični splavi. Bilo je v srednjem veku in odvijal se je še en domači porod. Sreča; rodila se je svetloba in šlo je za prvo deklico modrih oči. Prvikrat sta bili na zemlji, pod sinjim nebom, rojeni očesi v odtenku tistega, kar je zgoraj in ne spodaj. 

Gospa je prišla na ulico. V eni roki je nosila bio zelenjavo, v drugi novorojenčka. Namen je imela iti do Cerkve, da bi pokazala to reč; morda bo župnik vedel, kaj je to pomenilo, morda je kaj videl v spisih; če župnik ne bo vedel pa morda škof. A najprej blagoslovi in z njimi gotovost, da ju ne bodo živih zažgali, ne matere in ne hčere, ki nista bili ne čarovnici, ne kurbi, niti nista bili ničesar krivi.

Lahko, da je bila »ta reč« delo hudiča. Navsezadnje se nikoli ne ve, je premišljevala gospa o lepem in nedolžnem. V mračnem srednjem veku je obstajalo nekaj zdrave pameti, kakor danes, kakor zmeraj, nekaj.

Do škofa ni bilo treba iti, saj je župnik sam na olajšanje obupane matere prejel in nato dal blagoslov, a pod pogojem, da ga bosta spremili h kralju. Kralj jih je tudi sprejel in dal nato pripraviti banket, da bi proslavili čudež.

Prinesli so meso bio purana, pire iz bio sladkega krompirja, bio grozdje, stvari, ki jih v tistih časih ni bilo. Sestradana mama je z odprtimi usti in s še večjim olajšanjem presenečeno gledala veličino gradu, prelepem tako od znotraj kot od zunaj. Plemiči so predlagali – ali če hočete, vsilili – naj hčerka živi na dvoru. Predlagali so – ali če hočete, vsilili, da bi jo poimenovali Esmeralda, in ko matere ne bi bilo več tam, bi otroka dali v skrbništvo pestunjam; one so že vedele, kako je treba. 

Mama je malčico lahko obiskala enkrat na mesec in vsakokrat, ko je šla tja, je prejela vrečo zlatnikov. Pravice so dolžnosti, dolžnosti so pravice in s to vrečo je lahko zmeraj nahranila svoje druge biološke otroke, ki so se rojevali in umirali, v skladu z luninimi kapricami. 

Esmeraldo so pustili v temni sobi v palači. Znanstveniki in svetovalci so si bili enotni in so hiteli z zagotavljanjem, da mora biti Esmeralda zaščitena kot biser, daleč stran od zlih pogledov in še posebej od svetlobe, ki bi prav gotovo sežgala takšne dragulje, te modre leče, prve doslej, shranjene na drobnem obrazu prikupnega dojenčka. 

Iz vseh koncev kraljestva so prihajali sprevodi ljudi, da bi videti modrino. Napovedovali so, da se bo mračni srednji vek končal, kajti dolgi sprevodi so prihajali, da bi videli čudež in spoznali novo kraljevo hči, katere modra kri je sedaj ustvarila še modre oči in tako potrdila čistost rodu, vzvišenost naroda, votlo večvrednost v primerjavi z ljudstvi iz okolice. 

Novica je prispela daleč, vzpela se je na gore, zajadrala preko dolin do sosednjih kraljestev, ki se jim je mudilo prisostvovati; zastopali so jih diplomati. Prinesli so darove iz Indije, slone in bio opice iz Afrike, začimbe s Kitajske, nedrčke iz volne, stvari, ki jih v tistih časih ni bilo. Ovce so bile videti bolj spitane, ravnine še bolj ravne, tema še bolj modra. Toliko je bilo darov, toliko poklonov in toliko darilc, da je kraljestvo, zdaj že preskrbljeno, postalo prav pornografsko bogato. Postalo je imperij in danes, v dekadenci, nekateri pravijo, da je bila zaradi Esmeraldinih oči pravokotna zastava v času monarhije modre in bele barve. 

Deklica modrih oči je imela že deset let in bila je skriti kapital kraljestva. Ko je kralj prirejal zabave, jo je vsakokrat poklical, da so jo ambasadorji lahko videli in občudovali kar v redondiljah in tako je prišla tja; zvlekli so jo iz temne sobe, v kateri so jo varovali pred lučjo življenja; pestunje so jo v naglici oblekle in jo očistile solz samote in suženjstva, ki jih je bila vajena skrivati. 

»Modre oči ima zato, ker je modra naša kri.«

»Poslal jo je Bog, v dokaz čistosti plemenitega rodu.«

»To so smaragdi imperija, ampak kaj pa mama, kje je?« je vprašal nekdo, ki je končal pod giljotino, ker je po nekom vprašal.  

Esmeralda je vse bolj jokala, celo jezero solz, in se vračala v svojo temno sobo. Zaradi teme je videla zgolj obris žalobne in nore postave, ne da bi kadarkoli doumela, da je to njena senca. Ob večerjah so se njene oči svetile še bolj, od solz, ki jim ni bilo konca in ki so jo umivale. Bolj kot so bile oči žalostne, bolj modre so postajale. Tako so gostje še naprej pili, kralj je bil še debelejši, imperij pa še bogatejši.

More by Maruša Fakin

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Tapioka

Na dan, ko je bilo sonce tako žgoče, da vanj nisi mogel niti pogledati, je rjovenje motorja društvenega kombija naznanilo, da je čas za kosilo. Starec je sedel pod figovcem, v zelo umazani, popolnoma razpeti srajci, z ironičnim nasmehom na ustnicah, stisnjenih okoli cigarete. Opazoval je Brazilko, ki je z dvema velikima potnima madežema pod pazduhami in enako premočenim hrbtom uniforme stopila iz vozila, vzela posodo s kosilom in se namenila v prizidek, ki je služil kot kuhinja, kjer jo je običajno počakal. – Stric João! Stric João!  Vse gube na njegovem obrazu so se raztegnile v nasmeh in odp...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca
More in SL

Dnevnik

21. avgust Moje ime je Erik Tlomm in to je moj dnevnik. Pisanje mi je priporočil psihiater, bojda zavoljo boljšega zdravljenja. Toda komu naj pravzaprav pišem? Njemu? Ženi Lini? Menda ji ja ne bo pokazal mojih zapisov. Na izražene dvome mi je odgovoril: »Pišite sebi.« Tako sem si torej kupil usnjeni zvežčič in se znašel tukaj, za pisalno mizo, da bi si pisal dnevnik, pri čemer se ne morem znebiti čudnega občutka, da pišem še za nekoga drugega – ampak za koga? 22. avgust Naj pojasnim svoj prvi dnevniški zapis (komu? sebi? njemu? tebi?): doživel sem živčni zlom, ki je pustil tako hude posledi...
Written in SL by Mirt Komel

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Tuje mesto

Amsterdam je bil na pragu jeseni barvit in muhast. Sonce se je na trenutke izmenjevalo z dežjem in to se je vsakič znova ponavljalo kot zdravamarija na rožnem vencu. Stala sem pod mostom in čakala, dokler se ni končala ena od kratkih ploh. Naredila sem si načrt izleta s kolesom po okolici Amsterdama. Hotela sem videti tiste znamenite poldre, vodne kanale, ki se sekajo po intenzivno zelenih travnikih z dominantami vetrnih mlinov, ki raztezajo svoje krake kot strašila na polju. To bi moral biti moj prvi izlet v novem mestu. Prvo doživetje, s katerim se nekako pričenja prijateljstvo med mano in t...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Anna Háblová

Otok

Do danes ne vem, kaj sem pravzaprav iskala na otokih. Vem le, kaj sem pustila za sabo. Državo, ki mi je dala potni list. Žensko, ki mi je dala življenje. Stvari, ki jih je bilo možno kupiti z denarjem. Svet, ki ga nisem znala spremeniti.  Voda v morju je bila topla. Ob večerih so se valovi bleščali od svetlečega planktona. Po letih potovanj so se mi med sabo pomešala pristanišča sredi palmovih gajev, kjer sem se vkrcavala na posamezne ladje. Mešala sem imena otokov, ki so se začenjala z besedami koh in nusa. Mešale so se mi temne oči in barvna oblačila drugih potnikov. Toda včasih sem na poti ...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Urszula Jabłońska

Trilogija tavajočega spola

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes