View Colofon
Original text "Reuniunea" written in RO by Alexandru Potcoavă,
Other translations
Mentor

Aleš Mustar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Obletnica

Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Končano. Vzel sem prtljago, obleko v zaščitni vreči, žlico za čevlje in vrnil ključe. Do doma sem imel še šest ur vožnje, toda pot nazaj je vedno krajša. Spustil sem okno, pomolil ven glavo in še hitreje zapeljal po glavnem bulvarju. Po licih mi je bril od večera in hitrosti ohlajen zrak, spominjal me je na ostrino blazinice za odstranjevanje ličil. Moja polt je občutljiva in ne prenašam dobro ličenja, kakršnega so deležni voditelji poročil, s katerim skušajo doseči, da ne bi bili videti kot polna luna na steklu. Na obraz jim nanesejo plast pudra in jo kasneje postrgajo s takšnimi blazinicami. Ko tega občutka nisem mogel več prenašati, sem zaprl okno in pohodil plin. Cesta je bila prazna. Lahko bi se odpravil ob svitu in vozil zmačkan ali pa ostal še eno noč, toda potem me v ponedeljek ne bi bilo v službo. To pa se še ni zgodilo in bilo bi povsem nezaželeno po vsem, kar sem naredil, da bi postal voditelj, če pomisliš, kako zlahka te nadomestijo s sodelavcem ali sodelavko, ki še dopust preživi v studiu in ti korak za korakom prevzema mesto v ospredju. Najbrž se jim je zdelo arogantno, da sem si vzel prost vikend in celo krivega sem se počutil, ker sem za dva dni pobegnil. Kakšen sem postal! Ali pa sem bil tak že od šole, ko me je zvilo v želodcu že ob misli, da bi prešprical uro in sem zavidal Marcusu, razrednemu fakinu, ki mu ni postalo slabo, niti kadar je izginil za več dni. In vidiš, tudi njemu je uspelo. Oženjen podžupan. Mja, sem si rekel in pohodil plin do konca. Če bi se na poti zaletel v zid, bi gotovo vse skupaj pristalo na poročilih. Kar slišim urednico, kako sprašuje v uredništvu kot vsakič, ko poročamo o nesreči. »Je kaj mrtvih?« »Ja, eden.« »Samo eden? Ok, dali ga bomo v poročila ob petih, nekam v sredino. »Prav, toda gre za našega sodelavca.« »Potem pa ga dajmo v poročila ob sedmih, na začetek.« In tako bi postal novica, ki bi jo povedal prav tisti, ki bi me nadomestil, pri čemer bi komaj zadržal nasmešek zadovoljstva. Da sem se udeležil desete obletnice mature in ponovno videl Marcusa, je bila za urednico in širšo javnost manj zanimiva novica, kot če bi koga ugriznil pes.
      Obletnica se je začela v soboto ob desetih zjutraj. V petek zvečer so mi po oddaji odstranili ličila in v trdi temi sem se odpravil na pot. Okoli petih zjutraj sem prispel v mesto, kjer sem se rodil in preživel otroštvo. Sprehodil sem se po bulvarju s kostanji, ki mesto deli na dvoje. En kos je podnevi del vseevropskega cestnega omrežja, ta pa skupnost z nekaj prehodi za pešce prej ločuje kakor združuje. Odpravil sem se v edini hotel, ki si zasluži tri zvezdice, šel v sobo v nadstropju, se oprhal, prižgal televizijo in takoj zaspal. Čez dve uri sem bil na nogah in se odločil, da se bom oglasil še pri mami, ki ji nisem povedal za svoj prihod. Bolje, da jo ujamem nepripravljeno, tako ne bo imela časa, da bi se vznemirjala, potem pa se bom hitro umaknil in jo spet prepustil njeni tišini. Oče je že zdavnaj umrl, poznam ga le s fotografij, mama pa se vede kot da je naše stanovanje mavzolej. Zavese so zastrte, da slike na stenah ne bi obledele od sonca, okna pa zaprta, da ne bi noter zašel prah. Sprašujem se, kakšen zrak diha? Zrak, ki uide v predsobo, ko odpre in zapre vrata, kadar gre in se vrne s tržnice? Ko sem prišel do praga, sem potrkal na vrata. »Vstopi noter,« je rekla mama, ne da bi me objela ali poljubila, to ji ni v navadi, tako kot si jaz ne morem kaj, da je ne bi vikal. Sezul sem se in vstopil v dnevno sobo, kjer se je na televizorju predvajal konkurenčni kanal. Previdno sem se usedel, vem, koliko mami pomeni kavč, na katerem me je spočela. Verjetno sta se moja starša sicer ljubila na tleh ali stoje. Ali pa se nista. Postelja v spalnici pod budnim očesom device Marije je bila namreč namenjena spancu, tudi za kavč je veljalo enako od mojega rojstva pa do moje prve punce. Ne vem, če je mama kdaj posumila, da sem včasih v hišo pretihotapil kako dekle, nikoli me ni vprašala, jaz pa ji nisem nič povedal. Pa vendar sem pazil, da punca ni prišla odišavljena in kasneje sem z blazine in parketa pobral vsak las. Ob petih, ko se je mama vračala z dela, in v vsej karieri računovodkinje v cementarni se ni zgodilo, da bi prišla prej, je bilo vse kot iz škatlice. To sem počel, dokler nisem šel na študij v prestolnico. Šele v študentskem domu sem preživel prvo noč v ženskem objemu. Zjutraj sem kar nagonsko začel pobirati lase. »Imaš kako drugo ali kako?« me je vprašala. Otrpnil sem in lahko sem jo samo gledal, kako se v naglici oblači in ob odhodu zaloputne z vrati. Od tega in od zadnjega resnega razmerja je že nekaj let – razen tega s televizijo, ki mi nudi dovolj jebanja.
      Nisem se še dobro usedel nasproti omare z vitrino, v kateri se je bleščalo na desetine figuric, ko je mama že prišla iz kuhinje z narezkom na pladnju. Postavila ga je predme na nizko mizico, ki jo je prekrila s prtom, da ne bi zamazal furnirja in se usedla v fotelj pri oknu, ki je bilo zastrto z zavesami. Oblečena v haljo je roke položila v naročje in neodločno pogledovala proti podobam na zaslonu. »Daj, jej,« je rekla, ko pa sem začel žvečiti, se je s pogledom vrnila k meni. Kot ponavadi sem pogled zatopil v krožnik in se delal, da ne opazim, kako me preučuje. Potem sem se ji zahvalil za obed in vstal. »Iti moram, na gimnaziji imamo srečanje. Ne vem, kdaj se spet vidiva, ampak se slišiva,« sem ji rekel v predsobi med obuvanjem. To, da se slišiva, je pomenilo, da se pokličeva enkrat na mesec in takrat mi pove o vsem, kar počnejo sosedi. Nič več kot pet minut, katerim na koncu sledi izmenjava teh replik: »In vi, kako se imate?« »Dobro in ti?« »Tudi jaz.« »Dobro, potem se slišiva.« »Ja, mama, se slišiva.«
      Bil sem torej že v predsobi in se obuval, ko je mati stopila do vrat jedilnice in se naslonila na okvir vrat. »Samo to te prosim, da ne prodaš stanovanja!« mi je rekla. Hitro sem se vzravnal in jo z žlico v roki tako debelo pogledal, da se je skoraj začela smehljati. »Prav tak si kot tvoj oče, pojdi in srečno!« je še rekla s toplino in nežnostjo v glasu, kakršne še nisem slišal iz njenih ust. »Ostani dobro, mama!« sem ji rekel in pohitel po stopnišču navzdol. Pozneje bom imel dovolj časa za premislek o tem, kako se je mama poslovila od mene. Nisem imel časa, niti nisem zmogel iti nazaj in ji vrniti žlico za čevlje, ki mi je ob odhodu ostala v roki.
      V razredu nas je bilo trideset. Na srečanje nas je prišlo osemnajst. Drugi so se raztepli po širnem svetu in Marcus ni vedel, kako bi stopil v stik z njimi. Za organizacijo srečanj je namreč vedno on poskrbel. Prav Marcus, razredni pretepač in špricar, ki je gimnazijo končal s prepisovanjem nalog od enega in referatov od drugega in pri tem jedel tisti sendvič, ki mu je tistega dne najbolj zadišal. Z žepnino, ki nam jo je pobral, je hodil na sok z najlepšimi puncami naše šole. Uslugo ti je naredil s tem, da ti je pustil igrati z njim, potem ko si mu plačal žeton za biljard in v zameno se je potegnil zate, če si imel težave z učenci iz drugih razredov. Meni pa nikoli ni nič naredil, najbrž zato, ker sva živela v istem bloku. Pogosto sva hodila k njemu, ker se pri meni nisva smela igrati, da ne bi popraskala parketa, razbila kake figurice ali na splošno pokvarila morečega vzdušja po smrti mojega očeta. Zato sem vzel svoje plastične indijance in šel dol k Marcusu, kjer si lahko skakal tudi z omare s figuricami, ki so bile iz litega železa in se zato nihče ni jezil. Poznal sem njegove starše, njegov oče naju je še natepel skupaj. Strasten ribič je dan pred ribolovom napolnil kad z ribiškimi vabami. Ko sva jih polovila s kozarcem za vlaganje in tega spraznila v stranišče, naju je zalotil med potegovanjem vode in vpitjem: »Free Willy!« Takrat nama jih je neusmiljeno naložil po dlaneh in nogah. Tako sem tudi jaz zvedel, kako je, če te tepe oče. In morda sem prav zaradi tega razvil poseben odnos z Marcusom, strahom in trepetom razreda in šole, ki je kasneje poskrbel za naša srečanja.
      Nekdanja razredničarka je preverila prisotnost, vstali smo iz klopi in si začeli pripovedovati o zadnjih desetih letih. Večina deklet se je poročila, imela otroke in se zaposlila v tovarni volanov. Le ena, razredna piflarka, je končala študij medicine in v mestu odprla ordinacijo družinske medicine. Vsi fantje so bili poročeni, očetje in zaposleni v tovarni cementa, razen Vlada, šefa avtopralnice, ki se je ukvarjal tudi z asfaltiranjem cest, mene, tipa s televizije in zaželenega samca ter Marcusa, gospoda podžupana, ki je požel bučen aplavz. Komaj se je zaslišal nek glas: »Ej, kdaj boš pa meni asfaltiral ulico?« zaradi česar sta Vlad in Marcus vrgla pogled proti sošolcu. In ta se je kasneje na večerji v restavraciji opravičil, menda se je želel samo pošaliti.
      Restavracija je bila v hotelu, kjer sem se nastanil. Vodja restavracije je bila žena načelnika mestne policije in Marcusova ljubica, on pa je bil lastnik hotela, čeprav je bil v dokumentih pisan na njegovo ženo, ki ni prišla na slavnostno večerjo, ker je šla ven s prijateljicami. Vsi ostali so prišli s spremstvom in pohiteli proti šanku, pri katerem so ti za skromen prispevek neomejeno točili. V zameno so morali razmisliti, kako bi čim več iztržili. »Vse se vrača,« se je zasmejal Marcus proti meni in Vladu. Sedeli smo za ločeno mizo, poleg nas pa je stala vodja restavracije in čakala na znak, naj nam natoči še viskija. Po polnoči sem si zaželel v posteljo. Marcus in Vlad sta si nekaj šepetala na uho, morda da ju ne bi slišal ali da bi se sporazumela kljub glasni glasbi. Ples sošolcev, ki so vpili in se v kolu objemali z ženami, me je že dolgočasil. Njihova razposajenost je imela v sebi nekaj obupa tistih, ki so zamudili vlak in niso več verjeli, da bo še kdaj kakšen pripeljal in še manj, da je to odvisno od njih. Če je bilo sploh kdaj kaj odvisno od njih. Ampak niso bili niti videti kot ljudje tiste sorte, ki se mečejo pod lokomotivo. Vem, kaj govorim. Ena izmed mojih prvih novic je bila o mladeniču, ki je položil glavo na tire. Ni ga zanimalo, od kod prihaja vlak in kam pelje, le da obstaja in da tam vozi. Medtem ko so se sošolci veselili in plesali na peronu, so pozabili, da so na postaji.
       »Noč je še mlada,« mi je rekel Marcus, ko sem začel vstajati, »še nekaj naju čaka.«
      Izstopil sem na bulvarju s kostanji in se z Marcusom odpravil proti mestnemu središču. V nekem trenutku sva se ulegla na cesto in nato tekmovala še v poskokih. Potem sva šla v striptiz klub za cerkvijo. »A, gospod podžupan,« se je nasmehnil barman. Vrgla sva se na  kavče in gledala dekleta, ki so nase polagale kozarčke vodke in se med lovljenjem ravnotežja poskušale obdržati na šanku. Kmalu so odnehale in nama prišle plesat v naročje. Ko je ena zaspala na meni, sem vstal in se hotel pobrati od tam. Še vedno sem upal, da bom zjutraj krenil proti domu. »Greva še k meni kaj spit!« mi je rekel Marcus. »Ne boš mi takole ušel!«
      In tako sem se znašel pri Marcusu. Na obrobju mesta si je zgradil vilo z bazenom. Vstopila sva v dnevno sobo in ko nama je točil pijačo, sem na mizi opazil par spodnjic z listkom Zašij jih. To je pisalo na papirju, iztrganem iz rokovnika z logotipom občine. Nazdravil sem, izpraznil kozarec in se namestil v fotelju. Ko je mislil, da spim, je Marcus vtaknil nit v šivanko in začel šivati ženine spodnjice. Od tistega trenutka naprej se ničesar ne spomnim. Zbudil sem se v hotelski sobi okoli osmih zvečer. Takrat sem vzel prtljago in si rekel končano.

More by Lara Potočnik

Nekaj minut zamika

Dan se je začel prej, kot bi si mislila.       Budilko sem nastavila na 5.56 iz več razlogov. Hotela sem imeti dovolj časa za zgodnjo jutranjo meditacijo in obenem za trideset minut, kolikor potrebuje tableta za izboljšano delovanje ščitnice, da začne učinkovati še pred kavo, za vaje, ki z uporabo samo lastne teže spodbujajo kurjenje maščob ter oblikovanje mišic in da pri tem ne bi pozabila prižgati bojlerja. Segrevanje vode traja približno štiri ure, kar je dovolj časa, da izvedem še vaje za odklepanje srca in pri tem ne tvegam poplave v stanovanju, saj je termostat pokvarjen in se voda preve...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Bučanje

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.       Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.       Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, ...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Prihod

Stvari so ušle iz rok neke avgustovske nedelje, ko so prvi obiskovalci pariškega trga Notre Dame, zaposleni v tamkajšnjih lokalih, zagledali gigantskemu naboju podoben predmet. Projektil je ležal na tleh s konico proti katedrali in dnom proti policijski postaji. Po prvih ocenah je njegova dolžina obsegala približno 20 metrov, premer pa 5 metrov. Natakarji in gostilničarji so se radovedno približali, ga enkrat obkrožili, skomignili z rameni in odšli odpret restavracije. To je bilo okrog sedmih. Okrog osmih so duhovniki in ministranti, ki so prišli maševat, obstali pred cerkvenim vhodom in si m...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Trilogija tavajočega spola

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște
More in SL

Otok

Do danes ne vem, kaj sem pravzaprav iskala na otokih. Vem le, kaj sem pustila za sabo. Državo, ki mi je dala potni list. Žensko, ki mi je dala življenje. Stvari, ki jih je bilo možno kupiti z denarjem. Svet, ki ga nisem znala spremeniti.  Voda v morju je bila topla. Ob večerih so se valovi bleščali od svetlečega planktona. Po letih potovanj so se mi med sabo pomešala pristanišča sredi palmovih gajev, kjer sem se vkrcavala na posamezne ladje. Mešala sem imena otokov, ki so se začenjala z besedami koh in nusa. Mešale so se mi temne oči in barvna oblačila drugih potnikov. Toda včasih sem na poti ...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Urszula Jabłońska

Bokoplavutarica

Na vodi umirjeno lebdim z obrazom navzdol. Ne vzbujaj pozornosti, ne zapravljaj energije. Samo miruj. Počasi, zelo počasi izdihni. Majhni mehurčki se prebijajo na vodno površino in me vmes žgečkajo po licih.  V zadnjem trenutku se bo moje telo začelo tresti, trebuh se bo obračal v krčih in sililo me bo, da odprem usta, in v tistem trenutku bom odločno in mirno dvignila glavo iz vode in globoko vdihnila. »72 sekund!« ne bo nihče zavpil. To je veščina, s katero v življenju ne prideš nikamor. Kvečjemu bliže samemu sebi.  Sedim na dnu bazena in gledam ljudi, ki mirno plavajo mimo mene. S konicami...
Translated from NL to SL by Nika Štrovs
Written in NL by Nikki Dekker

Flomaster

      Robert je sprva sam na kavču, levo od madeža, ki ga je Sven pred nekaj meseci naredil z rdečim flomastrom. Sprašuje, kako sem, ali so odprte lekarne in trgovine, ali imam vse, kar potrebujem, kaj bom, če se kaj zgodi. V redu sem, odprte so, imam, nič se ne bo zgodilo. Vsak dan me sprašuje enako, vsak dan mu odgovarjam enako. Tukaj se nič ne dogaja po peti popoldne. Poanta zapiranja je, da se nič ne zgodi, bi rada dodala, a vem, da to ni pametno. Robert pravi, da je žejen, vstane in gre po kozarec vode. Ni mestnega prevoza, vsi so v stanovanjih, na ulicah so samo policija, rešilci, dostav...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Portret

Hiša je imela hrastova vrata in veličastno pročelje, brez oznak. Nekaj časa je trajalo, preden je David prišel dol, in ozrla sem se po ulici. Bila je mirna in bela, neprimerljiva s sosesko v bližini kanala, kjer sva živeli s Sam. Moje misli so nihale med zasanjanostjo in grenkobo, kot pogosto pri soočenju s stvarmi, ki si jih nisem mogla privoščiti. David je odprl vrata in se mi nasmehnil. Njegova srajca je bila razprta. Sledila sem mu po stopnicah navzgor in znova me je posrkalo v njegov vonj po oreških in terpentinu. Atelje je bil razmetan kot prejšnjič, vendar se je zdel nekoliko bolj posp...
Translated from NL to SL by Ariela Herček
Written in NL by Hannah Roels

Srečen konec

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal. Z bokov so mi visele okrasne kroglice za zavezovanje kopalk. Poznam jih s fotografij. Moje prve kopalke, otroške. Nebo je spustilo zaveso, medtem ko sem popravljala vozel. Težke kapljice so mi pljuskale po temenu in iztegnjenih rokah, postajale so vse gostejše in težje, dokler voda ni prekrila vsega sveta. Ovila me je kot večen ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Vse zveri z vasi

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj treb...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings