View Colofon
Original text "Sonia ridică mâna" written in RO by Lavinia Braniște,
Other translations
Mentor

Aleš Mustar

Proofread

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Fotelj

Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka.

Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata. 

»Zakaj ne spiš?«

Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« je rekla. »Ne dajaj mi jih več.«

»Zakaj še ne spiš? Ti pomagam, da vstaneš?«

»Pojdi nazaj leč,« je rekla.

Tudi prejšnjo noč ni spala, le da Sofica ni opazila. Bala se je spati, mislila je, da se ne bo več zbudila.

In ni hotela več sanjati o njem. Deset let po njegovi smrti se je odločila, da bo imela vedno prižgano oljenko, da ne bi kakor on umrla nepripravljena. Samo da je bil stenj prižgan. 

Dregala je Sofico s prstom in ji govorila, naj v oljenko nikakor ne daje od kuhe zažganega olja, češ da ta gori zanjo in da ona hoče čisto olje. 

Predvčerajšnjim, v nedeljo, je poslala Sofico z zavojčki v cerkev na vogalu. Ob deseti obletnici očetovega pogreba je bilo treba nesti darove. Ne da bi jih odprla, je hči pretipala mamine vrečke. V njih je bilo nekaj mehkega iz testa in nek sadež, okrogel in velikanski, ki bi lahko bil kateri koli. Spomnila se je, da imata doma samo pomaranče. 

V nedeljo zvečer se je starki sanjalo o njem. Povedal ji je, da mu ni všeč, kar je darovala zanj, takoj zatem pa se je vsa tresoča prebudila. Ko je umrl, si je želela še malo živeti brez njega, vsaj malo, nikoli pa ni pomislila, kaj pomeni malo. In ko je videla, da živi in še kar živi, se je začela čutiti krivo.

Sofica se je vrnila čez eno uro.

»Zakaj ne spiš?«

»Nisem zaspana« je rekla in dalje upirala pogled v ekran, kjer je velik slon potiskal manjšega gor na breg.  

»Si pila kavo?«

Sofica je pri kosilu našla svojo džezvo na krpi, oprano in postavljeno na glavo. Včasih ji je starka popila preostanek jutranje kave in pohitela s pranjem džezve, da Sofica ne bi opazila, da jo je izpraznila prav do usedline. Pranje lončka jo je stalo veliko, veliko truda. Včasih jo je hči zavohala in oštela kot dvanajstletnega otroka, ki smrdi po cigaretah. 

»Veš, da imaš visok pritisk in je ne smeš niti povohati!«

»Pojdi in me pusti pri miru, ne govori mi več, kaj naj delam.«

Bilo je po drugi ponoči in zopet je gledala oddajo s sloni, ki jo je videla že ob štirih popoldne. Sofica je odšla in pustila vrata odprta, da bi jo lahko slišala, če bi kaj potrebovala. Starka je bila prepričana, da se ji je mož prikazal, da bi ji povedal, da ne bo več dolgo. Spominjala se je, kako mu nikoli ni bilo nič prav. 

Če mu hrana ni bila všeč, jo je potegnil za lase in ji porinil glavo v krožnik, nato pa ga je vrgel ob tla. »Spet si zelenjavo s sekiro narezala.« je govoril med mešanjem z žlico po skledi čorbe. 

Seveda ni bil vedno tak, včasih je krožnik samo vrgel ob tla ali pa ga je treščil ob steno. Spet drugič je prišel za njo v kuhinjo in ga zabrisal v pomivalno korito. Takrat je bilo najlažje. Ni bilo treba čistiti sten in prati posteljnine. 

Nikoli je ni tepel z vrtno cevjo na primer. Ni ji metal težkih predmetov v glavo. Ni je brcal v trebuh. Ampak vedno je pričakovala, da se bo zgodilo tudi to. Triinpetdeset let je čakala, da se zgodi še to, ni verjela, da se bo ustavil pri lasanju in metanju krožnikov. Ko je zakopal roko v njene lase in ji potisnil obraz v krožnik, se ga je enako bala.

In zakaj je trpela toliko let? Prva  sinova sta ji umrla kot majhna fantka in ostalo ji je samo to nesrečno dekle, celo življenje samo. In njena bedasta hči ga je imela rada. Tako zelo, da je še jokala za njim…

Zjutraj jo je Sofica našla v fotelju.

»Si lulala?« jo je vprašala. »Gremo, v kopalnico, da si splakneš usta.«

»Kaj pa naj splakujem, če nimam zob?«

»Ti zmešam jogurt z banano? Kaj boš jedla?«

»Nič ne bom jedla, pusti me pri miru.«

»Si spala?«

»Nisem zaspana.«

Sofica je prišla iz kuhinje z ogromnim kuhinjskim nožem, odprla štiri škatlice tablet, pogledala na koledar in jih začela natančno rezati na polovičke in četrtine. Nato je na prtiček položila tiste, ki jih je bilo treba vzeti zjutraj.

»Očeta sem sanjala« je rekla »V nedeljo ponoči. Hotela sem ti povedati včeraj, pa sem pozabila. Kam da sem prišla z darovanjem… Govorila sva o njem in tudi o tem.«

»Kaj je počel?«

»Na balkonu je bil. Stal je in gledal noter. Zunaj je bila snežna nevihta, on pa je stal čisto pri miru.«

»Kaj je povedal?«

»Ne vem… nič.«

Starka je obrnila glavo in pogledala na odprt balkon, kjer so drug čez drugega ležali kosi starega pohištva, skoraj gnili od dežja in snega. V nedeljo je Sofica govorila o stolih, da bi vsaj te vrgli proč.

»Zmeniti se moram s tistim od komunale, da jih odpelje. Ni jih tako lahko vreči stran.« je rekla. »Treba mu je dati kaj v žep.«

Banana je bila stara kak teden, njen olupek je bil poln rjavih lis, bila pa je mehka in sladka. Starka je komaj požvečila grižljaj in ko ji je hotela Sofica v usta strpati več, je našobila upadle ustnice.

»Ne moreš jemati tablet na prazen želodec, vsaj banano pojej!«

»Pojdi domov in mi daj mir s to tvojo banano.«

»Nimam več doma, prodala sem ga, ko so te operirali, se spomniš?«

Denar od garsonjere je hitro pošel, zdravljenje za zdravljenjem. Sofica je z grozo pričakovala trenutek, ko bo tudi ona začela jemati zdravila. Za zdaj je ni bolelo nič, pa tudi ničesar ni jemala, še čudila se je, kako zdrava je bila. Da je v celem življenju ni vrag vzel in da se ji niso poznali znaki norosti niti grozote bolezni jeter, želodca, glave. »Ampak gotovo še pridejo.« si je mislila. Saj ni nikoli živela daleč od nesreče.

Včasih je rekla mami, da gre v cerkev, a je šla na tramvaj in daleč stran, v kavarno, za katero je vedela, da ima mize notri in dobre eklere. Tam je sedela ob oknu in opazovala mimoidoče in obupno nagneteni bulvar, po katerem so hrumeli tramvaji. Ekler je bil njen trenutek svobode. Če ne bi imela prihranjenega denarja, si tega ne bi upala. 

»Svojo garsonjero sem prodala za slaščice,« si je mislila sama pri sebi.

Pozno zvečer je njena mama spet v fotelju in z daljincem v roki gledala delfine in kite. Majhna steklenička vode na nočni omarici je bila zaprta, cel dan ni spila niti požirka.

»Mama!« je rekla, ji izmaknila daljinca in ugasnila televizor. »Pojdi spat, prosim te!«

»Daj mi ga nazaj!« je zavpila starka. Oprla se je na naslonjali fotelja, kakor da bi čakala prav na ta trenutek, da bi udarila. Z močmi, ki jih je nabirala vse tiste dni v zadnjih desetih letih, ko je nepremično sedela v fotelju, je vstala in porinila Sofico proti vratom.

»Pojdi domov!« je rekla »Nehaj mi viseti nad glavo.«

Sofica ni odgovorila. Kako pa bi se lahko branila pred njo? Naj bi jo porinila nazaj? Starka jo je še naprej potiskala v predsobo. Tam je srdito potegnila njene obleke z obešalnika in torbico iz blaga, ji vse to stlačila v roke, nato pa jo je v plastičnih natikačih za doma porinila na hodnik. Vrnila se je v fotelj, se z očmi zatopila v oglase in se zopet spomnila, da jo na drugem svetu čaka mož in kako še malo, pa jo bo vzel. Začela si je puliti lase.

Sofica je nekaj časa ostala na hodniku. Imela je šop ključev v žepu, a ni želela ponovno vstopiti. Baba hudičeva. Naj vidi, kako je sama. Vedela je za sobico zgoraj v desetem nadstropju, kjer administratorka dvakrat na teden pobere najemnino. Ta ima vrata, ki se komaj držijo  tečajev in se odprejo že, če se samo nasloniš nanje. Šla je tja in ob prižgani luči zaspala z glavo na mizi med starimi papirji in prašnimi policami. 

Drugi dan je šla v natikačih k družinskemu zdravniku prosit za uspavala za svojo mamo.

»Zakaj ne spi?« je vprašal.

»Pravi, da ni zaspana. Preprosto. Niti jesti noče več in razdražljiva je.«

»Mislite, da bi ji pomagalo, če bi govorila s psihologom?«

Sofica je zavzdihnila.

»Od kod vam pa to?«

Potem je sklonila glavo, da bi razmislila.

»Je od tod, s klinike?«

»Ne, on je posebej, ne bo vam ga plačala zavarovalnica. Je pa specialist za tretje življenjsko obdobje.«

»Koliko stane?«

»Sto lejev na uro.«

Sofica je zavzdihnila.

»Ne bi ga sprejela niti zastonj.«

»Če vam pomaga… vem, da je čudno…, ampak, lahko se obleče v duhovnika.«

Debelo je pogledala.

»Tako se lažje pogovori s starejšimi, to je odkril v praksi.«

»Pa je to zakonito?«

»Zakaj ne bi bilo?«

»Ne vem… ker nosi talar…«

»Že dolgo se bogoslužne predmete dobi v trgovini. Pozabite, saj ne vztrajam, dal vam bom njegovo številko, vi pa premislite. Vem, da je dober in da bo vaši mami pomagal, kakor če bi ji dali grenke pastile z žlico medu. Pomembno je, da ima nekoga za pogovor.«

Nato je žigosal recept in ji dal bon za popust v lekarni v pritličju. Stilnox.

»Pa saj ima koga za pogovor,« si je mislila Sofica.

Šla je domov in odklenila vrata. Tudi verižica je bila priklenjena, tako da je morala vtakniti roko noter in jo potegniti dol, šele nato je lahko odprla in vstopila.

Njena mama je sedela v fotelju.

Videti je bila napol mrtva, bela v obraz, dehidrirana, s skoraj zaprtimi očmi od utrujenosti. V naročju je imela kosme belih las.

»Kaj si si naredila?« je rekla Sofica in pohitela k njej. Dala ji je piti vodo s slamico. Potem jo je dvignila s fotelja in jo zvlekla v posteljo, ji zamenjala plenico, ji zmečkala banano z ajdovo kašo in jogurtom in ji jo ponudila z žlico. Nato pa tablete.
Starka je opazila, da jih je bilo pet.

»Koliko mi jih daješ?«

»Štiri, kako koliko?«

»Štiri sem že vzela.«

»Ne, tri so bile.«

»Saj nisem znorela!« je zavpila

»Seveda ne, ta je zadnja. Daj, odpri usta.«

»Tako velike nisem še nikoli vzela, kaj mi delaš?«

»Nič ti ne delam, tablete sem ti dala. Zdaj pa malo počakaj in počij, jaz pa grem skuhat juho. Račjo, kaj praviš?« jo je vesela vprašala.

»Zakaj se smejiš?« je rekla prestrašena starka in se močno držala za robove odeje, v katero je bila zavita.

»Veselim se, da sem vzela raco, nisem je kupila že od ne vem kdaj.«

V kuhinji je smrdelo po zažganem. Oljenka je ravno ugasnila. Znova jo je napolnila z oljem, zamenjala stenj, ga prižgala in postavila lonec z raco na štedilnik. Kako naj pokliče tistega, ki se oblači v duhovnika? Kakšna neumnost. Ni ji želela lagati. Kakšna neumnost je bila tudi ta oljenka. Zadaj v sobi se je starka mučila, da ne bi zaspala.

»Zakaj se mi vrti?« je zavpila na Sofico in premikala obraz z ene strani na drugo, ker se ni mogla bolj premakniti.

»Ker si neprespana, zato. Zakaj ne zapreš oči?«

»Nočem več sanjati o njem!« je rekla. »Če spim, sanjam o tvojem očetu, kako pride in me vzame s sabo.« Že samo ob misli, da jo bo vzel na drugi svet, je zatrepetala. Sofici  se je naenkrat zasmilila. Kako je njena mama vedno živela v strahu in kako jo je še zdaj prevzemal. Kakšen strah je bil to, če jo je še zdaj preganjal?

»Zakaj si ostala z njim?« jo je vprašala in ni mogla verjeti, da jo je vprašala kaj takega. Saj je samota v njunem svetu veljala za največjo invalidnost.

»Da bi ti imela starše!« je jezno rekla njena mama.

Sofica se ni imela iz tega kaj naučiti. Zakaj jo je to zdaj vprašala? Kakšen smisel je to še imelo? Šla je v kuhinjo, da bi videla, če je voda pri raci upadla.  Potem se je vrnila in se ulegla v posteljo poleg svoje mame in močno stisnila k sebi njene stare kosti.

»Mamica…« ji je zašepetala na uho. »Če ga bova ponoči sanjali, mu bom jaz rekla, naj naju pusti pri miru.

More by Lara Potočnik

Nekaj minut zamika

Dan se je začel prej, kot bi si mislila.       Budilko sem nastavila na 5.56 iz več razlogov. Hotela sem imeti dovolj časa za zgodnjo jutranjo meditacijo in obenem za trideset minut, kolikor potrebuje tableta za izboljšano delovanje ščitnice, da začne učinkovati še pred kavo, za vaje, ki z uporabo samo lastne teže spodbujajo kurjenje maščob ter oblikovanje mišic in da pri tem ne bi pozabila prižgati bojlerja. Segrevanje vode traja približno štiri ure, kar je dovolj časa, da izvedem še vaje za odklepanje srca in pri tem ne tvegam poplave v stanovanju, saj je termostat pokvarjen in se voda preve...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Obletnica

Končano. Vzel sem prtljago, obleko v zaščitni vreči, žlico za čevlje in vrnil ključe. Do doma sem imel še šest ur vožnje, toda pot nazaj je vedno krajša. Spustil sem okno, pomolil ven glavo in še hitreje zapeljal po glavnem bulvarju. Po licih mi je bril od večera in hitrosti ohlajen zrak, spominjal me je na ostrino blazinice za odstranjevanje ličil. Moja polt je občutljiva in ne prenašam dobro ličenja, kakršnega so deležni voditelji poročil, s katerim skušajo doseči, da ne bi bili videti kot polna luna na steklu. Na obraz jim nanesejo plast pudra in jo kasneje postrgajo s takšnimi blazinicami....
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Bučanje

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.       Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.       Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, ...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Prihod

Stvari so ušle iz rok neke avgustovske nedelje, ko so prvi obiskovalci pariškega trga Notre Dame, zaposleni v tamkajšnjih lokalih, zagledali gigantskemu naboju podoben predmet. Projektil je ležal na tleh s konico proti katedrali in dnom proti policijski postaji. Po prvih ocenah je njegova dolžina obsegala približno 20 metrov, premer pa 5 metrov. Natakarji in gostilničarji so se radovedno približali, ga enkrat obkrožili, skomignili z rameni in odšli odpret restavracije. To je bilo okrog sedmih. Okrog osmih so duhovniki in ministranti, ki so prišli maševat, obstali pred cerkvenim vhodom in si m...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Trilogija tavajočega spola

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes
More in SL

17, 18

17 22. 12. 2014 Diario de Vida     Srhljiva narava na trgu Plaza de España se je kazala v tem, da je dajala vtis veličastnosti prejšnje civilizacije, ki je v modernem času izgubila smisel. Kaj bo kolonizatorski sili tolikšen trg, pompozno razdeljen na španske province, namenjen svečanostim nekdanjih časov? Kočije so kolobarile okoli fontane in turistom omogočale poceni igranje plemstva. K sreči vsaj segwayev ni tu. En konj je izkoristil kočijaževo nepozornost, se rešil jarma in v galopu stekel proti svoji na novo pridobljeni svobodi. Za sabo je puščal zmedenost, klikanje fotoaparatov, ki so ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Marija Pavlović

Pomladi navkljub

      Močna neonska svetloba nekakovostne žarnice pritiska Marijano Grujić, ko si s stegen poskuša sprati prah. Še vedno je mlada in življenje ji ponuja nesmiselno tekanje do vhoda, to, da ji ni treba iti po asfaltu, temveč da lahko stare teniske vleče po zemlji in prahu. Premišljuje, do včeraj je še lahko skakala gumitvist in to »pod tazadnjo brez dotika«, danes pa jo je fant poljubil z jezikom, toplim, hrapavim jezikom, ki ji je napolnil usta. Življenje se menjuje, tako pravi njena babica, življenje se nenehno menjuje in vedno pride hujše. Pa vendar, premišljuje Marijana Grujić, jezik njeneg...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Ana Marija Grbic

Bučanje

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.       Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.       Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, ...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Prebliski

      V zbirki esejev z naslovom Zen v umetnosti pisanja Ray Bradbury piše, da je od štiriindvajsetega do šestintridesetega leta sestavljal sezname z imeni. Seznam je bil bolj ali manj takšen:       JEZERO. NOČ. ČRIČKI. SOTESKA. PODSTREŠJE. KLET. LOPUTA. DOJENČEK. MNOŽICA. NOČNI VLAK. SIRENA ZA MEGLO. KOSA. KARNEVAL. VRTILJAK. PALČEK. LABIRINT OGLEDAL. OKOSTNJAK.       Zadnjič se mi je zgodilo nekaj podobnega.       Odraščala sem v družini, ki mi je omogočila dobro izobrazbo in me dobro pripravila na bivanje v svetu, a zadnje čase vztrajno razmišljam o nekaterih stvareh. Mnoge od njih kar vz...
Translated from IT to SL by Martin Kastelic
Written in IT by Sara Micello

Dnevnik Portugalke v Angoli

Predgovor Vrsto let so me neprestano bombardirali z zgodbami o Angoli. Skrajnimi zgodbami tistih, ki se v prvem hipu navdušijo in se v tej državi počutijo kot doma, ali pa tistih, ki jo zasovražijo in se nikakor ne uspejo navaditi. S tistimi osupljivimi zgodbami, ki se zdijo kot izmišljene, saj del nas kar ne more verjeti, da so lahko resnične. Zmeraj sem bila mnenja, da občutno pretiravajo in kot pravi za takšno priložnost prikladen pregovor, da ima blebetanje mnogo plev, je bilo plev v teh primerih kar precej. Več let sem bila neodločena, ali si sploh želim spoznati to tako mistično deželo...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Patrícia Patriarca

Hiša v Hajfi

Nekaj mesecev kasneje 12. avgust »Mohamad, čez pol ure bodi pri telefonu. Mislim, da sem jo našel!« Odrinem se s postelje, se ves raztresen oblečem, kolikor urno morem in se poženem iz hostla. Hitro. Kot da bi bilo kaj drugače, če bi k hiši prišel pet minut prej ali kasneje. Skorajda tečem po klancu navzdol proti pristanišču, tam nekje med judovsko sosesko Hardara Carmel in nekdaj palestinsko Wadi Salib. Vseeno slišim žago, ki najbrž reže železo, in kokoši in peteline. Nenavadno. Vonj po kmetiji sredi mesta, ki želi izbrisati zgodovino in biti moderno. Kot bi se vrnil v leto 1948, ko je s ...
Written in SL by Andraž Rožman