View Colofon
Original text "A Tapioca" written in PT by Daniela Costa,
Other translations
Mentor

Mojca Medvedšek

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Tapioka

Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Na dan, ko je bilo sonce tako žgoče, da vanj nisi mogel niti pogledati, je rjovenje motorja društvenega kombija naznanilo, da je čas za kosilo. Starec je sedel pod figovcem, v zelo umazani, popolnoma razpeti srajci, z ironičnim nasmehom na ustnicah, stisnjenih okoli cigarete. Opazoval je Brazilko, ki je z dvema velikima potnima madežema pod pazduhami in enako premočenim hrbtom uniforme stopila iz vozila, vzela posodo s kosilom in se namenila v prizidek, ki je služil kot kuhinja, kjer jo je običajno počakal.
– Stric João! Stric João! 
Vse gube na njegovem obrazu so se raztegnile v nasmeh in odprle rjave proge znoja in prahu. 
– Stric João! Zdravo, stric João?
Všeč mu je bilo, da je bila zmedena, malo zaskrbljena. Užival je, ko je zapravljal njen čas.
– Stric João?! Glej, kosilo ti bom pustila na vratih ...
Igre je bilo konec, zažvižgal je, ne da bi se premaknil. Mariete je pogledala v njegovo smer in naredila jezen obraz. Pes je začel zlovešče lajati.
– Vročina pa taka, da je ne prenašajo niti živali – je pripomnila.
– Na vročino bi bila lahko navajena še iz svoje domovine. Kaj imaš tam?
– Danes je govedina Stroganov, za sladico pa tapioka. Praznik Marijinega vnebovzetja je, zato so nune vsem poslale nekaj sladkega.
– Kaj za vraga, a zdaj ne znajo pripraviti niti portugalske hrane? Ali ni dovolj, da vsa ta tuja svojat prihaja sem? Poslušaj, to svinjarijo lahko odneseš, jaz se ne bom ničesar dotaknil, slišiš?
– Poskusite, všeč vam bo.
– Nobenega sranja ne bom poskušal. Spravi v vrečo, kar si prinesla, in izgini.
Obotavljajoče ga je pogledala, vedela je, da so to le muhe, način, kako bi pridobil pozornost. Spremenila je temo:
– Bodite previdni, ogenj se lahko razširi v to smer.
– Kaj pa ti veš o tem? Ogenj je tam za hribi in veter v tej vročini ne spreminja smeri. Tukaj sem že zelo dolgo ...
– Prav imate. Veste kaj, naredila bom krog po vasi in se kasneje vrnila po vašo posodo s kosilom.
Ko insekti prilezejo iz svojih lukenj in se razdivja brezsramnost, veš, da se bo zgodila tragedija. Dekleti v kombiju sta molčali, saj sta bili vznemirjeni. V tej vasi, kjer si običajno opazil največ pol ducata ljudi, je vladal nemir. Hčerki trgovca z živino, univerzitetni študentki, ki se skoraj nikoli nista srečali, sta sekali rastlinje in kopali po dvorišču. Skupina moških se je obupano trudila posekati bor, katerega vrh se je dotikal strehe hiše strica Hermínia. Gospa Adelaida z mlahavim trebuhom vsem na ogled je s cevjo zalivala stene, streho in okna hiše. Uradniki iz skupščine so rezali plevel, ki se je v več mesecih nezadržno razrasel med borovci in evkaliptusi. 
Mariete je vstopila v hišo gospe Amélie ob uri, ko so pri poročilih govorili o požaru. Starka je jokala in molila, uradnica z društva pa jo je silila, naj spije dva kozarca vode. Nato sta odšli na konec vasi, kjer je živel par, ki ga ni bilo več doma. Izvedeli sta, da ju že iščejo njuni otroci.
Ura je bila dve popoldne in zaradi dimne zavese in isker je bila svetloba motna in gosta. Težko je bilo dihati in oči so bile pekoče. Jorge si je nos in usta pokril z robcem, prepognjenim v trikotnik. Skupaj z Zé Pedrom je tovoril živino iz hleva, da bi jo odpeljal na varno. Zaslišal je motor kombija in se približal cesti. Mariete ga je opazila in ustavila sta avta. V tistem trenutku je mimo pripeljal avtomobil s francoskimi registrskimi tablicami in upočasnil, potniki pa so v paniki svarili, da se je ogenj že približal vasi Valinhos. Bežite, bežite.
– Gasilce sem poklical že več kot dvajsetkrat, pa nič! – Jorgejev glas je bil kot ladja, ki jo odnaša.
– Povedali so nam, da je požar tako velik, da je ena od front že dosegla državno cesto. Gasilci so šli na tisto območje. Dokler ne dobijo okrepitev, nam tu ne morejo pomagati. Prav oni so nam rekli, naj bežimo!
Avtomobil je vžgal, zazvonil je Marietin telefon. Klicali so jo z društva z navodilom, naj pobere starejše ljudi iz vasi in hitro pride do mesta.
– Poberi mojega očeta! – je prosil Jorge.
– Pa ti?
– Končali smo z natovarjanjem živine, grem po džip in se umaknemo. Poberi mojega očeta, prosim!
Gospa Amélia je bila že pred vrati, v rokah je držala plastično vrečko z uspavalnimi tabletami in tabletami za krvni tlak, rožni venec in molitveno kartico za sveto Barbaro. Videti je bilo, kot da je uganila, da pridejo ponjo. Na pragu, ki ga je starka zjutraj pometla, so črne iskre ritmično plesale v vetru. 
Stric João je bil še vedno pod figovcem in bilo je videti, kot da žveči isto cigareto.
– Kot sem ti rekel, ničesar se nisem dotaknil. Vrečo lahko vzameš tako, kot si jo prinesla.
– Prišla sem vas iskat. Pobegniti morava, požar je že dosegel Valinhos.
– Pa pojdi, jaz ostanem.
– Ne začenjaje, stric João, zdaj ni čas za trmo. Vsi gremo, in to zdaj.
– Ne boš mi ukazovala, ti kurba. Samo zato, ker lahko ukazuješ temu oslu Jorgeju, ne misli, da boš tudi meni.
Cidália je spremljala prepir, izstopila iz kombija in poskušala prepričati starca. Po petnajstih minutah sta videli, da ga je nemogoče pregovoriti. Pes je tulil in se pridružil oglušujočemu zboru. Zrak je postajal čedalje temnejši in gostejši, dim se je širil kot neznosno vroča in onesnažena megla. 
– Ti pojdi z gospo Amélijo, jaz bom ostala z njim, – se je odločila Mariete.
– Si prepričana? 
– Ja, ne moremo izgubljati časa in ta tu je trmast kot mula. Jorgejev avto bom vzela pozneje, imam ključ.
Mariete je poskušala poklicati društvo, Jorgeja, gasilce in narodno republiško gardo, a njen mobitel ni imel signala. Odšla je v hišo in poskusila s stacionarnim telefonom, spet neuspešno. Elektrike je zmanjkalo, vode je bilo še zelo malo. Starec je bil zadaj s psom, katerega lajanje in tuljenje je zdaj dušilo pošastno grgranje ognja. Ko je polnila vedra in korita z vodo, se je v mislih spomnila na zanimivost, ki jo je zjutraj po radiu povedal napovedovalec: najglasnejši zvok, ki je bil kadar koli zabeležen na Zemlji, je bil padec meteorita Tugunska v Sibiriji. Kako je to mogoče? Kako je bil lahko glasnejši od tega neskončnega oranja plamenov, od decibelov strahu, od krikov, ki jih je slišati s konca vasi? Voda je pritekla iz pipe in se obilno razlila v očeh dekleta, ki je že sleklo bluzo uniforme in se sredi tragedije brez sramu sprehajalo v nedrčku. 
Padla je noč in zmajevo oranžno grlo je bruhalo ogenj na dvorišče gospe Adelaide, na travnik strica Joãa, na streho hiše Zé Miguela. Pekel je izbruhnil v veličastno koreografijo.
– Kaj naj narediva? – je vpila Mariete.
Starec se ni več cinično nasmihal, v njegovem pogledu je bila senca resnosti. Rekel je le:
– Prinesi mi hrano.
– Vse okoli naju gori, vi pa razmišljate o hrani?
Bila sta zadaj na dvorišču, ona pa je šla v prizidek po vrečo. Odprla je posode in mu jih ponudila, a želel je le sladico.
– Nočem umreti, ne da bi to poskusil.
– To je tapioka, stric João.
– Dobro je, res.
Zgrudila se je ob breskvi, z glavo med nogami in zaihtela.
– Pridi sem, punca. Tukaj sem že dolgo, ne boj se, – njegov glas je bil prežet s protistrupom strahu, nekakšno vrsto absolutne vere v nič.
Poiskal je motiko in začel z njo tolči po prvih plamenih, ki jih je veter razširil po dvorišču. Posnemala ga je. Nenadoma sta zaslišala glasen tresk, preplah sredi besnega brbotanja v trebuhu pošasti, ki jo je razdražil požar. Bil je Jorgejev avtomobil, ki je eksplodiral.
Stekla sta za hišo in skočila v rezervoar z namakalno vodo, že skoraj gola. Starec se je dotaknil njene rame:
– Ne boj se.
Objela ga je in zajokala. Svet okoli nje se je sesuval, spektakel uničenja so spremljali glasba, gibanje, vonj, luči, barve in strašna vročina. Mariete ni želela končati tako, ni zato več ur čakala v vrstah za potni list. Zapustila je mamo in sorojence v Riu de Janeiru, da bi uresničila svoje sanje o poklicu manekenke, in vse, kar ji je uspelo, je bilo to, da je delala kot model za dlani in stopala za podjetja za manikuro in pedikuro. Da se je lahko preživljala in dobila vizum, je delala kot gospodinjska pomočnica – lažje bi bilo pristati na poroko z Jorgejem, a to bi ji pristriglo krila in jo privezalo na vas, kjer se ni nič dogajalo.
Pes je bil čisto izgubljen, starec pa je skušal zlesti iz rezervoarja, da bi ga rešil, a ni imel dovolj moči, da bi se dvignil, in je zavpil:
– Pica, daj mir! Pica! Daj, Pica!
Figovec je že gorel, streha prizidka prav tako.
– Plinska jeklenka! – je zakričala Mariete!
– Pica, ti pankrt, daj mir!
Rep živali se je vnel. Mariete je planila iz rezervoarja in starec je zavpil:
– Kaj delaš? 
Razjarjeni pes je bežal sam pred sabo, kot da bi lovil lasten rep. Mariete si je opekla bosa stopala in od bolečine zarjula. Impulzivno je ujela psa, ki jo je ugriznil v zapestje, in ga z močjo, ki ti jo da le brezup, vrgla v rezervoar. Nato je skočila še ona, javkajoč od bolečine, strahu in obupa.
Starec jo je objel in rekel ubogi moj pes. 
Skupaj sta gledala, kako je požar zajel evkaliptusov gozd, ki ga je Jorge želel prodati, da bi lahko začel graditi hišo. Gledala sta, kako se je ogenj spuščal k potoku, pometel s koruznimi polji, hlevi, senikom in s traktorjem. Gledala sta, kako se je povzpel na drugo stran hriba, ko se je po malem začela kazati svetloba vzhajajočega sonca in razkrila sliko pepela, opustošenja in majhnih požarov, ki so ravnokar požrli debele korenine.
Da se je pravkar zgodila tragedija, veš, ko sta v zraku le še tišina in uničenje.
Dekle si je stopala in zapestje obvezalo z raztrganimi kosi srajce z uniforme in se obleklo v oblačila, ki so se ognju izmuznila na vrvi za perilo. Čakala je, da se vrne Jorge in jo odpelje v bolnišnico. Še vedno so bili brez luči, telekomunikacij in vode. Starec je bil zaposlen s skrbjo za psa, ko se je pojavil avto narodne republiške garde. Policisti so se odzvali, kot da bi zagledali duhove, saj niso pričakovali, da ju bodo našli živa. Dekle so odpeljali v zdravstveni dom, starca pa so želeli odpeljati na mestni stadion, kjer se je zbirala množica brezdomnih in razseljenih ljudi. Ni šel, ni hotel zapustiti ščeneta.
V čakalnici ordinacije je Mariete zagledala grozljive slike: cesta, polna zoglenelih avtomobilov, ob njih trupla ... Novinarji so govorili o več kot petdesetih žrtvah ... in sredi nočne more, ki se je zdela neskončna, najstrašnejši prizor: Jorgejev džip.
V hišo strica Joãa se je pripeljala v avtomobilu Zé Pedra. Hropla je in težko dihala. Med solzami je zamrmrala:
– Jorge ... 
Starec se je najprej nasmehnil, nato pa utihnil in šel za hišo. Pica je bil vznemirjen, lajal je in ječal. Nenadoma sta zaslišala rezek cvilež, potem pa psa nista več slišala. Stric João se je vrnil s srajco, poškropljeno s krvjo in še vedno odprto britvijo.
– Lahko gresta. Ničesar nimam več.
Bila sta osupla.
– Izginita! – je zarjul.
Na dan pogreba je šel starec v vas, da bi uredil nekaj papirjev. Nato je odšel v dom za ostarele, kjer je mesec dni pozneje umrl.
S prvim jesenskim dežjem so se med pepelom pojavili zeleni poganjki košeničic in gorjušic. Mariete je še vedno šepala, ko je hodila po poti, ki je vodila do mlina, kjer sta se z Jorgejem neke nedelje popoldne poljubila.
Stric João ji je zapustil vse, kar je imel: ruševine hiše, gozd, polja in nekaj denarja. Ime, ki ga je izbrala za projekt ekološkega kmetijstva, ki se ga je nameravala lotiti na podedovanem zemljišču, je bilo Feniks. 
Z brazgotinastimi stopali je bosa stopala po zemlji in v mislih se ji je porodila ideja: kakšna je največja kadar koli izmerjena tišina? Zdelo se ji je, da jo je slišala tam na vasi.

More by Maruša Fakin

Jutri

Carlota je ležala na hrbtu, v mehkem udobju rjuh, s pogledom, uprtim v nevidno točko na stropu spalnice, in poskušala umiriti vznemirjeno dihanje, ki so ga sprožile tesnobne sanje, ki so jo prebudile. Ni se več spomnila, kaj je pravzaprav sanjala, spomnila se je le obupanega občutka, zaradi katerega se je prebudila. Vse od tistega nenadnega prebujenja sredi noči je na vse načine, ki jih je poznala in se jih spominjala, neuspešno skušala umiriti srčni utrip. Vdala se je, potisnila odejo s sebe in vstala s postelje, ne da bi slišala Matiasa, črtastega oranžnega mačka, ki je mirno počival poleg n...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo

V meni še ni bilo strahu do tebe, zato sem iztegnil dlan navzgor v prošnji, da bi se tvoja spustila k moji. In tja se je spustila tvoja dlan, glasba v dvigalu, nežna, kot bi ravnal z mano v rokavicah, bila je prepredena z žilami kot okljuki kač, ki zmeraj molčijo, nohti pogrizeni in skrčeni kot robovi školjk, tvoja dlan je tja položila počelo, se srečala z mojo in prepletla sva se s pomočjo tistih deževnikov, ki so prsti. Ubožec. Pred tem si me držal v naročju, mi sredi noči mrmral uspavanke, takrat ko si tudi ti potreboval smrčanje. Večkrat si mi obrisal ritko, se s svojimi deževniki dotaknil...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Esmeralda

Sveče namesto svetilk. Vedra namesto bidejev. Naključni, legalni in množični splavi. Bilo je v srednjem veku in odvijal se je še en domači porod. Sreča; rodila se je svetloba in šlo je za prvo deklico modrih oči. Prvikrat sta bili na zemlji, pod sinjim nebom, rojeni očesi v odtenku tistega, kar je zgoraj in ne spodaj.  Gospa je prišla na ulico. V eni roki je nosila bio zelenjavo, v drugi novorojenčka. Namen je imela iti do Cerkve, da bi pokazala to reč; morda bo župnik vedel, kaj je to pomenilo, morda je kaj videl v spisih; če župnik ne bo vedel pa morda škof. A najprej blagoslovi in z njimi ...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Luis Brito
More in SL

Very important person

      Spet sem ves dan buljil v svetleče številke nad dvigalom. 8 … 7 … 6 … 5 … 4 … 3 … 2 … 1 … »Dober dan, gospod Seljak.« Vedno ga pozdravim, ker svoje delo opravljam profesionalno. Odgovori mi z molkom, tudi on je profesionalec. Kadar imam srečo, se iz njegovega kamnitega obraza zasveti brazda. Če ima dober dan, privzdigne desno obrv, kot bi mi hotel reči, »saj vem, da si tu, ampak moje misli so direktorske in lastniške«.       Kolikokrat sem si rekel, da ga bom pustil pri miru. Da bom na ignoranco odgovoril z ignoranco. Toda mama me je učila, da se moram do ljudi v oblekah in kravatah obna...
Written in SL by Andraž Rožman

Doma

Mlin, pot do reke, vodnjak, konji, krave in žito. Razpokana vedra, polna krvavo rdečega paradižnika, tesno zaprti kozarci z okisano zelenjavo za zimo. Ozka struga Severskega Donca, ki povezuje vsa polja, vleče Rusijo k Ukrajini, drži skupaj zemljevid, tako kot moj praded Nikolaj z iglo in nitjo šiva skupaj plašče. Veter v platnih mlina, komsomolske punce na glavnem trgu v vasi. Plešejo. Držijo se pod roko, ohranjajo ravnotežje, tako da se s telesi nagibajo vstran in se ravno dovolj močno upirajo ob tla. Mlin povzroča komaj kaj hrupa, leseni ustroj le nekajkrat zaškripa. Malo naprej se moj prad...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Lisa Weeda

Starogrški avtomobil

Bil je vroč junijski dan. Samo da se ni reklo junij, ampak thargelion ali skirophorion. Dve postavi sta zapustili atensko obzidje in se v prijateljskem pogovoru odpravili vzdolž reke Ilis na sprehod v naravo. Pomenkovali sta se predvsem o ljubezni. Fant, mlajši med njima, je s seboj prenašal prepis tuje razprave o tem, da je ljubezen zlo, in temu je celo sam verjel. Pravzaprav je govoril le o tej tuji razpravi. Starejši moški se sam pri sebi z njim ni strinjal, vendar ga je ta njegova vnema dodobra rajcala. Tako sta se ustavila pod visoko platano, kjer se je moški ugnezdil v travo in povabi...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Zapiski za življenjepis Frances Donnell

Predgovor       Leta 1945 se je v Združenih državah rodila Frances Donnell, pisateljica in znana rejka ptic. Leta 1983 je hlinila smrt zaradi lupusa, bolezni, ki jo je razjedala že od mladih dni. Nekaj mesecev po njenem prenarejanju so odkrili, da je šlo le za govorice. Po kratki polemiki, do katere bomo prišli, ko bo čas za to, je Frances več desetletij živela v anonimnosti. Šele v 21. stoletju je prišla v Španijo, s trdovratno boleznijo na hrbtu, ki se je v njej le razraščala. Rada je povedala, da je zapustila svojo državo v trenutku, ko se je preveč postarala, da bi sedla k pisanju. Pa čep...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings

Odprava na ognjemet

Odlomek iz prvega poglavja Zbiranje moči za pobeg iz romana-reportaže Odprava na ognjemet ali o Evropski uniji in mladih ljudeh, ki ga bo še letos izdala založba Petr Štengl.       (...) Nevajeno sem vstopil v klub malce po odprtju, ko se mladina šele spravlja v razpoloženje v bližnjih pivnicah. Po opustelem plesišču so se zaenkrat podili samo svetlobni efekti in didžejev uvodni tehno set je bolj spominjal na mantre budističnega meniha kot na karkoli satanističnega. Vlažen odsev tal je razkrival, da je še pred pol ure po dvorani krožil čistilni servis. Zato sem zaenkrat meditiral o iluzornost...
Translated from CZ to SL by Vesna Dragar
Written in CZ by Ondrej Macl

Premisliti si

Maixa mi svetuje, naj izgovarjam vse zloge, ne da bi se pri tem delala, kot da sem iz Londona, naj se ne zadržujem predolgo pri teoretičnem okviru, naj preverim računalniško opremo pred začetkom zagovora, naj bom ponižna, naj si zapišem vprašanja in predloge komisije in naj jih povabim v restavracijo z dnevnim menijem. June meni, da je to z dnevnim menijem bedno in predlaga catering na faksu, Webrov citat, pol lexaurina pri zajtrku in prevoz do Gasteiza. Sprejmem literaturo in vožnjo.     Iz Bilbaa se odpravimo z mojo mamo, sestrično in fantom, stisnjenimi na zadnjih sedežih, z utripajočo luč...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Aixa De la Cruz Regúlez