Vse dobre barbike je roman o Vanji, milenijki, ki bo dopolnila trideset let in ki ugotavlja, da v njenem življenju nič ni tako, kot je mislila, da bo. Ni postala znana umetnica, temveč dela kot scenaristka cenenih limonad, nima otrok, ni v ljubezenskem razmerju, tesnobna je čez vse meje in nima ravno najboljših odnosov z družinskimi člani. Ko se na vratih njenega stanovanja pojavi nekdanje dekle z otrokom, ji Vanja kljub dejstvu, da ji je Svetlana zlomila srce, dovoli, da ostane pri njej nekaj časa. To jo spodbudi, da prevpraša lastno življenje. V razpetosti med željo, da bi delala, kar ima rada, in nujo preživetja v današnjem Beogradu, Vanji postane jasno, da mora nekaj spremeniti. Prenagljeno da odpoved pri limonadi, ki jo piše, istočasno pa jo najemodajalec vrže iz stanovanja, zato da bi vanj vselil zakonca iz Rusije, od katerih lahko dobi veliko višjo najemnino. Svetlana odide, jo znova zapusti, Vanja pa ostane sama in se nenadoma počuti, kakor da je spet punčka, ki ne more skrbeti zase. Medtem ko pakira stvari, si slučajno po nogi polije krop in se resno opeče. Nato pa se vpraša, ali je bilo zares slučajno. Ker Vanja ne ve, kaj naj, se vrne k materi, v mestece nedaleč od Beograda, tam pa jo čaka vse tisto, pred čimer je zbežala. »Če bi znal pisati, bi pisal kot Katarina. Za to šaljivo mislijo, ki mi gre po glavi, se pravzaprav skriva moje občudovanje in uživanje v jeziku Katarine Mitrović kot tudi v resničnosti njenih besed. Katarina piše o sebi, obenem pa tudi o meni, moji sestri, moji materi, mojih prijateljih. Ko boste brali ta roman, se vam bo zdelo, da ga je nekdo napisal o vas.« – Vladimir Tagić »Hitro, vznemirljivo, duhovito, slikovito in najgloblje doživeto. Vse dobre barbike so žive, imajo iztegnjene roke, skuštrane lase, steklene poglede in se nam smejijo v obraz.« – Anica Dobra

Dva malopridneža morata po naročilu usmrtiti špiclja. Med vandranjem po gorah in vaseh ju preganja lastna preteklost. Parabola kot iz sanj, postavljena v brutalen svet, z liki, ki jih strah drži v svojem primežu.

Nevidni je roman o zavračanju drugačnih, v katerem otroci predstavljajo svoje starše. Mlada ženska, odrasla v Domu za osirotele otroke, poskuša premagati svoje travme iz otroštva. Po vrsti ločitev sreča Daro, siroto, v kateri prepozna sebe kot otroka. Naveže se nanjo in se odloči, da bo za vsako ceno našla način, da ji bo omogočila življenje, kakršnega sama nikoli ni bila deležna. Gre za roman o ljudeh z družbenega roba. V njem se prepletajo različne pripovedne linije, ki vse pripovedujejo skupno zgodbo o nevidnosti. »Roman o ljudeh z družbenega roba, ki vas pusti brez besed.« Georgi Gospodinov, avtor romanov Fizika žalosti in Časovno zaklonišče »Le malokdo je sposoben brez kančka pretencioznosti poustvariti življenja tistih, ki so izkusili dom za zapuščene otroke, še posebej v času prehoda, njihove nadaljnje usode. Pravzaprav je, bolj splošno gledano, vsak od nas zapuščen otrok, toda tisti, o katerih pripoveduje avtorica, so resnično nevidni na družbenem zemljevidu. Natalija Deleva jim z obrazov odstrani vse klišeje, s katerimi smo jih obtežili. Težka, pomembna, resnično pomembna knjiga.« Marin Bodakov, Kultura “The narrator in Four Minutes (Невидими) collates excerpts from news articles, listens to her own (internal) voice, to the stories of people she meets on the way, looks into the past, confronts traumas and, pulling the reader out of their comfort zone, asks important questions about our world, about life in exile, about people who are excluded, abandoned, homeless. A beautiful, intricately woven and exciting book.” Wioletta Greg, author of Swallowing Mercury