Ta zgodba je pajčevina iz pretrganih niti: če nam uspe zgrabiti eno, ostale spolzijo proč. To je zgodba o pretresljivem zaporedju smrti v svetu pornografije med Rimom, Milanom in Torinom, pa tudi zgodba o preiskavi, ki jo vodi glavna inšpektorica Vittoria De Feo. To je zgodba o tem, kako sta dvajsetletnika, Bet in Teo, prišla na isto sled, ko sta iskala nekaj udarnega, s čimer bi lahko začela svoj blog, in zgodba o tem, kako je novinar rumenega tiska poskušal napisati najbolj ekskluzivno novico v svojem življenju. Okrog njihovega zapletenega poizvedovanja se giblje nadrealističen zbor grotesknih likov: kirurgov, ki bogatijo s prodajo spolnih igračk, izdelanih v skladu z anatomijo mrtvih pornozvezd, luciferskih odvetnikov, ki pripravnike držijo na povodcu, forenzikov, ki poskušajo uspeti kot youtuberji, igralcev, ki so nekoč nastopali v otroških oddajah, zdaj pa so padli v nemilost, psihiatrov, ki se med srečanji oblačijo v avokade, klepetavih vplivnic, ki pretiravajo s kokainom, priliznjenih menedžerjev igralk v trdih pornografskih filmih. Vse to spremljajo in začinijo sintetične droge in dogovori o podrejanju, odsekane roke in limonove pite, udomačeni zajci in televizijski šund, Ikeina skladišča in pornografski studii. Za najbolj neomadeževano preiskavo se razpletajo konjugacije pornografije obstoja, za katero zdaj ne obstaja nič obscenega več.

V eni roki piksna piva, v drugi rožni venec, cigareta v ustih, na radiu Aerosmith. Tri punce, ki druga do druge nekaj čutijo, se v razpadajočem oplu vozijo čez provincialno Poljsko. Ena pripoveduje o svojem življenju: o prvi šoli, prvem prijateljstvu in prvi ljubezni. Duhološka odprava v devetdeseta in dvatisoča leta, na katero se poda pripovedovalka tega romana ceste, se izkaže za prodorno analizo razredno-spolne identitete ter poskus opisa homoerotičnega hrepenenja: spočetka povsem zatrtega s strani heternonormativne družbe, potlej izraženega skozi drobne geste in poljube, končno – javno izpovedanega med popotovanjem. Njen geografski cilj je Radom, eksistencialni pa – transgresija, afirmacija in ekstatično doživetje svobode. V sodobni poljski literaturi je malo takih knjig kot Vsi ne bomo šli v nebesa Olge Górske. Avtorica je dosegla to, kar se je dolgo zdelo nemogoče: brezkompromisno je opisala izkušnjo odraščanja kot lezbijka na Poljskem v 90. letih prejšnjega stoletja, in to tako, da je uspela s knjigo doseči širok krog bralcev. Tri leta po zidu – kar je v današnji tržni resničnosti dolgo – je knjiga še vedno prebirana in diskutirana; in čeprav na Poljskem vsake toliko izide kakšna lezbična knjiga, ta ostaja edina, ki je lezbično izkušnjo spretno prelila v romaneskno formo. Kako ji je to uspelo? Vsi ne bomo šli v nebesa se nas dotakne s pristnimi, univerzalnimi opisi romantičnih zagat v nestanovitnih časih zgodnjega kapitalizma, ki je v 90. letih z Zahoda prihrumel na Poljsko. Pred nami razgrinja prelom 20. in 21. stoletja, a ne skozi prizmo političnih dogodkov in velikomeščanske emancipacije, temveč skozi opise vsakdana v majhnem mestu, ljudske religioznosti, pomešane s prebujajočo se seksualnostjo, in najstniške glasbene fascinacije današnjih milenijcev. Kot to zmore le najboljša književnost, pripoveduje o identiteti, brez da bi se posluževala te besede. Górska piše z izrazitim in ekspresivnim jezikom, iz srca, a hkrati s filozofsko prodornostjo. Knjiga je brez dvoma lezbična klasika. – dr. Małgorzata Tarnowska-Sikora, urednica in literarna kritičark