View Colofon
Original text "Câteva minute în derivă" written in RO by Cristina Vremes,
Other translations
Mentor

Aleš Mustar

Editor

Helena Zemljič

Published in edition #2 2019-2023

Nekaj minut zamika

Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Dan se je začel prej, kot bi si mislila.
      Budilko sem nastavila na 5.56 iz več razlogov. Hotela sem imeti dovolj časa za zgodnjo jutranjo meditacijo in obenem za trideset minut, kolikor potrebuje tableta za izboljšano delovanje ščitnice, da začne učinkovati še pred kavo, za vaje, ki z uporabo samo lastne teže spodbujajo kurjenje maščob ter oblikovanje mišic in da pri tem ne bi pozabila prižgati bojlerja. Segrevanje vode traja približno štiri ure, kar je dovolj časa, da izvedem še vaje za odklepanje srca in pri tem ne tvegam poplave v stanovanju, saj je termostat pokvarjen in se voda preveč segreje, brez omejitev skoraj doseže vrelišče in ustvari notranji pritisk, ki lahko povzroči eksplozijo.
      Drugi razlog pa je, da sem, potem ko sem prebrala študijo Inhibicija, simptom in tesnoba, opazila, da imam obsesivno-kompulzivno motnjo, kar bi rada premagala z vsakodnevnimi malenkostmi. Na primer z budilko, ki je ne nastavim na običajno uro, ampak z nekaj minutami zamika na 5.56, kar pomeni štiri minute sanjanja več, ker iz postelje vstajam ob šestih.
      Toda stvari se niso tako odvile, ob 4.35 sem budna strmela v strop. Zaman sem poskušala zaspati nazaj. Nisem si drznila pogledati na uro, upala sem, da je bolj pozno in da sem bila deležna dovolj spanca, da bom tekom dneva produktivna in polna energije. Ker trepalnice svetlobe niso hotele pokukati skozi šive zaves, sem vzela stvari v svoje roke, vstala in se sprijaznila z nespečnostjo, s prezgodnjim začetkom dneva in z utrujenostjo zaradi krajšega spanca.
      Saj ni tako hudo, si rečem. Saj je samo eden izmed mnogih drugih dogodkov zadnjih mesecev, ki ne gre po načrtu. Ne prižgem luči, čutim, da še ni napočil trenutek, da stopim v stik z elektriko ali s katerimkoli drugim fizičnim pojavom. Po turško sedim na blazini v svojem običajnem položaju za meditacijo. Nekaj mi preprečuje, da bi prižgala posnetek z gurujevim glasom, v globoki tišini čakam mir, ki zavlada, še preden se zasliši trušč ulic, smetarskih kamionov in avtomobilskih hup. Prvi budni človek sem, medtem ko so vsi drugi še nezavestni.
      V nekem nedoločenem prostoru, ne v mislih, pa tudi ne v materialnem svetu, ampak v vicah vidnosti, se mi brez zavestnega truda prikaže podoba lika, ki spominja name. Silhueta gre mimo kontrole potnih listov, s tekočega traku pobere svojo prtljago, se vkrca na vlak, ki letališče povezuje z mestnim središčem in opazuje ljudi, zatopljene v račune na telefonu, berače, ki se vanje zaletavajo, kavo v plastičnih lončkih brez pokrovčkov, ki se poliva prek roba. Gneča je; to je vsakdanji svet, proč od džungle, laoških plemen, gostišč za svetovne popotnike, tehno zabav na plaži, krožnikov iz listov bananovca, Iacobovega telesa, občutka popolne svobode, ko se pelješ na motorju po dolinah in serpentinah.
      V vrnitvi s trimesečnega potovanja v izčrpani svet normalnosti je vendarle nekaj utehe. Iacob si je rezerviral letalsko karto. Noči v kolibi in jutra, ožarjena z močno osvetljeno pokrajino, ki se skozi okno z bambusovim okvirjem, velikim kot naslonjalo stola, vsakič zdi nepričakovano prostrana. Ta nepovrnljiva jutra se nadaljujejo na petindvajsetih kvadratnih metrih moje garsonjere. Doživela bova druge izkušnje, bolj zasidrane v tem, čemur pravimo resnični svet. Iacob me vpraša, če mu bom kuhala. Medtem ko oklevam z odgovorom, se video klic prekine. Upam, da ni opazil mojega prefinjenega izmikanja. Sprašujem se, kako bo, ko bova skupaj pripravljala kari v en kvadratni meter veliki kuhinji. Kako bova skupaj kupovala riž in vegeto ter stala v zadušljivi vrsti v hipermarketu s pisanimi reklamami. Kako bova ves čas skupaj, cel teden, kako bova svoji telesi tako preučila, da se nama bo zdelo, da se zlivava drug v drugega.
      Božično večerjo sva zaužila ob cesti v mraku, ker je električna napeljava v tem delu severne Tajske slaba. Jedla sva pad thai z rakci naravnost iz vrečke na kamniti ograji, v prahu, ki se je dvigal s tal. Naslednji dan se je vračal v mrzli in vlažni Berlin. Zjutraj me je zbudil, stisnil v objem in medtem ko sem ugnezdena v njegovem naročju neutolažljivo hlipala, me je gledal z jasnim pogledom, polnim upanja. Iacob je hitro spakiral svoje stvari, ne da bi se izgubil v neredu polmraka, zobnih ščetk, čepic, računov in škornjev. V trenutku, ko si je privezal nahrbtnik okrog pasu, se je zaslišala plastična sponka, katere odmev se je razlegal po kolibi, ki jo je ob zapiranju vrat nasmejan zapuščal.
      Vlak je prispel na Severno postajo. Množica se je gnetla proti tekočim stopnicam, kaotična reka ljudi se je postrojila v eno samo vzpenjajočo se vrsto. Vonj po miših iz pariškega metroja metroja se vrne, kakor da v treh mesecih potovanja nikoli ne bi izginil. Ponovno se naravno vrne nesreča neizprosnega mesta s preveč izkoriščenimi viri in drobtinicami celote, tako kot prerivanje, sobivanje živcev in občutek urbanega obupa. V Parizu je bilo življenje arhivirano v kulturnem spominu. Narava obstaja v mislih, v slikah. Življenja ne živiš v lastnem telesu, ampak v ideji o kosilu s školjkami in šampanjcem, v ideji bež sandalov z zakovicami, brez katerih bele hlače na zvonec ne bi imele smisla. Če telesu, ugodju, čustvom in občutkom odvzameš svobodo pokrajine med nebom in zemljo, ti brez modnih dodatkov ne odkrijejo svojega pomena. V Parizu se še nebo zdi kot naslikano.
      Bližajoči se Iacobov prihod bo morda s seboj prinesel nebesni svod v svoji naravni obliki, kakršnega sva odkrila pred nekaj meseci. Njegov obisk sovpada z razstavo erotičnih risb, na katero so me sprejeli. Občutek ustvarjalnega navdiha začne na koncu vodeneti. Razstavila bom risbo, ki jo je večina galerij zavrnila. Njen naslov je We don't talk about it anymore in upodablja golo dekle z rdečo majico. Vrnitev v resnično življenje ni tako strašna, toda po drugi strani utegne zaradi niza polnih, sočnih dogodkov, za katere imam na voljo malo časa, kmalu postati preveč kompleksna. Zaradi razstave, Iacoba, zgodnje pomladi in rezidence v Švici mi naslednjih nekaj tednov ne bo dovolj, da se privadim. 
      Trudim se, da življenju ne bi pustila teči tako hitro, da ne bi mogla vsake toliko časa narediti sinteze. Sicer je tok dogodkov preveč vrtoglav in tvegam neke vrste avtizem.
*
      Vsi načrti se drug za drugim rušijo. Cel svet ugaša. Javne galerije se zapirajo, letala poredko letijo, letalske družbe razglašajo bankrot; vrnitev v resnični svet, na katerega sem računala na vlaku z letališča, se je sesula. Virus, ki se konča na vid, potuje od vzhoda proti zahodu in svojo pravo podobo kaže na kamboški plaži, kjer zagledam prve popotnike in natakarje z obrazi, napol pokritimi z maskami za enkratno uporabo. Nevarnost okužbe je zdaj vseprisotna in obstajajo kraji, kjer trupla žrtev odpovedi pljuč nimajo prostora za pokop, zato jih shranjujejo skupaj v ogromnih hladilnicah. Da bi zajezili širjenje epidemije, so ulice obstale, nič več se ne sliši avtomobilskih motorjev, odhode od doma narekuje strog protokol. To na mesto učinkuje fantastično, čeprav je vzrok katastrofalen. V urbani tkanini se razteza redek mir, čas za umik in premislek. V svetlobi zredčenega marčevskega ter kasneje aprilskega in majskega sonca mame igrajo nogomet s svojimi otroki, starejši na klopeh vdihujejo svež zrak, na površje prihaja melanholično človeštvo. Dnevni sprehod traja samo eno uro, zato ga poskušam čim bolj užiti. Mesto odkrivam na novo, brez vsakodnevnega nemira, ki ga ponavadi skriva.
      Nasprotno pa lahko bivanje na nekaj kvadratnih metrih, omejenih s štirimi stenami, med katerimi se brez jasnih oblik dnevi začnejo ponavljati, postane moreče. Sklenem, da bom vsakdanjik natančno načrtovala. Sprejmem, da Iacob ne more priti, da moja risba ne bo razstavljena, da je rezidenca v Švici negotova, da sledi dolgo obdobje molka in prihodnost, ki jo moram znova načrtovati od začetka.
      Jutra se začnejo zgodaj, pred sončnim vzhodom. Sledim trenutnemu vzgibu, da bi zapovedani molk spremenila v namernega in poglobljenega. Zaprem oči, usedem se po turško, dvignem dlani proti nebu in pustim prodreti popolni črnini v svoje misli. Nato začnem z mantro vodene meditacije. Od čiščenja misli preidem k čiščenju telesa in nadaljujem s strogim programom kardio vadbe, vaj z lastno težo in joge. Rutina, pri kateri se zavem vsake do tedaj neodkrite mišice, občutka in prizadevanja, traja skoraj tri ure. Zavem se srca, ramen, konic prstov, kolenskih pogačic, dihanja skozi nos, središča trebuha. Prečiščevanju sledi obnavljanje intelekta in analiza izvorov, začnem z odkritjem demokracije v antični Grčiji, nadaljujem s francosko revolucijo, zgodovino zahodnega literarnega kanona, hamletskim samozavedanjem in vojaškimi strategijami druge svetovne vojne, vse do nenavadnih okoliščin, ki so me privedle na ta svet pred skoraj štiridesetimi leti.
      Na Iacobov rojstni dan skupaj gola preživiva nekaj ur na telefonu. Štiri dni kasneje je moj rojstni dan. Prebudim se odločena, da ga bom preživela karseda običajno, ne da bi zanemarila strogo rutino. Če si dovolim nekaj sekund oklevanja brez strogih navodil, se začnem bati katastrofe, dolgega, črnega in lepljivega dogodka, ko se ne bi mogla dvigniti iz postelje, ker za to ne bi imela nobenega razloga. In prav to se zgodi. Zjutraj se prižge ekran s sporočili neznancev, ki vedo, da imam rojstni dan, ker jih je na to spomnil virtualni svet. Po kosilu se začnem spraševati, ali Iacob nemara načrtuje poseben klic, na katerega se je treba pripraviti in morda zato ni nobenega glasu od njega. Preostanek dneva preživim s telefonom v roki in postajam vedno bolj razdražljiva. Ekran se ne zmeni zame, prevečkrat me muči s skušnjavo, da bi na telefonsko tajnico posnela sporočilo z zahvalo brez trohice iskrene hvaležnosti. Ura je štiri, osem, čez polnoč in na koncu zaspim z grenkim priokusom, ne da bi šla od doma, ne da bi proslavila s kozarcem vina, ne da bi videla eno samo resnično osebo ali sončni žarek, nemirna, ker se med štirimi stenami pojavlja vse večja praznina.
      Drugi dan pri prvi jutranji svetlobi opazim, da se je zlomilo steblo edinega živega bitja, ki mi je v oporo, juke z imenom Gigi. Slaba znamenja se nadaljujejo. Ganešev kipec ima odlomljeno uho, najljubša kavna skodelica mi spolzi med prsti. Teh nekaj reči, katerih se lahko oprimem, se razsuje na prvi dan, ko zakorakam v novo desetletje svojega življenja in čutim, da ni več kaj storiti, vrnem se k mehkobi odeje in se umaknem v polzavest, ki dolgo traja.
*
      Od omenjenega dogodka je minilo nekaj tednov, medtem sem s sekundnim lepilom kipcu prilepila uho, Gigijevo steblo pa sem zlepila z obližem, cimetovim prahom in zobotrebcem. So stvari, ki me zrcalijo. Njihovo popravilo je moje popravilo. Vsakodnevna rutina postaja strožja in pandemija se nadaljuje. Da bi preživela, se oklepam budilke in kardio vadbe do tega jutra, ko se ne prebudim ob 5.56, kot sem načrtovala, ampak okoli štirih. Rada bi se fizično izčrpala. Prižgem posnetek z intenzivnejšo vadbo. Nočem več razmišljati, možgansko aktivnost bi rada zmanjšala le na znoj, le na telo.
      Na koncu, ob sproščanju mišic, inštruktorica med drugim pove, da je edina stalna stvar sprememba.

More by Lara Potočnik

Obletnica

Končano. Vzel sem prtljago, obleko v zaščitni vreči, žlico za čevlje in vrnil ključe. Do doma sem imel še šest ur vožnje, toda pot nazaj je vedno krajša. Spustil sem okno, pomolil ven glavo in še hitreje zapeljal po glavnem bulvarju. Po licih mi je bril od večera in hitrosti ohlajen zrak, spominjal me je na ostrino blazinice za odstranjevanje ličil. Moja polt je občutljiva in ne prenašam dobro ličenja, kakršnega so deležni voditelji poročil, s katerim skušajo doseči, da ne bi bili videti kot polna luna na steklu. Na obraz jim nanesejo plast pudra in jo kasneje postrgajo s takšnimi blazinicami....
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Bučanje

Na zadnjem delu potovanja z vlakom je skozi lisasto okno zagledal robove neba. Vstal je, da bi se razgledal še po drugem delu vagona in se približal spečemu moškemu z obrazom zakopanim v blazino, ki se je z desnico oklepal majhne potovalke na nasprotnem sedežu. Da, tudi skozi njegovo okno je bilo videti enako. Gosta indigo odeja, vštric z raztezajočim se poljem, polnim suhih kosmov. Na njenem robu pa svetla in jasna modrina kakor oddaljeno morje, razpeto med nebom in zemljo.       Nekje nad indigo odejo je sijalo sonce.       Ko je vstal, je naenkrat v vagonu začutil nemir. Ljudje so mislili, ...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște

Prihod

Stvari so ušle iz rok neke avgustovske nedelje, ko so prvi obiskovalci pariškega trga Notre Dame, zaposleni v tamkajšnjih lokalih, zagledali gigantskemu naboju podoben predmet. Projektil je ležal na tleh s konico proti katedrali in dnom proti policijski postaji. Po prvih ocenah je njegova dolžina obsegala približno 20 metrov, premer pa 5 metrov. Natakarji in gostilničarji so se radovedno približali, ga enkrat obkrožili, skomignili z rameni in odšli odpret restavracije. To je bilo okrog sedmih. Okrog osmih so duhovniki in ministranti, ki so prišli maševat, obstali pred cerkvenim vhodom in si m...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Alexandru Potcoavă

Trilogija tavajočega spola

      Pred vrati tetke Nicolete so se zbrali mnogi ljudje, da bi pospremili strica Titija na zadnjo pot. Stric Titi je bil, pa čeprav ga je rad srknil, vesele in vedre narave, strašno za njegovo ženo in mlade, no pa saj nikoli ne veš, kaj ti bo Bog naklonil, in veš, kako je njegova žena skrbela zanj, po cel dan mu je držala hladne obkladke na čelu, vozila ga je k vsem zdravnikom in poglej, s kakšnim dostojanstvom ga še zdaj spremlja, saj vidiš, iz kako lepega lesa je krsta, mislim, da iz belega javorja, no in potem je ženskam naročila, naj skuhajo za pomano za tretji dan po pogrebu, sama pa je...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Cristina Vremes

Fotelj

Dvigniti se iz fotelja je bil zanjo tako hud napor. Včasih tako hud, da bi lahko ostala tam do konca svojih dni. Z odejo prek nog in z daljincem v roki se je potopila vanj. Številke na tipkah  so bile zbrisane, stara in lepljiva plastika. V temi noči je televizor, ki je predvajal oddajo o živalih, osvetljeval samo njen obraz. V kuhinji, daleč daleč stran, tam, kjer je ni mogla videti, je gorela oljenka. Iz kuhinje je prišla Sofica in odprla vrata.  »Zakaj ne spiš?« Našobila je ustnice, ki so bile še bolj nagubane in upadle kot sicer, ker ni nosila proteze. »Na bruhanje mi gre od teh zob.« j...
Translated from RO to SL by Lara Potočnik
Written in RO by Lavinia Braniște
More in SL

Tapioka

Na dan, ko je bilo sonce tako žgoče, da vanj nisi mogel niti pogledati, je rjovenje motorja društvenega kombija naznanilo, da je čas za kosilo. Starec je sedel pod figovcem, v zelo umazani, popolnoma razpeti srajci, z ironičnim nasmehom na ustnicah, stisnjenih okoli cigarete. Opazoval je Brazilko, ki je z dvema velikima potnima madežema pod pazduhami in enako premočenim hrbtom uniforme stopila iz vozila, vzela posodo s kosilom in se namenila v prizidek, ki je služil kot kuhinja, kjer jo je običajno počakal. – Stric João! Stric João!  Vse gube na njegovem obrazu so se raztegnile v nasmeh in odp...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Srečen konec

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal. Z bokov so mi visele okrasne kroglice za zavezovanje kopalk. Poznam jih s fotografij. Moje prve kopalke, otroške. Nebo je spustilo zaveso, medtem ko sem popravljala vozel. Težke kapljice so mi pljuskale po temenu in iztegnjenih rokah, postajale so vse gostejše in težje, dokler voda ni prekrila vsega sveta. Ovila me je kot večen ...
Translated from SR to SL by Natalija Milovanović
Written in SR by Jasna Dimitrijević

Bomba, ki je razsvetlila noč v Marãu

Prsti, odebeljeni zaradi dela in starosti, mi opraskajo lica vsakič, ko si obrišem solze, ki me ne zapustijo. Prepričana sem, da temu morju ni konca in ne vem več, od kod se zmeraj porodi nov obup, če pa sem navznoter že mrtva. Ali po vsem tem ne bom imela miru? Nikoli nisem videla morja, a vem, kako si utira poti. Vode nihče ne usmerja, vselej gre tja, kamor sama hoče, a jaz jo znam uravnati in izkoristiti njeno trmo, preden mi spet zbeži tja do konca, kjer zapira prostore moje nevednosti. Nisem še izmerila razsežnosti strahu ob opazovanju oceanov; sem analfabetka horizontov in v meni ni več...
Translated from PT to SL by Maruša Fakin
Written in PT by Daniela Costa

Izmena

»Prosim pojdite z dvigalom, jaz bom stekel po stopnicah,« zakliče mladi zdravnik in se požene navzdol po stopnicah, preskakujoč par stopnic naenkrat. Ne sme mu spodleteti.  Nekaj tednov prej, še v poporodnem obdobju, se je mati oglasila pri pediatru: otrok neprestano joka. Na prvem pregledu je slišala: »Vsaj enkrat ga pošteno nahranite, pa se bo končno umiril.«  V drugi ambulanti so ji rekli: »To je vendar kolika. Nehajte jesti ocvrte jedi. Mleko se vam bo popravilo in otrok bo nehal tako tuliti.«  V privatni ordinaciji se je zdravnik samo zasmejal: »Kaj ne bo jokal? Saj je vendar novorojenček...
Translated from PL to SL by Pia Hrovat
Written in PL by Joanna Gierak Onoszko

O vrancih in demonih

Včerajšnjega dne se spominjam, kot da bi bilo včeraj. V Bruslju sem vzel vlak – vlaka pravzaprav, kajti moral sem prestopiti – do Haaga zgolj zato, da bi videl eno samo samcato sliko.     Demon obsesivne želje me je obsedel, tako da sem preprosto moral iti.     Toda potovanje je bilo daleč od tega, kar sem si predstavljal – lepo, sproščeno potovanje na Nizozemsko – in kar sem dojel skoraj takoj po odhodu iz hotela, s čimer sem pustil vse in vsakogar za seboj.     Na bruseljski gare du nord sem skoraj stopil na napačen vlak, ker sem se sinhroniziral na urnik gare central, tako da sem se namesto...
Written in SL by Mirt Komel

Vse zveri z vasi

      Kot ponavadi se je tudi tistega jutra zbudila lačna. Gaganje rac, ki so se spreletavale nad hišo, je odzvanjalo v stenah spalnice in deklica se je dvignila na postelji. Race so priplahutale k hiši njene babice od daleč, morda z druge celine. Z danes na jutri je nehala hoditi v šolo in poslali so jo tja, k babici, ki je živela ob jezeru, več kilometrov stran od najbližje vasi. Nikomur ni bilo mar. Njeni starši so iskali zasebnost ali pa so delali, tam, v mestu, to ji ni bilo jasno. Ni pa dvomila o svojem želodcu, v katerem je krulilo vsako jutro pa tudi sredi dneva. Kazala je na svoj treb...
Translated from ES to SL by Katja Petrovec
Written in ES by Adriana Murad Konings